Pričujoče spletno mesto uporablja sejne (nujno potrebne) piškotke ter druge piškotke (piškotke tretjih oseb) v namen zagotovitve najboljše uprabniške izkušnje. Spletna stran neposredno uporablja sejne piškotke, po Pravilniku o piškotkih pa obstaja možnost onemogočanja uporabe piškotkov, ki zbirajo spletne analitične podatke. V kolikor uporabnik nadaljuje z brskanjem po spletni strani ali zapre obvestilo o piškotkih, soglaša z uporabo vseh piškotkov.

X zapri

24. Kongres SKGZ - Predsedniško poročilo

22/05/2009

Spoštovani gostje, drage delegatke in delegati, Deželni kongres Slovenske kulturno-gospodarske zveze se odvija v času velikih svetovnih sprememb. Spreminjanje, strahovi in upi se dotikajo vsakogar in torej tudi nas. Pogoji za življenje in delo Slovencev v deželi Furlaniji Julijski krajini se objektivno spreminjajo. Prihodnost ni nikoli vnaprej narisana slika. Naša naloga pa je, da razbiramo sedanjost in v njej začrtujemo koordinate in smeri za jutrišnjo pot. Nenehno moramo iskati razloge za našo prisotnost, iskati smisel, da smo. Zato smo si izbrali kot geslo: "Ustvarjamo prihodnost". Zato se tudi nam zastavlja vprašanje o sedanjem smislu in vlogi naše organiziranosti, o tem, kako jo uporabniki in širša javnost dojemajo in kako ljudje, ki živijo izven našega delokroga, doživljajo spremembe in kaj menijo o nas, ki smo po poklicu zadolženi, da skrbimo za slovenske organizacije v Italiji. Naše ime Slovenska kulturno-gospodarska zveza ostaja aktualno, saj označuje našo primarno skrb: kulturno in gospodarsko, torej tudi socialno in izobražbeno rast Slovencev v Italiji. Resno in prednostno si moramo zastaviti vprašanje, v kolikšni meri je današnja organiziranost slovenske manjšine vsem nam odgovarjajoča in kako se lahko približa delu in mislim ljudi. In še: lahko učinkovito obstaja struktura, ki je dedič slovenskega preporoda in povojne obnove, ali pa je potrebno najti nove postojanke, nove načine dela, skratka, novo kulturo, mentaliteto in nenazadnje nov pristop do dela? SKGZ ni edina krovna organizacija, ni edini dejavnik med Slovenci v Italiji. Vizije med raznimi komponentami in posamezniki večkrat ne sovpadajo. SKGZ pa želi na kongresu izpostaviti svoje poglede in predloge, ki naj ne bodo le deklarativni ali papirnati. Dihati morajo s širšo skupnostjo in torej tudi z vami. Cilj je ambiciozen, vendar mora SKGZ predstavljati določen krog manjšine, določeno število ljudi, ki se ujemajo v naših izhodiščnih osnovah. Ne bomo predstavljali cele manjšine, ambicijo pa imamo, da se v nas prepoznava večinski del Slovencev v Italiji in to na jasnih temeljih, ki so zapisani v našem statutu. Cilj, da ostanemo najbolj množična organizacija Slovencev v Italiji, zahteva od nas, da v središču dogajanja nastopimo pozitivno in propozitivno. Opustimo torej miselnost, ki je še prisotna med nami, da smo Slovenci v Italiji obsojeni na trpljenje. Zaviralen je občutek, da smo vedno in povsod diskriminirani. Kompleks zarote, ki se dogaja proti nam, ovira bolj kot morebitna zarota sama. Prebrodimo manjvrednostne komplekse in strahove! Razmišljajmo pozitivno! Bodimo realistični do problemov, dogodkov in do odnosov z drugimi ljudmi. V resnici nismo še imeli toliko priložnosti za pozitiven razvoj in za uspešno soočanje z drugimi ljudmi: z italijansko večino, z ostalimi manjšinami in nenazadnje s samo Slovenijo. Živimo v času vse močnejšega evropskega integriranja in bilateralnih povezav. Na razpolago imamo kar vrsto zakonov in drugih normativov, ki nas priznavajo in nam nudijo možnosti, da se kot posameznik in skupnost uveljavimo in uresničujemo naše pravice. Niso vsi zakoni odlični, vendar je pomembno, da delamo na možnem in da ne vidimo samo polovice praznega kozarca. Slovenija in Italija, kljub pospeškom in zastojem v odnosih, sta del širšega srednjeevropskega prostora, kjer pomenijo jezikovne manjšine nemajhen del prebivalstva in jih je praktično nemogoče ignorirati. Multikulturni model je bodočnost te naše skupne Evrope. Brez tega modela bi prišlo le do katastrofalnega regresa. Ideološke napetosti, ki so zaznamovale prejšnje stoletje in povzročile dve vojni v srcu Evrope, ogrevajo danes le ekstremne politične manjšine. Priča smo novim delitvam, ki pa ne pomenijo groze fašizma in nacizma, stalinizma, gulagov ali pa atomskega strahu hladne vojne. V naši skupnosti ni več tistih ideoloških ostrin, ki so v povojnih desetletjih sprožale med Slovenci v Italiji sovraštvo, v Sloveniji pa je imela glas le ena stran. Podobne barikade so se dvigovale med slovensko manjšino in velikim delom italijanske večine. Preostanki hladne vojne in železnih zaves pa se nam vračajo kot spomin. Do tega