Pričujoče spletno mesto uporablja sejne (nujno potrebne) piškotke ter druge piškotke (piškotke tretjih oseb) v namen zagotovitve najboljše uprabniške izkušnje. Spletna stran neposredno uporablja sejne piškotke, po Pravilniku o piškotkih pa obstaja možnost onemogočanja uporabe piškotkov, ki zbirajo spletne analitične podatke. V kolikor uporabnik nadaljuje z brskanjem po spletni strani ali zapre obvestilo o piškotkih, soglaša z uporabo vseh piškotkov.

X zapri

Slovenci v Italiji počastili praznik slovenske kulture

12/02/2012
Čedad, 11.02.2012 - Podelitev priznanja Živi Gruden
Naučiti se moramo nekaj ključnih besed, ki smo jih pozabili in so pomembne za vse generacije: spoštovanje do prihodnosti. Če bomo o prihodnosti le lepo in priložnostno govorili, ampak je ne bomo urno spoštovali in gojili, ne bomo zmožni jo postaviti na sam vrh naših vrednot in to prav v času krize, ki zahteva revizijo naših strategij in ciljev. Zato si moramo zapomniti, da moramo izpolniti moralni dolg do prihodnjih generacij, ampak še prej do samih sebe. Tako je sklenil svoj poseg arhitekt Dimitri Waltritsch, letošnji govornik na skupni proslavi dneva slovenske kulture, ki je pod naslovom Naš jezik je glas naše duše potekala sinoči v gledališču Ristori v Čedadu v organizaciji Slovenske kulturno-gospodarske zveze in Sveta slovenskih organizacij ter pod pokroviteljstvom Občine Čedad.
Režijo proslave so letos zaupali Marjanu Bevku, ki je poskrbel za kulturni program, v katerem so nastopili Beneški oktet in Elisa Iovele, harmonikarski orkester Glasbene matice Synthesis 4, igralca Slovenskega stalnega gledališča Nikla Petruška Panizon in Primož Forte, pianist Alexander Gadijev in violinist Aleš Lavrenčič, pesnik Renato Quaglia in mladi igralci Beneškega gledališča. Ob tem so podelili tudi priznanja SKGZ in SSO, ki so letos šla pisatelju Alojzu Rebuli (na prireditvi ga sicer ni bilo), duhovniku ter javnemu in kulturnemu delavcu Marinu Qualizzi, ravnateljici Živi Gruden ter režiserkama Nadji Velušček in Anji Medved, pogovore s katerimi objavljamo na drugem mestu.
Če se povrnemo k letošnjemu govorniku Dimitriju Waltritschu, se je le-ta v svojem govoru vprašal o prihodnosti kulture v družbi, ki sprejema kapitalistični sistem, katerega največje orožje je »moč podkupovanja naših želja in strasti,« kar slabi kritično sposobnost umetniške in vsake kulturne dejavnosti. Pri tem je izrazil prepričanje, da bo književnost ohranila svojo moč, če bo ohranila lastno temeljno področje komunikacije, ravno tako arhitektura, če se bo naprej ukvarjala z raziskavo tematike človeka in prostora. Prav tako je govornik poudaril potrebo po sprejemanju in razumevanju zunanjih izzivov do take mere, da bomo njihovo sintezo lahko preusmerili ali bolje pretvorili v našo vsakodnevno stvarnost.
Waltritsch je tudi prepričan, da kultura ni samo tista, ki nas razvedri, saj nas mora tudi konstruktivno motiti, človek, ki se ukvarja s kulturo, pa mora delovati znotraj in ne zunaj družbe, saj kultura ni dejavnost, ki bi bila ločena od okolja, v katerem živi. Poleg tega je potrebno tudi sanjati, »sanjati o boljšem in drugačnem svetu.« »Mlad človek mora biti radoveden in si dati priložnost, da svojo radovednost goji, da v prvi osebi razume, kako postati boljši človek,« je dejal govornik, ki meni, da sta cilj in naloga kulturne dejavnosti prav v tem, kako postati boljši človek in kako bo lahko tudi okolje, v katerem živim, postalo boljše.
Pri tem je govornik opozoril na vlogo fizičnih krajev, ki lahko služijo kulturnim dejavnostim. Teh imamo Slovenci v Italiji kar nekaj na razpolago, njihova naloga pa po Waltritschevem mnenju ni samo zagotoviti učinkovito delovanje posamezne kulturne dejavnosti, ampak so predvsem »pozitivna zbirališča,« kjer se človek spontano sreča in izpostavi nove vezi, tudi zunaj ožjega konteksta in interesa samih kulturnih dejavnosti. Gre za to, da so ti kraji postali pravi simboli, kjer se družba lahko splošno identificira, pokaže svojo kulturo tudi sosedom in se integrira s tujim.
(Primorski dnevnik, 12. februarja 2012)