Pričujoče spletno mesto uporablja sejne (nujno potrebne) piškotke ter druge piškotke (piškotke tretjih oseb) v namen zagotovitve najboljše uprabniške izkušnje. Spletna stran neposredno uporablja sejne piškotke, po Pravilniku o piškotkih pa obstaja možnost onemogočanja uporabe piškotkov, ki zbirajo spletne analitične podatke. V kolikor uporabnik nadaljuje z brskanjem po spletni strani ali zapre obvestilo o piškotkih, soglaša z uporabo vseh piškotkov.

X zapri

“Spremembe so nujno potrebne, dosežemo pa jih lahko le z dialogom”

07/03/2019
Rudi Pavšič po 23 letih zapušča vodstvo SKGZ

 

 

INTERVJU - Rudi Pavšič se po 23 letih poslavlja od predsedstva Slovenske kulturno-gospodarske zveze

Rudi Pavšič bo v soboto na kongresu v Trstu še zadnjič nastopil kot predsednik Slovenske kulturno-gospodarske zveze, ki jo je vodil celih 23 let.

Ko ste leta 1996 postali predsednik, je bila Slovenska kulturno-gospodarska zveza po zlomu TKB v razsulu, dejansko na robu razkola. Kakšna je SKGZ, ki jo prepuščate svojemu nasledniku ali naslednici?

Objektivno je pri veliko boljšem zdravju. Imamo središčno vlogo v manjšini, smo priznana organizacija. To je rezultat dela ekipe, ki je prevzela organizacijo v težkem času in verjela v njen pomen in obstoj.

Po čem bi si želeli, da bi se vas spomnili. Kateri so dosežki oz. dogodki, ki po vaši oceni izstopajo v tem vašem dolgem predsedniškem mandatu?

Najprej seveda to, da sem skupaj z drugimi prispeval k temu, da je organizacija sploh obstala. Takrat so ji mnogi napovedovali konec, tudi v naših samih vrstah so nas nagovarjali, naj SKGZ ukinimo in vse spremenimo, z imenom vred. A smo šli naprej. Obdržali smo vse organizacije, ki so gravitirale okrog nas, nobena nas ni zapustila, kvečjemu smo pridobili nove.

Drugo je seveda zaščitni zakon. Pomenil je mejnik v zgodovini naše skupnosti. Predvsem zaradi priznanja Slovencev na Videmskem. To je bila ključna zgodba. In po odobritvi zakona, je v Benečiji zaživelo veliko novih pobud. Pri odobritvi zakona je SKGZ odigrala pomembno vlogo.

A zdaj opozarjate, da je položaj v Benečiji dramatičen zaradi demografskega padca.

Ja, vendar govorim o letu 2001. Takrat je SKGZ zavrnila vse predloge o zaščiti, ki niso upoštevali Benečije. To je bil ključen dejavnik.

Kaj še?

Bil sem predsednik te organizacije v času epohalnih sprememb v Evropi, v našem prostoru in sami Sloveniji. Članstvo Slovenije v Evropski uniji je bilo uvod v novo poglavje v odnosih med Italijo in Slovenijo. V teh dinamikah je bila SKGZ vedno prisotna. Naši pogledi so bili upoštevani.

Veseli me tudi proces tesnejšega sodelovanja s Svetom slovenskih organizacij (SSO). Ne verjamem, da obstaja v manjšini resna alternativa dogovarjanju med krovnima. In, kot veste, zagovarjam stališče, da bo to sodelovanje moralo prej ali slej pomeniti zlitje dveh krovnih v eno samo.

Obstaja tudi drugače vtis. Namreč ta, da manjšina stopica na mestu in da konkretnih rezultatov ni.

Eno so spremembe v našem prostoru in razvoj odnosov. Drugo vprašanje je, ali manjšinska organiziranost ustreza današnjim potrebam Moj odgovor je: gotovo ne. Del tega sistema sicer deluje, a je izzivov veliko, potreba po spremembah tudi. A predpogoj je sodelovanje obeh krovnih organizacij. Če ni tega sodelovanja, sprememb ni mogoče uresničiti. Vem, da obstajajo znotraj samih krovnih organizacij različni pogledi o naši organiziranosti, vendar ni mogoče trditi, da ni bilo ničesar storjenega. To, da smo Deželi skupaj predlagali novo obliko financiranja dejavnosti, ki ne sloni na stari logiki »pol-pol«, ampak na meritokraciji in inovativnosti, je pomemben korak. Bilo je potrebno veliko truda, da smo oblikovali skupen dokument. Ko bi odločali sami, bi najbrž odločali drugače, ampak ni druge možnosti, kot da nastopamo skupaj. Zdaj je na potezi Dežela. Zadnjo besedo ima vedno politika. Primer slabe politike je bil vsiljeni poskus združitve glasbenih šol. Potrebno je soglasje, ne pa vsiljevanje.

