Pričujoče spletno mesto uporablja sejne (nujno potrebne) piškotke ter druge piškotke (piškotke tretjih oseb) v namen zagotovitve najboljše uprabniške izkušnje. Spletna stran neposredno uporablja sejne piškotke, po Pravilniku o piškotkih pa obstaja možnost onemogočanja uporabe piškotkov, ki zbirajo spletne analitične podatke. V kolikor uporabnik nadaljuje z brskanjem po spletni strani ali zapre obvestilo o piškotkih, soglaša z uporabo vseh piškotkov.

X zapri

Trinajsto Vseslovensko srečanje v Državnem zboru RS

05/07/2013
Ljubljana, 04.07.2013 - XIII. Vseslovensko srečanje v Državnem zboru RS
V Državnem zboru je včeraj bilo tradicionalno julijsko vseslovensko srečanje, na katerem se zberejo predstavniki Slovencev iz zamejstva in po svetu. Nosilna tema letošnjega srečanja, ki je že trinajsto po vrsti, so bile odslikave slovenstva. Udeležence so uvodoma pozdravili predsednik DZ Janko Veber, ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu Tina Komel in predsednik komisije DZ za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu Danijel Krivec. Pobliže smo sledili jutranjemu delu srečanja.
Veber je poudaril, da so Slovenci, ne glede na to, kjer so, neločljivo povezani s Slovenijo kot matično domovino, izjemnega pomena pa je po njegovih besedah skrb za ohranjanje jezika in kulture. Vsi, ki živijo izven meja Slovenije, so po njegovih besedah neprecenljivi ambasadorji in promotorji Slovenije po svetu.
Komelova je poudarila, da »Slovenija je bila, je in vedno bo« domovina vseh Slovencev iz sveta in zamejstva, po njihovi zvestobi in zavesti pa bi se lahko zgledovali tudi vsi v Sloveniji. Hkrati je udeležence povabila na dvodnevno prireditev Dobrodošli doma, ki jo ob koncu tedna v Ljubljani pripravlja urad vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu.
Po besedah predsednika komisije DZ za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu Danijela Krivca je bilo včerajšnje srečanje priložnost, da »zajamemo vse barve, odtenke, pa tudi morebitne sence delovanja« slovenskih skupnosti po svetu in v zamejstvu, ki lahko v teh časih veliko pripomorejo k sodelovanju, tako na gospodarskem kot drugih področjih, med Slovenijo in posameznimi državami, kjer živijo pripadniki slovenstva.
Anton Mavretič iz ZDA je nato zbrane nagovoril prek videokonference. Poleg kratkega zgodovinskega razvoja slovenstva se je navezal tudi na današnje razmere in poudaril, da bi morala imeti Slovenija bolje organizirane stike z intelektualci, ki živijo izven njenih meja, hkrati pa si prizadevati, da bi imela od tri do sedem svetovno prepoznavnih izdelkov in poskrbeti za vračanje tistih, ki se šolajo v tujini.
Mejnike v zgodovini slovenske manjšine v Videmski pokrajini, sedanjo organiziranost društev in organizacij, ki delujejo v tej pokrajini, in prihodnje projekte je predstavila Luigia Negro.(O njenem posegu poročamo posebej)
Mirjam Milharčič Hladnik je spregovorila o odslikavah slovenstva v sestavljenih identitetah in medkulturnih dialogih in opozorila na pomen osebnih izkušenj in osebne zgodovine posameznikov. Življenje v več svetovih, več jezikih in več kulturah je potrebno po njenih besedah jemati kot bogastvo in srečo ter nekaj, kar nas lahko povezuje in plemeniti. Joe Valencic iz Clevelanda pa je na kratko predstavil osebne izkušnje slovenske skupnosti čez lužo, ki sedaj na nekaterih področjih po njegovih besedah doživlja renesanso.
V jutranjem delu sta spregovorila tudi predsednika Sveta slovenskih organizacij Drago Štoka in Slovenske kulturno gospodarske zveze Rudi Pavšič. Štoka je najprej kritično komentiral izraz »manjšina«, ki zveni neprimerno, bolje bi se bilo opredeliti za izraz »narodna skupnost«. Gre namreč za entiteto, ki ima za seboj matično državo, s katero jo povezujejo zgodovina, jezik in kultura.
Predsednik SSO je povedal, da je italijanska država po drugi svetovni vojni vnesla v ustavno listino pozornost do manjšin, kar je bila posledica fašizma in 2. svetovne vojne, ko je slovenska narodna skupnost tvegala izginotje. Politično in pravno je manjšinska zaščita postala sestavni del mednarodnih dogovorov.Pripadnikov narodnih skupnosti je v Evropi nič manj kot 50 milijonov, kar narekuje tudi Evropski skupnosti pozornost in interes do tega vprašanja.
Predsednik SKGZ Rudi Pavšič je v svojem posegu izpostavil nujnost, da si kot skupnost postavimo neka vprašanja, da bomo lažje razumeli naš sedanji položaj in bomo bolje načrtovali prihodnost. Smo Slovenci v Italiji to, kar smo, ali to, kar bi radi bili? Pavšič je dajal, da moramo z večjo jasnostjo načrtovati, kakšna skupnost želimo biti v naslednjih 15-20 letih. Vprašati se moramo, ali je naš sistem »obrambne narave« še vedno aktualen, ali ga moramo zamenjati z dialogom in propozitivnim odnosom v prostoru, kjer naša skupnost živi. Pavšič je izhajal iz ugotovitve, da postajamo vse bolj večjezična skupnost, kar je razvidno iz visokega števila vpisov Neslovencev v slovenske šole. Širi se krog govorcev slovenskega jezika, po drugi pa kakovost slovenščine nasplošno nazaduje.
(Primorski dnevnik, 5. julija 2013)