Pričujoče spletno mesto uporablja sejne (nujno potrebne) piškotke ter druge piškotke (piškotke tretjih oseb) v namen zagotovitve najboljše uprabniške izkušnje. Spletna stran neposredno uporablja sejne piškotke, po Pravilniku o piškotkih pa obstaja možnost onemogočanja uporabe piškotkov, ki zbirajo spletne analitične podatke. V kolikor uporabnik nadaljuje z brskanjem po spletni strani ali zapre obvestilo o piškotkih, soglaša z uporabo vseh piškotkov.

X zapri

Začnimo s postopki za voljeno predstavništvo

04/09/2014
Rudi Pavšič
Odgovorni urednik Dušan Udovič se je v uvodniku 28. avgusta spraševal, kakšne signale pošilja manjšina v Ljubljano ob dejstvu, da ni bilo skupnega dopisa novemu predsedniku vlade Miru Cerarju. V bistvu se uvodničar sprašuje, zakaj ni določenega soglasja znotraj naše narodne skupnosti (dodal bi tudi v ostalih, denimo na Koroškem in še bolj vidno v sami Sloveniji) v času, ko bi pa vendarle morali najti skupni imenovalec?
K naslovu uvodnika bi dodal še drugo vprašanje, in sicer kakšne signale pošilja Slovenija svojim manjšinam in Slovencem po svetu, če ni doslej smatrala za umestno, da bi tudi nas (predstavnike manjšin) vprašala za mnenje, ko sestavlja program nove vlade in imenuje odgovorne vladne ljudi, ki so zadolženi za naše problematike? Zdelo bi se mi na mestu, da bi lahko tudi predstavniki pol milijona Slovenk in Slovencev, ki živijo po svetu in v sosednjih državah, izrazili svoje mnenje glede prioritetnih izbir v odnosu RS do svojih skupnosti.
Če bi se naše notranje razdvojenosti kazale samo v enem ali več dopisih temu ali drugemu institucionalnemu predstavniku, me zadeve ne bi pretirano skrbele, medtem ko pa me skrbi predvsem dejstvo, da v naši skupnosti že dolgo ni primerne sredine, ki bi prevzela skrb in odgovornost za nekatere pomembne odločitve in zanje nosila tudi posledice, v dobrem in slabem. Smo orkester brez dirigenta, kjer igra več prvih violin, ki med seboj večkrat konkurirajo in si mečejo polena pod noge. Temu bi dodal še določeno sivino našega političnega in družbenega sistema. Naša skupnost nima takih osebnosti, ki bi znale usmerjati in na nek način motivirati našo družbo. Smo odslikava zdajšnjega splošnega stanja zmedenosti in nenačrtnega krmarjenja, kjer je včasih dovolj že dobra komunikativna strategija za volilni uspeh.
V tem nekoliko zamegljenem času je postalo modno zvrniti vso odgovornost na krovni organizaciji, naj gre za vprašanje financ ali Sesljanskega zaliva. Bojim se, da se bo našel kdo, ki bo krivil krovni tudi za letošnje deževno poletje.
Priznam, da sta SKGZ in SSO zamudili edinstveno priložnost, da bi postali središčni protagonistki v našem manjšinskem prostoru, predvsem po sprejetju zaščitnega zakona in organizaciji Programske konference. Prvič v povojni zgodovini sta se obe duši naše skupnosti usedli za isto mizo in skupaj zarisali pot v organiziranem slovenskem sistemu.
Sam si večkrat postavljam vprašanji, zakaj nismo zmogli nadaljevati po poti skupne konference in kateri so razlogi, zaradi katerih tiste pozitivne energije nismo usmerili v še večje medsebojno povezovanje in spoštovanje. Prevladala je logika malih vrtičkov in potrebnih avtonomij, finančnih, nazorskih in celo pokrajinskih.
Središčno vprašanje pa zadeva »vodstvo« naše celotne narodne skupnosti, ki se ne tiče le civilne družbe. Nismo v stanju, da odločimo o nekaterih za manjšino prepotrebnih spremembah, v odnosu do zunanjih sogovornikov smo šibki in veliko energij usmerjamo v notranjo logiko križnih vetov in draženj. Zdajšnje zastopstvo nima tiste potrebne učinkovitosti in tudi njegova sestava je vprašljiva ob dejstvu, da so se določena razmerja sil spremenila. Skratka, »vrh« naše narodne skupnosti ne odslikava stvarnosti in nima tiste potrebne »oblasti«, ki je v teh primerih potrebna. Če ne bomo storili kaj konkretnega v to smer, lahko računamo, da se bo zamejska sivina nadaljevala, v javnosti bomo uživali vse manjšo podporo, pomembna manjšinska vprašanja se bodo reševala veliko bolj počasi ali sploh ne.
Vse bolj se nagibam k voljenemu zastopstvu, ki naj ima jasno definirane pristojnosti in vlogo znotraj našega manjšinskega sistema in vseh drugih predstavniških organizmov (paritetni odbor, deželna posvetovalna komisija, vladno manjšinsko omizje, deželni šolski urad, Slomak, itd.). Zastopstvo bi moralo nastati v okviru pristojnosti Dežele Furlanije-Julijske krajine. Svoj čas so na Deželi predlagali Inštitut za Slovence, ki pa je imel precej šibkih in nesprejemljivih izhodišč in ni dobil podpore v naši skupnosti. Koncept pa je še vedno sprejemljiv in veljalo bi o njem razmisliti na novih podlagah in ob resnejšem pristopu.