Pričujoče spletno mesto uporablja sejne (nujno potrebne) piškotke ter druge piškotke (piškotke tretjih oseb) v namen zagotovitve najboljše uprabniške izkušnje. Spletna stran neposredno uporablja sejne piškotke, po Pravilniku o piškotkih pa obstaja možnost onemogočanja uporabe piškotkov, ki zbirajo spletne analitične podatke. V kolikor uporabnik nadaljuje z brskanjem po spletni strani ali zapre obvestilo o piškotkih, soglaša z uporabo vseh piškotkov.

X zapri

Zamejski pretresi in zmešnjava idej

12/03/2014
Ace Mermolja
V pričujočem zapisu se bom lotil nekaj manjšinskih vozlov, ki se zapletajo iz časopisnih izjav do televizijskih poročil in spletnih blogov, kjer danes vsak izrazi to, kar je nekoč povedal v baru, v gostilni, v društvu, v cerkvi ali v partijski celici. Razlika je, da si med ljudmi viden, računalniški ekran pa lahko skrije obraz in tudi najplašnejši in molčeč človek spravi v obtok diarejo misli.
Pričel bom s Tržaško knjigarno, ki v Trstu in okolici buri duhove. Nekateri so iskreno prepričani, da Slovenci ne smemo izgubiti slovenske knjigarne v središču mesta. Za manjšino ognjevitih diskutantov pa je postala TK manjšinska »No Tav«. Knjigarna je zanje trenutni argument, da lahko popljuvajo manjšinske organizacije, posebno krovni in specifično SKGZ, ter njihove »gnile« voditelje, ki da tlačijo javni denar v zasebne žepe. Del razprave, žal tudi v Primorskem dnevniku, poteka sredi popolnega gospodarskega analfabetizma in v zlobni dezinformaciji, kar je toliko huje, če v tem plesu sodelujejo novinarji, za katere bi morali biti resnični podatki osnovno orodje in cilj. Žal urejajo naša življenja tudi (ne samo) kvante! Pojdimo k TK.
Tržaška knjigarna ni nepremostljiva ovira oziroma ni nepremostljiva ovira slovenska knjigarna v Trstu. Problem se je sprožil ob stiski lastniške družbe, to je Jadranske finančne družbe. Slednja se je znašla v krizi kot mnoga podjetja v Trstu, v Italiji in v Sloveniji. Med izgubarji družbe je bila tudi Tržaška knjigarna in to ne zaradi slabega upravljanja. S krizo je drastično padel promet, manj je bilo kupcev, kopičili so se dolgovi itd. Ko bi šlo le za 50.000 evrov, kot povzema PD, bi se knjigarna rešila sama.
Ker TK ni navadno podjetje, ampak kulturna ustanova, je JFD najprej iskala (tudi z javnimi oglasi v tisku) nove lastnike. Ni bilo ponudb. Nato je stopila do krovnih SKGZ in SSO. Slednji sta povabili Založništvo tržaškega tiska in Mladiko, da pristopita k iskanju rešitve za slovensko knjigarno, saj so knjige prve, ki potrebujejo svojo izložbo. Založništvo tržaškega tiska je jasno izrazilo pogoje za novo knjigarno. Potrebna so zagonska sredstva, ki jih ZTT (in niti Mladika) preprosto nima, iz niča pa jih ne more povleči. Potreben je ustrezen prostor, ki odgovarja vsem varnostnim in drugim predpisom, potrebna je redna letna subvencija, ki naj krije morebitni izgube. Ob teh pogojih je knjigarna povsem dosegljiv cilj za slovensko organizirano družbo.
Kako priti do subvencij? Zadevo je v pismu uredništvu z dne 4. marca sintetiziral Silvij Tavčar. Koncept je enostaven: če imamo Slovenci približno 300 društev, organizacij in ustanov, naj vsakdo solidarnostno prispeva določeno vsoto denarja. Dodajam princip, naj vsak da glede na količino prispevkov in na lastne možnosti. Vsekakor bi bila žrtev minimalna in za večino neobčutna. Potrebna je seveda domena in potrebno je premostiti nekaj zakonskih ovir, ker je knjigarna poslovna enota, ki ne sodi med dejavnosti, ki lahko prejemajo dotacije iz rimskih manjšinskih fondov. Če me spomin ne vara, so v Sloveniji predvidene subvencije za tiste knjigarne, ki niso papirnice, ampak kulturna središča. Problem je stvar »tehnikov« in verjetno ni nepremostljiv. SKGZ in SSO sta se, kot vem, aktivirali, da rešita »politične« vozle, ostali so se soočali s tehničnimi vprašanji. Vsi pričakujemo izid rezultatov. Cilj je, da bi bila sedanja likvidacija nov začetek: v mejah možnosti in brez starih dolgov. Nihče se ni nameraval odpovedati slovenski knjigarni v Trstu! To sem preveril kot upokojeni novinar in kot predstavnik ZTT-ja. Komur je knjigarna resnično pri srcu, naj ostane z mano optimist, čeprav so časi težki za večino ljudi in organizacij. Z vedri gnojnice čez vse, ne bo nobene rešitve. Glede »mašine za mešanje blata« se povsem strinjam s tem, kar je za PD napisal Ivan Peterlin. Kdor samo obrekuje in obenem tišči roke v žepu, ne izkoplje niti jame za mrliča!
