Pričujoče spletno mesto uporablja sejne (nujno potrebne) piškotke ter druge piškotke (piškotke tretjih oseb) v namen zagotovitve najboljše uprabniške izkušnje. Spletna stran neposredno uporablja sejne piškotke, po Pravilniku o piškotkih pa obstaja možnost onemogočanja uporabe piškotkov, ki zbirajo spletne analitične podatke. V kolikor uporabnik nadaljuje z brskanjem po spletni strani ali zapre obvestilo o piškotkih, soglaša z uporabo vseh piškotkov.

X zapri

Srečanje SKGZ z ravnatelji in izvedenci glede jezika

22/11/2013
Trst, 20.11.2013 - Matejka Grgič, Livio Semolič in Andreja Duhovnik
Neslovenski otroci v slovenskih šolah in pouk slovenščine na italijanskih šolah sta bili glavni temi srečanja z ravnatelji in izvedenci, ki ga je v sredo zvečer v Gregorčičevi dvorani priredila komisija za šolstvo pri Slovenski kulturno-gospodarski zvezi. S srečanja izhaja, da je na področju slovenskega šolstva v Italiji nujno potrebna usklajena strategija, na osnovi katere bi šolske in tudi zunajšolske dejavnosti primerneje organizirali ter tako uspešno obravnavali izzive zadnjih let. Navzoči pa se v glavnem strinjajo, da bi bilo dobro spodbuditi poučevanje slovenskega jezika na italijanskih šolah. Do tega vprašanja je bila slovenska manjšina doslej nekoliko mlačna.
Livio Semolič je uvodoma ugotavljal, da je bilo študij in napotkov za šolstvo že veliko (srečanje o šolstvu je potekalo tudi na letošnji Dragi), konkretnih posledic pa premalo. Naštel pa je pozitivne novice z upravnega področja: »Naša deželna komisija bo imela po novem obvezujoče mnenje glede šolske mreže v Italiji, kar je nedvomno lep uspeh, pohvaliti gre poslanko Tamaro Blažina. Poleg tega bomo ohranili deželni šolski urad v FJK.« Pristavil je, da bo »nižji status« deželnega šolskega ravnatelja v resnici povečal avtonomijo slovenskega urada, kar je dobro. V Rimu pa se je nekaj premaknilo tudi v zvezi s šolskim inšpektorjem, imenovali naj bi ga v prihodnjem letu. »Formalno-upravne zadeve se urejajo, tako da se bomo lahko posvetili odprtim vprašanjem slovenskega šolstva, začenši z vprašanjem jezika,« je napovedal Semolič.
Matejka Grgič je dejala, da se je v naši družbi nekaj zapletlo. »Skupnost ni posredovala šoli določene slike in ciljev. Glede znanja slovenščine si lahko npr. postavimo zelo različne cilje (razne nivoje znanja), mi pa si ciljev sploh ne postavljamo,« je bila kritična. Grgičeva opaža velik manko v aktivni rabi slovenskega jezika, in sicer predvsem glede izrazov, ki jih uporabljamo zunaj tradicionalnih šolskih okvirov. Tudi univerzitetni študentje imajo težave pri osnovnem izražanju, ko je govor o vsakdanjih življenjskih temah, kot so lahko domača opravila. Šola se torej ne bi smela ukvarjati samo z izrazito šolskim znanjem, ker poznavanje vsega ostalega ni tako samoumevno, kot se lahko zdi.