Vse gre naprej zelo počasi.

Prepočasi, ampak manjšina je po definiciji konservativna. Ker se naši ljudje bojijo novosti, zato, ker ne vemo, kam vodijo, zato raje ohranimo sistem tak, kot je. Smo pa tudi preveč kritični do samih sebe. Večina manjšin lahko o tem, kar mi imamo, le sanja. 320 organizacij je preveč, seveda. In iz faze množičnosti bo treba preiti v fazo kakovosti. A vedno z dogovarjanjem, pri čemer moramo upoštevati različne poglede. Krovni nimata toliko moči, da bi lahko karkoli vsiljevali.

SKGZ, pove samo ime, je kulturna in gospodarska zveza. Kulturna sfera je bogata, z gospodarstvom pa so vedno težave. Ob izteku mandata puščate odprto vprašanje družbe KB1909. Ni jasno, katera bo njena usoda, kaj se dogaja z likvidacijskim postopkom, letijo očitki o nepreglednosti.

Najprej splošno: potrebujemo režijo celotnega finančnega sistema. Premajhni smo, da bi lahko kljubovali velikim trgom. Razumeti moramo, katera je vloga gospodarstva v tem prostoru. Ne le KB1909, ampak tudi dejavnosti v okviru Slovenskega deželnega gospodarskega združenja, bank, nepremičnin. Gospodarski forum sicer imamo, a ne deluje, ker ga ne čutijo vsi za potrebnega. V tem okolju prevladuje konkurenčnost. A manjšina čezmejno naravnano gospodarsko politiko vsekakor potrebuje.

KB1909 je tudi zgodba o uspehu, ni je mogoče ocenjevati zgolj na podlagi zadnjih let. Finančni del je ločen od nepremičninskega, negativni razvoj likvidacijskega postopka bi ga ne ogrozil.

Nekateri o tem dvomijo.

V Tržaški matici, Skladu Trinko in družbi o tem ne dvomijo. Družbeno premoženje temelji na treh stebrih: lastništvu, nadzoru in menadžmentu. Preveč je prevladal menadžment. Pri KB1909 se problemi vsekakor rešujejo.

Ali ni nenavadno, da je likvidator družbe ista osebe, ki je glede na položaj v družbi objektivno odgovoma za nastalo stanje?

Je nenavadno in se ne dogaja pogosto. Ampak to je bila odločitev sodnika, ne družbe. Sodnik je imel na mizi vse elemente za odločanje. Še nekaj bi k temu dodal.

Prosim.

Likvidator Boris Peric bo o stanju postopka na skupščini seznanil člane, člani bodo odločali. To ni lastnina manjšine, ampak lastnikov, ki so vanjo investirali. Sklad Trinko ima v družbi največji delež, ni pa večinski lastnik. V zadnjih letih je propadlo marsikatero slovensko zasebno podjetje, tudi odpuščalo je, a ni to vzbudilo nobenega javnega vznemirjenja.

Politični prostor se je zelo spremenil, volilne navade Slovencev v Italiji so se zelo spremenile. Kako gledate na te spremembe?

Pragmatično. Naš pristop je laičen. Ne moremo vplivati na izbire volivcev na krajevni in državni ravni. Politične garniture se danes zamenjujejo na oblasti hitreje kot včasih. Delovati moramo kot etnični sindikat in se pogovarjati z vsemi.

Moramo pa hkrati oblikovati neko vodilno manjšinsko telo za reševanje splošnih vprašanj. Za zdaj je realno to, da se kodificira t.i. institucionalno zastopstvo, ki ga sestavljajo SKGZ, SSO, deželna svetnika, senatorka in predsednik paritetnega odbora. Naj dobi imprimatur Dežele in Slovenije, naj si vzame čas, da, skupaj s strokovnjaki, pripravi model širšega predstavništva, tudi preko vse manjšinskih volitev, če mislimo, da je to najbolje.

