Pričujoče spletno mesto uporablja sejne (nujno potrebne) piškotke ter druge piškotke (piškotke tretjih oseb) v namen zagotovitve najboljše uprabniške izkušnje. Spletna stran neposredno uporablja sejne piškotke, po Pravilniku o piškotkih pa obstaja možnost onemogočanja uporabe piškotkov, ki zbirajo spletne analitične podatke. V kolikor uporabnik nadaljuje z brskanjem po spletni strani ali zapre obvestilo o piškotkih, soglaša z uporabo vseh piškotkov.

X zapri

13. julij naj bo predvsem obletnica požiga Narodnega doma

24/06/2020

 

Stališče SKGZ glede spravnega dejanja predsednikov Pahorja in Mattarelle ob stoletnici požiga Narodnega doma

Vprašanje spravnega dejanja s poklonom obeh predsednikov na spomenikih na bazoviški gmajni in na Šohtu se je pojavilo v javnosti štiri tedne pred stoletnico, kar obžalujemo, ker je sprava  zelo pomembna zadeva, ki jo je potrebno razmisliti in iskreno občutiti, predstavlja namreč hkrati stanje duha in stanje dejanj, ki blagodejno vplivajo na odnose.

Menimo, da bi se morala sprava v našem prostoru začeti na usklajeni, resni in z zgodovinskimi dokumenti podprti osnovi, kot je skupno poročilo, ki ga je izdelala mešana komisija zgodovinarjev pred 20 leti. Mislimo, da bi julijski jubilej njegove objave lahko ponudil slovenskima krovnima organizacijama in ezulskim krovnim organizacijam pošteno skupno izhodišče. Temu soglasju bi lahko sledil spoznavni proces in izvajanje dogovorjenih konkretnih spravnih dejanj. Tak miselni preboj bi za naš prostor pomenil zgodovinsko dejanje, prerojenje in obetavno prihodnost za mlade generacije.

Poročilo mešane komisije ni, ne sme in ne more biti neke vrste uradna zgodovina, kar ni v sozvočju z demokratično in pluralno družbo, v kateri je zgodovinsko raziskovanje svobodno in se torej stalno nadgrajuje oz. dopolnjuje. Lahko pa predstavlja podlago za kritično diskusijo, nadgrajevanje in soočenje, predpostavka za to pa je, da se ga pozna in javno promovira v obeh državah. Zato menimo,  da bi lahko ravno skupna izjava dveh predsednikov pripomogla k takemu pristopu in k pričetku zgoraj omenjenega procesa.

Stoletnica Narodnega doma je spominski dan predvsem slovenske narodne skupnosti in slovenskega naroda, a tudi večjega dela našega mesta. Zato je potrebno natanko doreči morebitne spremljevalne dogodke, da ne bi zmanjšali njegovega obsega ali izničili pomena slovesnosti, še zlasti v času pandemije, ko ne uspemo izpeljati dostojnega programa, ki bi si ga visoki jubilej zaslužil. Pri tem ne smemo zanemariti dejstva, da pričakuje slovenska narodna skupnost tak nagovor visokih državnih predstavnikov, ki bo znal prepoznati željo po potrditvi dostojanstva, prepoznavnosti in zgodovinski prisotnosti slovenstva, ki je v stoletjih kulturno, zgodovinsko in družbeno sooblikoval in prepojil obmejni prostor, mnogokrat za ceno velikega naprezanja za obstoj, za ceno žrtev in trpljenja.

Letošnja stota obletnica je prvenstveno namenjena spominu na veliki kulturno-gospodarski hram Slovencev in na tragičen protislovenski pogrom s strani italijanskih skrajnih nacionalistov in fašistov. Obenem bo to priložnost za sporazum med različnimi institucijami o bodočih postopkih vračanja Narodnega doma, ki se bodo izvajali v naslednjih letih pod poroštvom predsednikov obeh držav. Pri tem opozarjamo, da je pot vračanja Narodnega doma naši narodni skupnosti dolga in strma. Začela se je leta 2001 z zaščitnim zakonom, leta 2017 se je nadgradila z mednarodnim dogovorom zunanjih ministrov obeh držav in sedaj se nadaljuje v obliki sporazuma med različnimi vpletenimi institucijami. Verjetno bo preteklo več kot četrt stoletja od omembe v zaščitnem zakonu pa do dejanske predaje Narodnega doma slovenski narodni skupnosti, ki v njem prepoznava možnost ustvarjanja večnamenskega kulturnega centra, odprtega mestu Trst in sožitju tukaj živečih narodov. Katerokoli spravno dejanje mora biti skladno s temi vsebinami.

Veselimo se, da bo stoletnico požiga Narodnega doma, kljub posebnim okoliščinam, ki jih pogojuje pandemija, oplemenitil prihod predsednikov Slovenije in Italije, ki nameravata izraziti ob tej priložnosti še dodatno spravno sporočilo.

