Pričujoče spletno mesto uporablja sejne (nujno potrebne) piškotke ter druge piškotke (piškotke tretjih oseb) v namen zagotovitve najboljše uprabniške izkušnje. Spletna stran neposredno uporablja sejne piškotke, po Pravilniku o piškotkih pa obstaja možnost onemogočanja uporabe piškotkov, ki zbirajo spletne analitične podatke. V kolikor uporabnik nadaljuje z brskanjem po spletni strani ali zapre obvestilo o piškotkih, soglaša z uporabo vseh piškotkov.

X zapri

Za nekdanje begunsko taborišče na Padričah treba najti rešitev

03/02/2015
Nekdanje begunsko taborišče na Padričah

O območju nekdanjega begunskega taborišča na Padričah je bil govor pretekli petek na sestanku, ki ga je sklicala tržaška pokrajina. In bo še govor, kar sploh ne čudi, saj gre za nekakšno kraško neskončno zgodbo, ki traja že tri desetletja in še dlje.
Povod za srečanje je bila vključitev območja na seznam nepremičnin, ki jih namerava tržaška pokrajina prodati. Ali bolje rečeno: »odtujiti«. Pokrajina je postala lastnik območja pred nekaj leti. Posest je prevzela od prejšnjega lastnika, državne domene, in sicer po »izmenjavi« nekaterih nepremičnin.
»Vključitev na seznam nepremičnin, primernih za "odtujitev", še ne pomeni, da bo območje prodano,« je včeraj pojasnila pokrajinska odbornica za finance Mariella De Francesco. »Zadevo pa je treba urediti,« je podčrtala.
Prav ta »ureditev« je bila v središču petkovega sestanka.
Na območju deluje več društev in organizacij. Številna slovenska (na primer Tržaški partizanski pevski zbor, taborniki, skavti, SK Brdina, Agrarna skupnost, Koordinacijsko združenje kraških vasi) in dve italijanski: Unija Istranov in italijansko speleološko društvo. Od vseh prisotnih imata le italijanski društvi urejen status: koncesijsko pogodbo s pokrajino za uporabo prostorov. »Pokrajina izdaja koncesijske pogodbe predvidoma za dobo šestih let. V primeru Unije Istranov, ki je tam uredila svoj muzej, pa se je odločila za pogodbo za dodatna tri leta, torej za dobo devetih let, ker je italijansko zunanje ministrstvo zagotovilo Uniji ustrezna sredstva,« je pojasnila odbornica De Francesco.
Pokrajinska uprava je pred dvema letoma poslala slovenskim društvom in ustanovam osnutek koncesijske pogodbe, da bi »uredila« svoj položaj na območju nekdanjega begunskega taborišča. Odziva pa ni bilo.
Na petkovem sestanku, na katerega je pokrajinska uprava povabila tudi predstavnika Slovenske kulturno gospodarske zveze, je bilo ponovljeno, zakaj.
Zadeva sega v osemdeseta leta preteklega stoletja, v čas razlastitev zaradi odseka hitre ceste in gradnje sinhrotrona. Takrat je bil v okviru tako imenovanih »protivrednosti« in »odškodnin« za zaseženo zemljo podpisan dogovor z deželno upravo, ki je - med drugim - slovenskim društvom omogočal koriščenje območja na Padričah. Ampak: dežela ni bila lastnica tistega območja, saj je bilo v lasti državne domene. Formalno je bil torej dogovor ničen.
To je prišlo jasno na dan, ko je pokrajina prevzela lastništvo območja in ga vključila med nepremičnine, ki jih gre »odtujiti«. V aktu je vpisana inventarna vrednost območja: 7 milijonov evrov. »To vsekakor ni tržna vrednost,« je včeraj podčrtala odbornica De Francesco, in pojasnila, zakaj si pokrajinska uprava prizadeva za podpis konvencij z društvi in ustanovami, ki delujejo na območju na Padričah.
Prodaja območja je v sedanjem gospodarskem času malo verjetna. Kljub temu pa morajo imeti koristniki s pogodbo oziroma koncesijo urejen status, ker bi bila njihova prisotnost ob morebitni prodaji nekako zaščitena. V drugačnem primeru, brez formalnega akta, bi jih lahko novi lastnik kratko malo izgnal in ne bi imeli nobene možnosti za nadaljnje koriščenje prostorov.
De Francesco je zavrnila možnost izdaje koncesije za dobo 99 let, kot so predlagali nekateri predstavniki slovenskih društev, ker to ni v praksi, kot navsezadnje dokazujeta tudi koncesiji italijanskima društvoma za dobo šestih oziroma devetih let.
Kočljiva zadeva je postala zadnje leto terminsko tempirana. Pokrajinam se čas izteka. Ukinitev trka na duri. Kaj bo potem z njimi oziroma njihovimi nasledniki, ni jasno določeno.
Ob taki nejasnosti je možen tudi sledeč scenarij: pristojnosti in lastnino pokrajine prevzame druga ustanova (recimo ne najbolj »naklonjena« Slovencem), ki se lahko po svoji uvidevnosti odloči ali za upravljanje ali za prodajo nepremičnine. V tem primeru ne bi imela slovenska društva in organizacije nobenega formalno-pravnega aduta v svojih rokah, kajti dogovor izpred trideset in več let z ustanovo, ki sploh ni bila lastnica območja, ne bi imel nobene veljave.
Pri Slovenski kulturno gospodarski zvezi se tega dobro zavedajo. Pokrajinski tajnik Marino Marsič, udeleženec petkovega sestanka, zato pozitivno ocenjuje odločitev pokrajinske uprave za sklic novega srečanja, ki naj bi bilo v kratkem in na katerem naj bi vendarle poiskali trezno rešitev za izhod iz sedanje padriške begunske godlje.
M.K.
(Primorski dnevnik, 3. februarja 2015)