Vtis je, da je zdaj lokalna politika bolj naklonjena manjšini od državne, včasih je bilo obratno.

Protislovenske gonje v tem prostoru ni, to je pokazalo tudi vprašanje reševanja Primorskega dnevnika in dveh tednikov. A politika bi morala narediti več. Glede zajamčenega zastopstva v parlamentu signalov ni, vladno omizje v Rimu ne deluje, obljubljeno je bilo deželno omizje, ga še ni.

Povem iskreno: razočaran sem, da moramo vedno znova vlagati toliko truda za reševanje vprašanj, ki bi morala biti za funkcioniranje demokracije samoumevna. Še vedno so stvari nedorečene, tudi v glavah marsikaterega politika. Še doživljamo zdrse, kot je bila letos Bazovica, napetosti v Benečiji, nerazumevanje za vprašanje zastopanosti Slovencev v italijanskem parlamentu.

Ne bi bilo bolje, da bi skrb za manjšino v celoti prevzela Dežela?

Zaščita manjšin je v Italiji ustavna obveza. Slovenskega parlamentarca mora zagotoviti Italija, ne pa, da zanj moledujemo. Dežela pa bi morala odigrati bistveno večjo vlogo. Si ne dela usluge, da tega ne jemlje dovolj resno: ne sedanja ne prejšnja uprava. Ker bi to bil lahko njen močan adut za utrjevanje lastne avtonomije. To velja tudi za njeno mednarodno, čezmejno vlogo v prostoru Alpe Jadran.

Jim tega niste rekli?

Nismo imeli prave priložnosti. V Sloveniji obstaja svet za manjšine pri predsedstvu vlade. Sicer sem kritičen do njegovega delovanja, ampak bi kaj takega potrebovali tudi pri nas, imamo pa le deželni posvet, enkrat vsaka štiri leta. Deželni manjšinski zakon je obstal na mrtvi točki: sklad za manjšino je na primer izpraznjen. Tudi prisotnost Slovencev v deželnem svetu ni več zagotovljena. Potrebujemo tudi pomoč Slovenije.

Slovenija. Zadnje čase se razglašate predvsem za Primorca. Kaj to pomeni?

Sem del zamejstva, a se v njem počutim utesnjenega. Primorski prostor pa žal ni dovolj povezan. Primorci smo si podobni v narečju, po stilu življenja in mediteranski sočnosti in barvitosti, živimo drug ob drugem, a še vedno drug mimo drugega. Skupnih pobud ni. Še najbolj povezani ste novinarji. Pogrešam tudi politiko zaposlovanja v regiji. Primanjkuje nam kadra, nujno ga bo potrebno pridobiti v Sloveniji, to ne velja več samo za šport.

Tukaj je lahko vloga Slovenije ključna.

Slovenske sogovornike vedno opozarjam, da Slovenija nima pravega odnosa ne do manjšine ne do svojega obmejnega prostora. Morala bi pospešiti investicije v svoje obmejne občine, spodbujati medobčinske čezmejne mehanizme. Potrebovala bi sodobno in neideološko SDZL.

Hladni smo tudi zamejci. Se bojimo konkurence?

Res je, ampak če se bojimo primorskega soseda, ne tekmujemo na igrišču sodobnega sveta, smo zunaj tega igrišča.

Ne bom vas vprašal, koga boste podprli v soboto...

Tega tudi ne bi povedal...

... seveda, lahko pa nam opišete oba kandidata, kot ju vidite vi.

Kocijančič ima več politične kilometrine, pozna politični svet, je umirjen, kar je dobra lastnost, ko iščeš rešitve. Dobrilova izhaja iz šolskega sveta, ga dobro pozna, a je hkrati pridobila izkušnje tudi kot predsednica paritetnega odbora. Veseli me, da imamo dva kandidata. Ker smo se odločili za neposredno izvolitev predsednika na tajnem glasovanju, bi bilo nesmiselno, da bi bil le eden.

Imate za bodočega predsednika kak nasvet?

S trdo roko, trmoglavljenjem, tudi ko misliš, da imaš prav, ne prideš daleč.

Kaj boste počeli zdaj?

Ne vem še. Bom še aktiven v manjšini. Ne vidim se kot upokojenec, ki ždi doma. Če nič ne delam, postanem živčen. Ves dan tudi ne morem samo kolesariti.

 

Aleksander Koren

 

Primorski dnevnik, 7. marec 2019