Za samo mesto Trst, za ves obmejni prostor in za naroda, ki tu sobivata, bo to dogodek izrednega pomena, ki se lahko zapiše v zgodovino kot svetli primer iskrenega soočanja in prebojnega dejanja v smeri pomiritve. Zato menimo, da bi izključno tihi postanek in polaganje vencev državnih predsednikov na obeh bazovskih spomenikih pomenil premalo. Šlo bi po našem mnenju za izgubljeno priložnost, ki bi jo bilo treba nadgraditi z utemeljenim nagovorom. Ta bi lahko predstavljal prodorno sporočilo, ki lahko vpliva na bodočnost odnosov in našega prostora. Podobne počastitve visokih predstavnikov lokalnih skupnosti iz različnih političnih sredin se namreč redno odvijajo že dolga leta in tak poklon, čeravno s strani najvišjih državnikov, bi verjetno sčasoma v zaznavnem spominu zbledel in prav gotovo ne bi odjeknil v vsedržavnem in mednarodnem merilu.

Ob predvideni prvi skupni počastitvi spomenikov v Bazovici s strani predsednikov dveh sosednjih držav v prostoru, ki je v preteklem stoletju doživel mnogo gorja in trpljenja, bi moralo imeti spravno dejanje prelomno zgodovinsko razsežnost v obliki priznanja ter obžalovanja tragedij, ki so jih utrpeli Slovenci in Italijani v dolgem predvojnem, medvojnem in povojnem obdobju.

Predlagamo, da bi morebitni poklon na obeh spomenikih opravila predsednika sama kot uvod ali sklepni del komemoracije požiga Narodnega doma, kar bi dodatno okrepilo njegov visoki simbolni pomen brez delegacije drugih institucionalnih subjektov ali predstavnikov civilne družbe. Hkrati bi želeli poudariti, da sprava ne sloni le na počastitvi simbolnih krajev, temveč tudi na besedah, ki so tam izrečene, in na dogajanju skozi celo leto, na lokalni in državni ravni. Pred desetimi leti so se predsedniki treh držav, Italije, Slovenije in Hrvaške srečali v Trstu ter ob tem tudi podali  skupno izjavo, ki je predstavljala okvir tistega dne in je še danes najvišji institucionalni dokument v smislu preseganja boleče zgodovine tega prostora. Tisti dan je predstavljal pravo ločnico za mesto Trst, poznejša dogajanja pa niso bila skladna s vsebino izjave. V naslednjih letih, predvsem v zadnjih, smo bili priča povratku glasne retorike, ki je večkrat delovala le za notranjepolitične potrebe, ne da bi upoštevala kompleksnosti in krhkosti čezmejne in obmejne stvarnosti. Ko bi predsednika nastopila na spomenikih sama, bi dala tako mestu zgled in oblikovala možnost, da se sprožijo spravne dinamike med različnimi akterji prostora.

Oba predsednika pozivamo, da bi posredovala javnemu mnenju obeh držav potrebo po spoštljivem in pozornem pristopu ne le do preteklosti tega prostora, temveč tudi do sedanjosti. Ko pomislimo na mlade, ki iz osrednje Italije in Slovenije prihajajo z namenom, da bi spoznali naše okolje, čutimo močno potrebo, da bi eni in drugi razumeli tudi to, kaj pomeni biti danes Slovenec v Italiji, Italijan v Sloveniji, potomec ezulov ali partizanov, kaj pomeni biti nosilec kateregakoli izmed številnih spominov, ki izvirajo iz naše kompleksne zgodovine.

Zato oba predsednika pozivamo, da bi kot najvišja predstavnika obeh držav v prvi osebi ščitila  svobodo zgodovinskega raziskovanja kateregakoli dogodka, kraja in spomina: le na tak način bo lahko sprava dolgoročni pozitivni proces. S tega vidika je Bazovica izredno pomembna: kraj poznata širši javnosti obeh držav, simbolni sporočili obeh spomenikov, zaradi katerih je poznana, sta povsem različni, a ne nujno protislovni.

Bazovica se lahko dolgoročno uveljavi kot simbol delitve in neupoštevanja soseda ali kot simbol spoštljivega odnosa do spomina soseda in krajev, ki jih sosed doživlja kot simbolno pomembne. Le če bi obveljala druga opcija, bi lahko skupni poklon obema obeležjema imel pozitivno valenco.

Prisotnost dveh predsednikov v Trstu dne 13. julija 2020 bo lahko izredna in neponovljiva priložnost, če bo srečanje potekalo v znamenju razumevanja vseh zgodovinskih spominov in le tako bo lahko predstavljalo trajen premik družbenih procesov v smeri spoštljivega sobivanja.