Pričujoče spletno mesto uporablja sejne (nujno potrebne) piškotke ter druge piškotke (piškotke tretjih oseb) v namen zagotovitve najboljše uprabniške izkušnje. Spletna stran neposredno uporablja sejne piškotke, po Pravilniku o piškotkih pa obstaja možnost onemogočanja uporabe piškotkov, ki zbirajo spletne analitične podatke. V kolikor uporabnik nadaljuje z brskanjem po spletni strani ali zapre obvestilo o piškotkih, soglaša z uporabo vseh piškotkov.

X zapri

Osrednja proslava ob obletnici ustrelitve bazoviških junakov

11/09/2012
Bazovica, 09.9.2012 - Udeleženci proslave
Bazovica simbolizira upor primorskega ljudstva, svetlo stran v naši zgodovini, ko se je skupina mladih odločila, da se upre nasilju, ki je dušil našo skupnost. Zato bazoviški junaki zaslužijo revizijo procesa, ki jih je obsodil na smrt, ta spomenik pa državno priznanje tako v Italiji kot v Sloveniji. Vse nas Bazovica zavezuje k spoštovanju njihovih vrednot tudi v vsakodnevnem življenju.
To so nekatera od sporočil letošnje osrednje proslave v spomin na Ferda Bidovca, Franja Marušiča, Zvonimirja Miloša in Vekoslava-Alojza Valenčiča, ki jih je 6. septembra 1930 fašistično sodišče ustrelilo na kraški gmajni pod Kokošjo. Kljub sončnemu vremenu in vročini se je v nedeljo na bazovski gmajni zbralo nekaj sto ljudi (navidezno precej manj kot prejšnja leta). Veliko je bilo praporov raznih borčevskih, partizanskih in veteranskih organizacij, prišli so pohodniki, ki so se v dopoldanskih urah udeležili tradicionalnega spominskega pohoda, taborniki in skavti, ki so ob spomeniku stali na častni straži.
Prišla je slovenska vlada, ki jo je tokrat zastopala ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu Ljudmila Novak. Njena prisotnost je sicer uvodoma izzvala žvižganje skupinice ljudi (več o tem v sosednjem članku), poziv predsednika organizacijskega odbora Milana Pahorja, naj prisotni spoštujejo goste, ki so se prišli poklonit junakom, pa jih je utišal. Ministrica je v svojem pozdravnem nagovoru pozvala k strpnosti. »V spoštljivem spominu na bazoviške žrtve in na vse tiste Primorce in Slovence, ki so se odločno postavili v bran slovenstvu, spodbujajmo dialog, strpnost in sodelovanje, saj bomo le tako lahko gradili mir in povezovalne mostove.« Citirala je tudi Voltairea, ki pravi, da čas ustvarja pravico in postavlja vse na pravo mesto.
V italijanščini je spregovoril tržaški zgodovinar Franco Cecotti. Spomnil je, da so drevesa, ki rasejo ob spomeniku, drevesa spomina: spomina na junake, ki so s svojo smrtno žrtvijo porazili fašizem. Citiral je Pavla Strajna, ki je spomenik štirim junakom skiciral z globokimi koreninami - kot so v teh krajih globoke korenine slovenske skupnosti in njenega podpiranja protifašističnega upora. Spomnil je, da so člani organizacije Borba nadaljevali prizadevanja za samoodločbo in svobodo evropskih narodov, ki so se začela že v 19. stoletju. Danes lahko rečemo, da jih fašizem ni strl, ampak, da so ga oni porazili s svojim zgledom, pogumom in ponosom.
Ravnatelj goriškega Kulturnega doma Igor Komel je izrazil upanje, da bi bazoviški junaki navdihovali družbo in predvsem politiko: zavzel se je za spoštovanje pravic vsakega posameznika, tudi pravice do poroke med istospolnimi in biološke oporoke, za pravice izbrisanih ... »v globokem prepričanju, da se v njihovem boju in žrtvovanju zrcali svobodna misel, boj za priznavanje enakih pravic vsem posameznikom in skupnostim«. Ker so bazoviški junaki simbol boja evropskega človeka za svobodo, Komel upa, da jim bodo Banka Slovenije, italijanska, ali evropska banka prej ali slej posvetile kovanec.