Financiranje manjšinskih dejavnosti pa ostaja središče razprav in polemik, odkar so viri javni in to tudi mimo knjigarne. Ne bi se oziral na one, ki uživajo med nekimi skritimi izvirki denarja, v podobah manjšinske Spektre, med špijoni in zarotami. Gledajo preveč filmov! Verodostojnejša je teza, da manjšina za svoje dejavnosti ne uporablja sredstev dovolj racionalno in kakovostno, a tu bi padel v stare čase Manjšinske konference.
Raznovrstni lažnivci pa prikrivajo dvoje dejstev. Prvič: vsa sredstva, ki dotekajo iz javnih virov (drugih ni, razen kake redke mecenske izjeme) v korist manjšine, so dodeljena na osnovi zakonov, prihajajo preko bančnih računov in so podvržena številnim kontrolam in podrobnim birokratskim »tehtnicam«, ki ustvarjajo zamude pri izplačilih. Dobitniki morajo z dokumenti dokazati, kako so denar uporabili. Krovni SKGZ in SSO sta v teh pretokih subjekta, ki se trudita pri reševanju številnih problemov in pomagata prosilcem in prejemnikom v zapletih. Tega prepotrebnega političnega in koordinacijskega dela, ki se vije od Rima do Trsta in do Ljubljane, ne bo opravljal nihče »po večerji«, kot ko gremo na vajo pevskega zbora. SKGZ in SSO torej nikakor nimata »žaklja« iz katerega njuna predsednika poljubno zajemata milijone evrov, kot to nekateri zavzeto prikazujejo nevednim.
Drugič: ko razpravljamo o sredstvih namenjenih Slovencem v Italiji, običajno ožimo obseg; v Rimu ga ne. Najdražje in najdragocenejše je slovensko šolstvo, ki ostaja naša najmočnejša in povsem poklicno organizirana dejavnost. Ne moremo nato obiti slovenskega državnega radia in televizije, dodatnih rimskih podpor za tisk in gledališče in še kaj. Prijatelj Bojan Brezigar je večkrat opozoril, da smo v Evropi Slovenci med najbolje »opremljenimi« manjšinami. Ni čudno, če v obdobju krize naša skupna hiša »zaškriplje«.
Čudimo se, ker radi tarnamo, obrekujemo druge in smo vzgojeni v duhu, da so vsi proti nam.Vse spore naj bi rešili z VOLITVAMI. Demokratično preverjanje je sol demokracije, vendar se ne moremo iti nekih volitev za nič. Predlogov je bilo veliko in večina jih je šla v nič. Naj omenim dva zadnja. Deželna svetnika Gabrovec in Kocijančič (slednji to ni več) sta predstavila dovršen volilni sistem, nisem pa razumel, kaj bi volili in kaj bi izvoljeni počeli. Nisem bil sam, ki tega ni razumel. Načelno dobri potezi je manjkal zaključni predlog.
Deželni svetnik Ukmar sedaj predlaga, naj bi volili deželno komisijo, ki deluje v smislu prispevkov za manjšinske dejavnosti (torej gre za del sredstev in ne tistih za šolo, televizijo itd.). To bi lahko bila mini manjšinska vlada, vendar manjka pri predlogu »detajl«. Deželna komisija je posvetovalni organ. Deželni odbor je že nekajkrat dodelil določena sredstva mimo mnenja komisije, skratka, v zadnji instanci komisija ne ukaže nič, ampak samo razpravlja in svetuje . Ne vem ne za javne in ne za zasebne organe, ki bi bili voljeni s široko bazo volivcev, z volilnimi seznami in z volilno mašinerijo ter bi imeli samo neko posvetovalno kompetenco. Konzulenti so imenovani in običajno dobro plačani (in to tudi v javnih upravah), ne pa voljeni. Ukmarjev predlog bi našel svoj dejanski smisel, ko bi se deželni svet in sedanja vladna večina na Deželi odločili, da spremenijo zakon za Slovence in v njem prekrstijo posvetovalno komisijo iz posvetovalnega telesa v deželno enoto, ki dejansko odloča o sredstvih. Zadeva ni enostavna. Volitve ne jamčijo strokovnosti in poznavanja (zato obstajajo posvetovalni organi ali posamezni konzulenti), vendar bi tako imele volitve svoj smisel in svoje dostojanstvo. Ukmarjevega predloga ne bi zavrgel, saj se zavedam, da se bomo morali prej ali slej Slovenci v Italiji prešteti in pretehtati, drugače se bodo »na vrhu« med sabo zgrizli.
Slovenska knjigarna, delitev sredstev, volitve so le nekateri izmed argumentov, ki radi razdražijo manjšinske duhove. Neukim a iskrenim odpuščam še tako fantastične hipoteze in rešitve. Ne prenašam pa pritlehne in hudobne demagogije, ki se vije po spletnih straneh, med vrsticami člankov, v razgovorih in še kje. Tuljenje v luno je le znak nemočne jeze in strahu, da nas imajo v pesti neke skrite sile. Iščemo jih v temi, ker je tudi lep del Slovencev zapustil politiko in njene logike in se gre protipolitiko, populizem in grillizem. Vedno bolj smo vraščeni v italijansko družbo in povzemamo dobre in slabe lastnosti sosedov, Trsta in Italije. K temu dodajamo čisto slovenske komplekse manjvrednosti in temno slo po svetu »zarot«.