Pričujoče spletno mesto uporablja sejne (nujno potrebne) piškotke ter druge piškotke (piškotke tretjih oseb) v namen zagotovitve najboljše uprabniške izkušnje. Spletna stran neposredno uporablja sejne piškotke, po Pravilniku o piškotkih pa obstaja možnost onemogočanja uporabe piškotkov, ki zbirajo spletne analitične podatke. V kolikor uporabnik nadaljuje z brskanjem po spletni strani ali zapre obvestilo o piškotkih, soglaša z uporabo vseh piškotkov.

X zapri

Za skupnost se odpira zanimivo in obetavno obdobje

29/05/2013
Rudi Pavšič
**ODPRTA TRIBUNA**
*Rudi Pavšič*
V Primorskem dnevniku z dne 23. maja sem bral, da je Miloš Budin postal predsednik tržaškega Stalnega gledališča FJK Domenico Rossetti. V isti številki je objavljen intervju s Štefanom Čokom, ki je pri tridesetih letih kot prvi Slovenec prevzel vodstvo tržaške Demokratske stranke, na športnih straneh pa je zapisano, da je bil bivši predsednik ZSŠDI Jure Kufersin imenovan za poverjenika deželnega olimpijskega komiteja CONI za tržaško pokrajino.
Samo nekaj dni prej smo v Primorskem dnevniku brali, da je bil Igor Gabrovec izvoljen za podpredsednika Skupščine Dežele FJK. Na Goriški pokrajini se je podpredsednici Mari Černic v odboru pridružila še Vesna Tomšič (tržaškemu pokrajinskemu svetu predseduje Maurizio Vidali, podpredsednik odbora pa je Igor Dolenc), medtem ko je novi odbornik Občine Trst, katere skupščino vodi Iztok Furlanič, proračunsko komisijo pa Igor Švab, postal Edi Kraus.
Navedeno še dodatno potrjuje, da imamo znotraj naše narodne skupnosti sposobne in kvalificirane posameznike, ki se uveljavljajo v širšem družbenem kontekstu. Veliko jih je in to v vseh segmentih krajevnega, državnega in mednarodnega tako družbenega, kulturnega kot političnega in raziskovalnega področja. Mnenja sem, da naša organizirana skupnost prevečkrat pozablja na ta intelektualni potencial in premalo upošteva številne posameznike, ki bi lahko pomembno prispevali k prepotrebni prevetritvi v naših domačih logih.
Občutek imam, da smo preveč samozadostni in da ne iščemo pomoči in nasvetov širšega slovenskega znanja, ki se morda ne drži strogo sicer nenapisanih, a močno zasidranih modelov »pravega« Slovenca v Italiji.
Premalo se zavedamo, da se je v našem prostoru veliko spremenilo, tudi kar zadeva vprašanja slovenske pripadnosti, čuta za slovenstvo in skrbi za jezik. Nekateri modeli, ki lahko veljajo za trdo jedro naše skupnosti, so težko prenesljivi na širši kontekst našega slovenskega življa, ki postaja vse bolj dvojezičen (podatki o naši šolski populaciji so vsem na razpolago). V tem smislu popolnoma podpiram razmišljanje (Iskanje manjšine »pod vodo«), ki ga je v uvodniku nedeljskega Primorskega dnevnika zapisal Martin Brecelj.
Nova stvarnost nosi v sebi velike novosti in izzive za vse nas, pa tudi določene probleme, pred katerimi se ne smemo obnašati nojevsko. So in treba se jih je lotiti resno, predvsem pa strokovno in čim manj demagoško, kar morda sproži aplavz in odobravanje, problema pa v bistvu ne reši.
Vračam se k začetnim ugotovitvam tega zapisa in z veseljem pozdravljam in čestitam vsem omenjenim posameznikom, ki so bili v zadnjem času deležni zadolžitev, ki presegajo manjšinske družbene okvire. Na nek način veže vse omenjene odprtost k dialogu in nekonfliktno soočanje z drugimi, kar ne pomeni odstopanja od določenih stališč. Njihov uspeh berem tudi kot rezultat odločitev, ki gredo v smer pozitivne kontaminacije in dialoga med tu živečimi jezikovnimi skupnostmi.
Na posvetu SKGZ z javnimi upravitelji s Tržaškega je prišla do izraza ugotovitev, da smo, kar zadeva obravnavanje manjšinskih problematik, stopili v novi čas, ki je ugodnejši in perspektivnejši. K temu dodajam, da slednji zahteva tudi od nas, da utrjujemo in razvijamo svojo jezikovno specifiko na nov in manj obramben način. Odpira se nam zanimivo obdobje, ki bo naši skupnosti lahko prineslo marsikatero zadoščenje. Za to pa moramo biti primerno opremljeni in posebno učinkoviti.