Vladi obeh držav je pozval k podpiranju kulturnih ustanov Slovencev v Italiji, ki se »danes dušijo na pragu slepe ulice«. Vsem naj bo jasno, da pomeni umiranje kulture na obroke postopni družbeni samomor, je opozoril Komel: če so manjšine res bogastvo, potem naj nam bo omogočeno, da premostimo skrb »za golo preživetje in krpanje pravkar doseženega«.
Proslavo, ki sta jo povezovala Vesna Hrovatin in Matija Kralj, je obogatil tudi nastop Godbe ljubljanskih veteranov in pevskih zborov Igo Gruden iz Nabrežine, Ivan Grbec iz Škednja in Valentin Vodnik iz Doline. Med žalostinko Žrtvam so delegacije položile vence ob spomenik: najprej ministrica, nato predsednika krovnih organizacij SKGZ in SSO, predstavniki pokrajinske uprave in vseh občin tržaške pokrajine (tržaško je zastopal predsednik občinskega sveta Iztok Furlanič), nekaterih organizacij in društev. (pd)
(Primorski dnevnik, 11. septembra 2012)
<> »Samo tisti zaslužijo spomenik, kateri ga ne potrebujejo: to so tisti, ki so si postavili spomenik v spominu ljudi. Tako kot bazoviške žrtve.«
S temi besedami je svoj pozdravni nagovor pred spomenikom štirim junakom zaključila ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu Ljudmila Novak, ki je bila, po sili razmer, osrednja protagonistka nedeljske svečanosti. Ko sta napovedovalca dejala, da je med prisotnimi tudi ministrica Novak, jo je namreč skupinica ljudi izžvižgala in s tem povzročila pravi diplomatski incident, na katerega so se v naslednjih urah odzvali številni politiki.
Na žvižge se je s sporočilom za javnost že v nedeljo zvečer odzval Urad, ki ga vodi omenjena ministrica, in obsodil njeno žaljenje. Kot so zapisali, »Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu odločno odklanja, da bi katerakoli politična opcija izrabljala spominske dogodke za svoje politične namene, ki niso v interesu slovenske manjšine v Italiji.«
Žvižge so kot omenjeno obsodili tudi predstavniki slovenske manjšine (njihove izjave v celoti objavljamo na www.primorski.eu). Ministrici so, z ločenimi izjavami, izrazili solidarnost deželni svetnik Slovenske skupnosti Igor Gabrovec, pokrajinski in deželni tajnik stranke Peter Močnik in Damijan Terpin, predsednik SKGZ Rudi Pavšič in Svet slovenskih organizacij.
Vsi so si bili edini, da tovrstno izražanje nestrinjanja, ki je marsikoga spominjalo na fašistične metode, ne spada k spomeniku. Pavšič je zapisal, da je spoštljiv odnos do različnosti eden temeljev demokratične in svobodomiselne družbe, za katero so se borili štirje junaki: naša skrb in želja je, da lahko vsakdo pove, kar misli. Gabrovec je med drugim zapisal, da je nesramni dogodek »onečastil sveti kraj našega naroda« in bo »s črnim madežem zapisan v kronološki pregled proslav v Bazovici«. Tu se običajno vedemo obzirno, spoštljivo so sebe in do drugih. »Ko se strinjamo, ploskamo. Po proslavi prav tako spoštljivo in umirjeno, javno ali zasebno, komentiramo izrečene besede.«
Besede, ki jih je z odra izrekel Igor Komel, sta SSO in Terpin komentirala tudi v svojih sporočilih in jih označila za predvolilni shod. Terpin je tudi zapisal, da je ministrico izžvižgala »organizirana skupina pripadnikov borčevske organizacije iz Slovenije«. Zato od njenega predsednika Janeza Stanovnika pričakuje, da se opraviči in obsodi tako ravnanje. Terpin tudi trdi, da je šlo za organizirano akcijo, o kateri so bili »organizatorji vnaprej obveščeni, prav tako je bil o njej obveščen predsednik SKGZ, kar terja, da okoliščine njihovih informacij jasno obelodanijo«.
Nekaj pa je »bazovska afera« le prinesla: večina slovenskih medijev (in z njimi slovenske javnosti) so se zaradi nedeljskih žvižgov spomnili, da nekje obstajajo tudi Bazovica in naši junaki. Ter tako še enkrat dokazali, da smo Slovenci v Italiji zanje zanimivi samo takrat, ko predstavljamo takšen ali drugačen »problem«. (pd)
(Primorski dnevnik, 11. septembra 2012)