Pričujoče spletno mesto uporablja sejne (nujno potrebne) piškotke ter druge piškotke (piškotke tretjih oseb) v namen zagotovitve najboljše uprabniške izkušnje. Spletna stran neposredno uporablja sejne piškotke, po Pravilniku o piškotkih pa obstaja možnost onemogočanja uporabe piškotkov, ki zbirajo spletne analitične podatke. V kolikor uporabnik nadaljuje z brskanjem po spletni strani ali zapre obvestilo o piškotkih, soglaša z uporabo vseh piškotkov.

X zapri

Vabilo s skupnemu delu v korist naše skupnosti

10/12/2014
Livio Semolič
Z velikim zanimanjem redno prebiram rubriko Žarišče, ki jo običajno bogati pomemben predstavnik stranke Slovenske skupnosti Julijan Čavdek. V zadnjem prispevku je Čavdek obravnaval predvidene novosti glede financiranja slovenske manjšine v smislu zakona 38/2001 in pri tem izpostavil pomembno vlogo Deželne posvetovalne komisije. Sicer je v svojem dolgem in razčlenjenem uvodu tudi opisal zgodovinski razvoj financiranja manjšine in nenazadnje omenil tako imenovane skupne organizacije, ki so po njegovem mnenju »bolj v nazivu kot pa dejansko v upravnih organih in v načinu zaposlovanja....«.
Seveda bi bilo zelo zanimivo vedeti, katere so te skupne organizacije, ki po mnenju Čavdka ne udejanjajo vsemanjšinskega duha širokega in pluralnega sodelovanja, saj so taka in drugačna natolcevanja na račun naših najpomembnejših sredin, kot so npr. ZSŠDI, NŠK, GM, Kmečka zveza ali Slori po mojem skromnem mnenju neumestna in nehvaležna, tudi glede na popolnoma volunterski doprinos vseh predsednikov in članov upravnih odborov.
Kar pa zadeva glavne teme omenjenega Žarišča, in sicer možnega poenotenja treh finančnih postavk, točneje 8., 16. in 21. člena, za kar si v Rimu posebno prizadeva poslanka Tamara Blažina, menim, da gre za dragoceno pridobitev in možnost veliko večjega manevrskega prostora, ki ga bomo lahko imeli pri čim bolj racionalni in učinkoviti uporabi finančnih sredstev, ki so namenjena Slovencem v Italiji.
In prav načelo racionalnosti in učinkovitosti pri uporabi javnih sredstev bi moralo še bolj postati vodilo vsake sredine, ki o tem odloča. Pri tem vprašanju pa je bivši goriški pokrajinski tajnik SSk jasno in odločno izpostavil le veliko skrb za spoštovanje »uravnovešenosti« pri sprejemanju odločitev, tako v Deželni posvetovalni komisiji kot tudi v Paritetnem odboru, kar pa slehernemu bralcu Žarišča ne zveni najbolj jasno: ali so sedanji člani dveh komisij neravnouvešeni ali pa Čavdek meni, da sta omenjeni komisiji neravnouvešeni ali celo nedemokratično sestavljeni?
Ker te dileme postavlja pomemben protagonist manjšinske politike in v svojem posegu dodaja, da » ta nova vloga Deželne posvetovalne komisije odpira določena pomembna vprašanja, na katera bo potrebno jasno odgovoriti, da se slučajno tehnica ne prevesi proti stanju, ki sem ga citiral na začetku zapisa (diskriminacije na račun ene krovne, tj. SSO)«, bi bilo dobro razumeti, na kaj cilja in na katera vprašanja pričakuje odgovore. Le jasno postavljena vprašanja lahko namreč prejmejo jasne odgovore.
Za organizacijo, ki jo sam predstavljam kot deželni tajnik, ni nobenega dvoma, da sta obe komisiji sestavljeni na najvišji možni demokratični osnovi, kjer se prepletata civilno in politično predstavništvo, kar jima daje popolno legitimacijo pri odločanju, tako danes kot tudi jutri, ob pričakovani dodatni odgovornosti. Kar pa je še najbolj pomembno, SKGZ si želi, da bi pri odločitvah o porazdelitvi sredstev čimbolj obveljalo načelo učinkovitosti in racionalnosti, ne pa katerekoli lekarniške tehtnice, kjer se bolj upošteva pripadnost kot uspešnost delovanja.
Edina diskriminacija, ki naj obvelja pri dodeljevanju sredstev, naj bo torej v uveljavljanju kakovosti in razvojne perspektive manjšinskih organizacij, saj so to že danes pozitivne značilnosti marsikatere sredine, tako znotraj SSO-ja kot SKGZ-ja. Naša naloga oz. naloga vseh članov Deželne posvetovalne komisije naj bo prav ta, da nagradi take realnosti na račun tistih, ki nekako cepetajo na mestu, ne glede komu eni ali drugi pripadajo. To je zelo zahtevno delo, pri katerem potrebujemo veliko treznosti in nekaj poguma, predvsem pa zavedanje lastne odgovornosti do mlajših generacij, ki bodo lahko koristile naše pametne poteze oz. plačevale davek za naše napake ali tudi pasivno neodločanje zaradi trenutne egoistične udobnosti, zaradi t.i. miru v hiši.
Osnova vsega pa naj bo čim večje medsebojno zaupanje, ki se lahko gradi le na večjem sodelovanju in rednem snidenju, kjer imamo lahko priložnost resne diskusije in poglobljenega dialoga. Prepričam sem, da v pogledu naprej ni večjih razlik med nami, saj oboji skrbimo za razvoj naše skupnosti, kulturnih in športnih organizacij, za slovensko šolo itd. Dajmo se na podlagi teh izhodišč redno soočati in iskati skupne rešitve, saj naši člani in širša skupnost prav to pričakujejo: reševanje konkretnih problemov. SKGZ si to želi in ponovno vabi deželno vodstvo SSO-ja, da se po dolgem času sestanemo in da skupaj nastavimo delo za leto 2015. To bi bilo gotovo najlepše darilo, ki ga lahko naredimo naši manjšini, saj smo polemik, natolcevanj in stalnih kritik vsi naveličani, predvsem pa ne vodijo nikamor.
Prepričan sem, da bomo kos temu izzivu in da bomo s skupnim naprezanjem znali ustrezno odgovoriti na vse potrebe naše narodne skupnosti v Italiji in s tem še bolje odigrati vlogo protagonista v tem odprtem čezmejnem prostoru, ki od nas pričakuje prav to.
(Primorski dnevnik, 10. decembra 2014)