Glavna gostja večera je bila Andreja Duhovnik, višja svetovalka za slovenske šole v Italiji pri zavodu RS za šolstvo. Duhovnikova že dolgo let živi na Tržaškem, odlično pozna tukajšnjo šolsko stvarnost in ima privilegiran pogled na več šolskih sistemov (med drugim dela tudi na devinskem Zavodu združenega sveta), splošna slika pa se ji ne zdi tako dramatična, čeprav so področja, na katerih bo treba še veliko delati. »Nikoli ne dopustim, da bi se šolstvo kritiziralo kar tako počez,« je dejala. Opozorila je, da se učno osebje slovenskih šol v Italiji redno udeležuje poletnih seminarjev, a tudi celoletnih izobraževalnih in izpopolnjevalnih programov. To ni obvezno, je stvar izbire, nekatere šole so bolj dovzetne. Pri šolah v večjezičnem okolju je tako, da potrebujejo otroci vsaj tri leta za razvoj osnovnih jezikovnih sposobnosti, če hočemo višjo raven znanja, pa bo proces daljši in težji. »Učitelj bi moral pouk diferencirati in individualizirati, ponekod to že počnejo. Jezikovna kompetenca pa je neločljiv del vseh predmetnih kompetenc,« je poudarila Duhovnikova. Okvirni cilji v šolstvu so, o njih se krešejo mnenja vsako leto spomladi, šole se nekako povezujejo. Po njeni oceni je bistven jezikovni razvoj v primarnem šolanju, pri večjih so kalki iz italijanščine že utečeni. Pri neslovenskih starših pa je ključen odnos, od katerega bo odvisno, kako bo otrok odraščal v slovenskem okolju: »Staršem, ki ne kažejo zanimanja, bi bilo pošteno svetovati prepis v italijansko šolo.«
Ravnateljica goriškega Dijaškega doma Kristina Knez je dejala, da se kritike na račun jezika včasih sprejemajo kot napad na slovensko šolstvo, čeprav to ni, debata pa se prekine. Dejstvo je, da se je raven znanja poslabšala in da je nujno ozaveščati starše (slovenske in italijanske) ter določiti potrebe in cilje.
Ravnatelj Marjan Kravos je poudaril, da bi bila ključnega pomena enotna metodologija s specifičnimi učnimi pripomočki, ki jih predvsem za otroke v večjezičnem okolju ni veliko. Kravos pa je odprl tudi vprašanje pošolskih dejavnosti, kjer mora biti skrb za jezik prav tako v ospredju, a se to ne dogaja vedno.
Veliko vprašanje je pouk slovenščine na italijanskih šolah (zaenkrat poteka na NSŠ I. Masih na Melari in v Miljah). Morali bi razmisliti, ali to podpiramo ter pripraviti primerne sistemske rešitve že od 1. razreda osnovne šole: »To moramo premakniti na italijansko raven. Zanimanje med italijanskimi kolegi je zaznavno, moramo nuditi odgovore,« je dejal Kravos. Navzoči so se večinoma strinjali, da je pouk slovenščine na italijanskih šolah pozitivna novost, ki jo gre podpreti, Martin Lissiach pa je opozoril, da če je tako, v prihodnosti se ne bomo smeli pritoževati nad osipom otrok v slovenskih šolah in vrtcih. Raziskovalka Norina Bogatec je opozorila, da bi ta osip povzročil težave z delovnimi mesti. »Italijanskim šolam bi morali nuditi neke izobraževalne pakete, na to pa še nismo pripravljeni,« je menila. Vodja deželnega urada za slovenske šole Tomaž Simčič, ki meni, da je na višjih srednjih šolah prevelik poudarek na književnosti in premajhen na jeziku, je povedal, da model slovenskega šolstva v Italiji le ni tako slab. V Dolini Aoste je dvojezično šolstvo privedlo francosko govorečo manjšino do hudih težav, »zdaj pa se zgledujejo po nas«.
Andreja Duhovnik je postregla z anekdoto o jeziku. Italijanski nižješolci, ki se v šoli učijo slovenščino, so imeli med druženjem z vrstniki neke slovenske šole iz Trsta takojšnje težave pri sporazumevanju. To pa zato, ker so jih slovenski dijaki z nerazumljivim italijanskim kalkom spraševali »kako se kličeš?«, oni pa so se v šoli naučili vprašati »kako ti je ime?«. (af)
(Primorski dnevnik, 22. novembra 2013)