Pričujoče spletno mesto uporablja sejne (nujno potrebne) piškotke ter druge piškotke (piškotke tretjih oseb) v namen zagotovitve najboljše uprabniške izkušnje. Spletna stran neposredno uporablja sejne piškotke, po Pravilniku o piškotkih pa obstaja možnost onemogočanja uporabe piškotkov, ki zbirajo spletne analitične podatke. V kolikor uporabnik nadaljuje z brskanjem po spletni strani ali zapre obvestilo o piškotkih, soglaša z uporabo vseh piškotkov.

X zapri

Slovensko šolstvo na Goriškem

03/06/2013
Gorica, 29.05.2013 - Srečanje o slovenskem šolstvu na Goriškem
Slovensko šolstvo na Goriškem ima dvojni obraz. Po eni strani vzbuja zadovoljstvo dejstvo, da slovenski vrtci beležijo neprestan porast vpisov. Po drugi strani pa je vir zaskrbljenosti in mora postati predmet temeljitega razmisleka statistični podatek z nasprotnim predznakom, ki pravi, da ta pozitivni trend usiha pri prehodih na naslednje šolske stopnje. To je sicer znano dejstvo, da pa se osip iz leta v letu neizprosno povečuje in da na višjih srednjih šolah dosega že alarmantno raven, je izšlo iz podatkov, ki so bili predmet razprave na sredinem delovnem srečanju na goriškem sedežu Slovenske kulturno gospodarske zveze (SKGZ). Udeležili so se ga članici Sindikata slovenske šole, sicer ravnateljici Sonja Klanjšček in Mihaela Pirih, tajnik Joško Prinčič in predstavnik deželnega šolskega urada v Gorici Igor Devetak, za SKGZ pa pokrajinski predsednik Livio Semolič ter člani goriškega vodstva David Peterin, David Sanzin in Albert Vončina.
Številke so zgovorne: v šolskem letu 1997-98 je bilo v zadnjem letniku slovenskih vrtcev 86 otrok, v prvem razredu osnovne šole se jih je v naslednjem šolskem letu znašlo 81, leta 2002-2003 jih je v petem razredu osnovne šole bilo 79, leta 2003-2004 v prvem razredu nižje srednje šole 80, leta 2005-2006 v tretjem razredu nižje srednje šole 70, v šolskem letu 2006-2007 v prvem razredu višje srednje šole pa 68. Osip je bil minimalen. Iz nadaljnjih podatkov izhaja, da je število otrok v vrtcih raslo, hkrati pa se je večal osip zlasti pri prehodu na višje srednje šole. V šolskem letu 2004-2005 je bilo v zadnjem letniku vrtcev 124 otrok, v prvem razredu osnovne šole so v naslednjem šolskem letu bili 103, leta 2009-2010 v petem razredu osnovne šole 102, leta 2010-2011 v prvem razredu nižje srednje šole 95, leta 2012-2013 v tretjem razredu nižje srednje šole 96, v prve razrede višjih srednjih šol v šolskem letu 2013-2014 pa je vpisanih le ... 56 dijakov! Osnovno vprašanje je, zakaj višje srednje šole ne uspejo v celoti izkoristiti potenciala privlačnosti, ki ga slovensko šolstvo ima predvsem na ravni vrtcev in osnovnih šol. O tem je že bila narejena marsikatera strokovna raziskava, ki je pokazala, da so vzroki zelo različni, nekatere od teh pa bi manjšina lahko uspešno reševala.
Na sredinem srečanju je Joško Prinčič poročal o obisku slovenskih šolnikov, ki ga je sindikat pred nedavnim organiziral v šolskih okoljih na Južnem Tirolskem. Nekatere tamkajšnje dobre prakse bi lahko prišle v poštev tudi pri nas, je ocenil Prinčič. Zgledne so na primer dijaške izmenjave in sodelovanja med italijanskimi in nemškimi šolami v Bocnu. V goriškem prostoru so možnosti izmenjav še zanimivejše, če upoštevamo, da poleg manjšinskih šol imamo na dosegu roke še goriške italijanske in novogoriške slovenske šole. Vsiljuje se nam vprašanje: slovenske goriške šole izkoriščajo to priložnost?
Glede na krizne čase, v katerih se višješolska smer, bolj kot v preteklosti, izbira na osnovi zaposlitvenih perspektiv, bi morale slovenske višje srednje šole iskati večjo konkurenčnost in privlačnost, kar pomeni tudi razmisliti o ustreznosti in možnosti nadgrajevanja sedanjih učnih smeri. Splošno mnenje je, da imajo slovenske šole iz vidika struktur, opreme in števila učencev v razredih zelo dobre pogoje za uspešnost. Vendar to ni še dovolj. Okrepiti je treba povezavo med nižjo in višjo srednjo šolo ter v čim večji možni meri in s ciljem privlačnosti izkoristiti šolsko avtonomijo, ki sloni na državni zakonodaji in dopušča šolam, da lastnim potrebam prilagajajo dvajset odstotkov tedenskega urnika. Sogovorniki na sredinem srečanju so torej odpirali vprašanja, na katera pa bo morala odgovarjati širša manjšinska skupnost, ne le profesorski zbor.
(Primorski dnevnik, 2. junija 2013)