Pričujoče spletno mesto uporablja sejne (nujno potrebne) piškotke ter druge piškotke (piškotke tretjih oseb) v namen zagotovitve najboljše uprabniške izkušnje. Spletna stran neposredno uporablja sejne piškotke, po Pravilniku o piškotkih pa obstaja možnost onemogočanja uporabe piškotkov, ki zbirajo spletne analitične podatke. V kolikor uporabnik nadaljuje z brskanjem po spletni strani ali zapre obvestilo o piškotkih, soglaša z uporabo vseh piškotkov.

X zapri

Uveljavitev vidne dvojezičnosti ena izmed glavnih prioritet naše skupnosti

08/11/2013
Dvojezični napis S.Andrea-Štandrež
»Uveljavitev vidne dvojezičnosti ostaja za našo skupnost ena izmed glavnih prioritet, ki pa je še precej daleč od ustrezne uresničitve.« Tako poudarjajo iz pokrajinskega tajništva SKGZ, ki so poslali v objavo tiskovno sporočilo na to temo. »V treh slovenskih goriških rajonih se ni od podpisa dekreta Tondo iz leta 2009 pojavil še noben dvojezični napis, kaj šele da bi zamenjali obstoječe enojezične smerokaze v Štandrežu, Podgori ali Pevmi. Prav v tem času je SKGZ odločno nastopila in zahtevala od družbe Autovie Venete in goriške občinske uprave, da morajo biti vsaj novo nastavljeni smerokazi na krožišču ob avtocesti in na samem avtocestnem odseku v občini Sovodnje opremljeni z dvojezičnimi napisi. Pred enim letom je krovna organizacija isto zahtevala in potem tudi dosegla od družbe Anas, ko je šlo za zamenjavo enojezičnih in namestitev dvojezičnih smerokazov na pokrajinski cesti Gorica-Trst (zaenkrat sicer le na območju sovodenjske občine). Obakrat je k uspehu seveda botrovala dragocena podpora goriške prefektinje Marie Auguste Marrosu,« pojasnjujejo iz pokrajinskega tajništva SKGZ in nadaljujejo: »Gotovo bomo morali vlagati še veliko energije v take in podobne zahteve, saj se skoraj stoletne enojezičnosti ne da kar tako spremeniti v glavah razno raznih upraviteljev. Žal pa bomo morali vlagati še več energije tudi v prepričevanje marsikaterega pripadnika naše manjšine, zato da bo postala vidna dvojezičnost vsakdanja normalna praksa v prostoru, ki bi moral biti naravno dvojezičen, ne pa vklenjen v katerokoli neupravičeno bojazen ali "psihopatološko" zadržanje. V tem smislu bi morali vodilne organizacije naše skupnosti, slovenski politični predstavniki in slovenski javni upravitelji biti zedinjeni z naprezanjem za vidno prisotnost slovenščine, saj predstavlja najbolj učinkovit način promocije našega jezika in - zakaj ne - dragocene kakovostne oznake tega obmejnega prostora. Ta potreba je postala toliko bolj aktualna v trenutku, ko je padla meddržavna meja, in v trenutku, ko se končno ponovno združuje teritorij, ki je zgodovinsko in tudi čisto naravno povezan v skupno enoto. Nanašamo se na Beneške doline, Brda in Kras: veliko bogastvo in še večji potencial, ki ga gre dodatno ovrednotiti v vseh smislih, ne nazadnje s pomočjo evropskih projektov za skupni razvoj in promocijo v korist vseh sodelujočih čez(mejnih) akterjev. Vse to je seveda mogoče razviti le pod pogojem treznega pristopa in normalne samozavesti, brez odvečnih predsodkov ali nepotrebnega občutka manjvrednosti, še manj pa kateregakoli sprenevedanja glede potrebe po polnopravnem vrednotenju večjezičnosti tega prostora.«