Pričujoče spletno mesto uporablja sejne (nujno potrebne) piškotke ter druge piškotke (piškotke tretjih oseb) v namen zagotovitve najboljše uprabniške izkušnje. Spletna stran neposredno uporablja sejne piškotke, po Pravilniku o piškotkih pa obstaja možnost onemogočanja uporabe piškotkov, ki zbirajo spletne analitične podatke. V kolikor uporabnik nadaljuje z brskanjem po spletni strani ali zapre obvestilo o piškotkih, soglaša z uporabo vseh piškotkov.

X zapri

Župan Romoli in njegova predhodnika Valenti in Brancati o perspektivah Gorice

20/11/2010

PRIMORSKI DNEVNIK, 20. novembra 2010

Rešitve vseh težav, kot se na posvetih običajno dogaja, niso potegnili iz klobuka. Nekaj pa je bilo iz poldrugo uro trajajočega pogovora jasno razvidno: če bo Gorica ostala sama, izolirana, se ji ne obeta nič dobrega. Njena prihodnost je v snovanju stvarnih sodelovanj, in to ne le z Novo Gorico, pač pa tudi s Tržičem in znotraj občine same, saj politične zdrahe pogosto zavirajo načrtovanje strategij za družbeni in gospodarski razvoj mesta.

Tako bi lahko povzeli vsebino sinočnjega posveta na temo »Gorica 2020 - Prihodnost v kakovosti idej«, na katerem so glavno besedo imeli Gaetano Valenti in Vittorio Brancati, nekdanja goriška župana, ter Ettore Romoli, ki je danes na čelu občinske uprave. Javno srečanje v goriškem Kulturnem domu, kjer se je zbrala številčna publika, je priredila Slovenska kulturno gospodarska zveza (SKGZ), v imenu katere je pozdravil in soočanje vodil goriški predsednik Livio Semolič, z vprašanji pa sta župansko trojico izzivala novinarja Primorskega dnevnika Igor Devetak in dnevnika Il Piccolo Roberto Covaz. Izhodišče razprave je bilo vprašanje, ali bi moral biti odnos med Gorico in Novo Gorico partnerski oz. rivalski. »Oboje,« sta odgovorila Gaetano Valenti in Ettore Romoli, po mnenju katerih je treba danes, ko se goriško gospodarstvo ne more več opirati na mejo in na državne prispevke, pomisliti na neke vrste »komplementarno ekonomijo« med Gorico in Novo Gorico, saj sta obe občini premajhni in njuni ekonomiji prešibki, da bi se sami uveljavili. S potrebo po komplementarnosti soglaša tudi Vittorio Brancati, ki pa je opozoril, da je treba ob gospodarskih odnosih ovrednotiti skupno zgodovino dveh mest in to izkoristiti na različnih področjih, med katerimi prednjači seveda turizem.

Nekoliko drugačna stališča so prišla na dan glede potrebe po širši družbeni in politični razpravi o problemih mesta. Po Brancatijevi oceni bi morala politika v Gorici bolj spodbujati konfrontacijo in nato sprejemati strateške odločitve. »Zadnje so v Gorici sprejeli pred 25 leti, ko so se odločili za razvoj univerze in tovornega postajališča,« je podčrtal Brancati, po Romolijevem mnenju pa »se v Gorici zelo veliko diskutira. Problem našega mesta ni soočanje, saj je le-to živahno, temveč odločanje. Velko diskutiramo, a ne sprejemamo odločitev«. S tem v zvezi je Semolič naslovil apel na goriške desnosredinske in predvsem levosredinske politične predstavnike, ki jih je povabil k občasnemu zmanjšanju medsebojnih napetosti in k skupnemu iskanju izhodov iz težav, s katerimi se mesto spopada. »Treba bi bilo priti do sporazuma za prihodnost Gorice,« je povedal Semolič, ki pa je s tem izzval negodovanje pri delu publike. Omeniti gre, da je pri tem član goriškega krožka Demokratske stranke Alessandro Chiarion zapustil dvorano. »Ločevanje za vsako ceno in o vsem se v Gorici ne tiče le politike, saj se to stalno dogaja tudi na drugih področjih. Iskati bi bilo treba skupna stališča in se ukvarjati s ključnimi problemi, kot so gospodarske vsebine, s katerimi bomo nadomestili izginulo obmejno gospodarstvo,« trdi Romoli. Brancati je pozval k večjemu političnemu soočanju v občinskem svetu, Valenti pa je naglasil: »Bodimo odkritosrčni. Propadanje mesta, ki je jasno razvidno iz močnega upada prebivalstva - od leta 1991 smo izgubili 3.000 prebivalcev - ni stvar, ki jo je mogoče pripisovati le meni, Brancatiju ali Romoliju. Potem ko je naš teritorij izgubil pravico do državnih prispevkov zaradi obmejne lege, se ni znal pobrati.«

Govor je bil o mladih in usklajevanju njihovih potreb z interesi starejših občanov, nato pa je pogovor nanesel na goriške odnose s Tržičem in projekt »super pristanišča«, ki ga snuje Unicredit. Župani so si bili edini, da je povezava s Tržičem vsaj toliko pomembna kot tista z Novo Gorico; vsi trije so izjavili, da so vedno spodbujali sodelovanje s tržiškim območjem, »drugi«, med katerimi je bil omenjen nekdanji deželni odbornik Gianpiero Fasola, pa so netili »goriško-tržiško vojno«. O projektu banke Unicredit za veliko tržaško-tržiško pristanišče je Romoli povedal, da ga ne le podpira, saj vidi v njem konkretne možnosti za razvoj goriškega gospodarstva, pač pa se zanj tudi aktivno zavzema. »Obljubljeno mi je bilo, da bo v dokumentu, ki ga bodo ministrstvo, pristanišči in banka Unicredit podpisali v prvi polovici decembra črno na belem napisano, da mora imeti Gorica oz. tovorno postajališče družbe SDAG funkcijo infrastrukturnega zaledja,« je razkril župan in postregel še z eno pozitivno novico. Na vprašanje, kaj bo s krizo tovarne Carraro, je Romoli napovedal, da se odpirajo nove možnosti za zaposlitev dela odpuščenih delavcev. »Tovarna v Stražcah bo obstala, v njej pa bodo obdržali le 80 delavcev na 120. Del le-teh bi lahko našel zaposlitev v proizvodni hali, ki jo podjetnik iz Lombardije namerava odpreti v Gorici. Podjetnik, ki ima tovarno v Laškem, naj bi zaposlil okrog 25 oseb,« je navedel Romoli.

Govor je bil tudi o zgledu nekaterih podjetij s slovenske strani meje, ki so z vlaganjem v inovacijo in raziskovanjem dosegle zavidljive rezultate. Predstavnik SKGZ-ja Aljoša Sošol je goste vprašal, ali ne menijo, da je razvoj podjetij Pipistrel iz Ajdovščine, ki si prizadeva za odprtje proizvodne hale na Rojah, Intralighting iz Mirna in Instrumentation Technologies iz Solkana omogočil tudi bolj konstruktivno politično soočanje oz. večji posluh uprav do potreb gospodarskih akterjev. Romoli je povedal, da ga bližina treh pomembnih podjetij razveseljuje. »Upam, da se bodo razvila tudi na naši strani meje. Vsekakor izključujem, da lahko župan poskrbi za nastanek takšne realnosti,« pravi Romoli. Valenti je izpostavil problem birokracije, Brancati pa je pribil: »Potrebujemo naložbe v sodobno industrijo. Razveselil sem se na primer novice o gradnji centrale na biomase. Dovolj imamo razstav.«

Aleksija Ambrosi