spomina potrebujemo racionalen odnos. Preveč Slovencev in Italijanov se v naših krajih prepušča retoričnim vizijam preteklosti. V našem narodnem življenju hranimo preveč zgodovine, ki pljuska preko sedanjosti v prihodnost. Zgodovinski spomin je bistveni narodni element, ne more pa ostati žarišče naših misli. Predvsem pa je potrebno prenehati s politično manipulacijo preteklosti. Vsakdo ima pravico, da hrani svoj spomin, le ta pa ne sme biti razlog za nadaljnje delitve in napetosti. Ne zagovarjam torej pozabe, pozivam pa k temu, da dajemo prednost sodelovanju in soočanju. Le tako lahko ustvarjamo prihodnost. Politika ima največjo odgovornost, da postavi tukajšnji, do nedavnega mejni in emarginirani prostor v srce nove Evrope. Vzemimo v roke nov evropski zemljevid in videli bomo, da ne sodimo na obrobje, ampak da smo v središču. V naših percepcijah pa še vedno hranimo občutek marginalnosti. To je past. Bodimo na startu, bodimo sposobni te velike središčne vizije, saj lahko s kakovostnimi idejami prodiramo tudi majhni. Manjšina ne pomeni le majhnosti in nebogljenosti. V preteklosti so bile raznovrstne manjšine predhodnice velikih sprememb in gibanj. Večina je po lastni naravi statična. Narodne manjšine so lahko predhodnice novih odnosov med državami in narodi, saj predobro poznajo trpljenje emarginacije in krivice, da si ne bi želele odnosov, ki prinašajo dobro. Vizije pa se ustvarjajo z vsakodnevnim in večkrat drobnim delom. Tu je potrebno biti racionalni in pragmatični. Naše organizacije in z njimi mi se, ob splošnih gospodarskih težavah, ukvarjamo s specifičnimi problemi, ki so jezikovne, kulturne, politične in organizacijske narave. Del italijanske stvarnosti ostaja do nas še vedno zaprt in brezbrižen. Eklatanten je primer v videmski pokrajini, kjer bi nekateri radi zreducirali tamkajšnje Slovence in njihova narečja na raven krajevnih pojavov in govoric, ki nimajo nič kaj opraviti z ostalimi Slovenci. Večkrat prihaja do težav pri izvajanju zaščitnih norm, ki doživljajo neštete zastoje. Nekateri umetno ustvarjajo napeto ozračje ob drobnih dogodkih ali pa obujajo zgodovinske pošasti z jasnim namenom, da ustvarijo nove politične napetosti v lastno korist. Skupaj z Darkom Bratino pravimo, da smo SKGZ etnični sindikat. Sindikat pa se mora pogajati z vsemi, ki tako ali drugače odločajo o našem življenju in delu. Cilj je varstvo delavcev in ne postaviti zastavo na streho tovarne. Zato se moramo razgovarjati tudi z desno sredino, iskati sogovornike, ki nimajo proti nam kaj bistvenega in priti do tistih kompromisov, ki so za nas življenjske važnosti. Predstavniki manjšine so dolžni dialogirati z institucijami in to ne glede, kdo jih trenutno upravlja. Ne gre za to, da povlečemo hlače dol, ni pa modro tolči po mizi z edinim rezultatom, da te še roka boli. Za nas je reformizem razumski in realistični odnos do stvarnosti, v kateri živimo. V tem zapletenem početju moramo kot mornarji raztegniti navtično karto, razumeti, katero smer ubrati, in v danih vremenskih pogojih poiskati primerno vsebinsko in operativno razmerje med mestom, podeželjem in obmejnim prostorom. Skratka, vsakodnevne težave nas ne smejo odvreči od osnovnih vizij. Omenil sem, da želimo delati v središču. V praksi pa med Slovence z obeh strani meje prepočasi prodira zavest, da meje ni več. Za to ni kriva tržaška desnica, niso kriva neuveljavljena zakonska načela. Ko ugotavljamo, da se obnašamo enako kot v času pred Schengenom, izrekamo mentalno zaporo, ki ima praktične posledice. Manjka nam pravi občutek, da gre za skupni prostor, za skupno jezikovno območje. Skratka, tudi v tem primeru se obnašamo obrambno in ne mislimo, da lahko tudi manjšina pomaga k premikanju življenja in prostora z obrobja v središče. S tem lahko koristimo Slovencem v Sloveniji in Italijanom v naši deželi, ki se tudi bojijo premika, skoka čez plot, plovbe proti novi zemlji. Z uvedbo evra in padcem državne meje so bile odstranjene zadnje ovire za tesnejšo povezanost slovenskega etničnega prostora in uveljavitev "skupnega slovenskega kulturnega prostora", ki ga pojmujemo v širšem smislu kot skupni kulturni, medijski, gospodarski in izobraževalni prostor. Uveljavitev tako postavljenega izhodišča, ki ima za cilj večjo in celovito povezanost slovenske narodne skupnosti v Italiji s slovensko družbo naj postane ena od prioritetnih nalog Republike Slovenije. Uresničevanje tega cilja zahteva koordiniran pristop slovenske države in njenih inštitucij do manjšine in njenih organizacij. Doslej je uresničevanje "skupnega slovenskega kulturnega prostora" ostajalo le bolj na deklarativni ravni oziroma se je ta usmeritev uresničevala nesistematično in ni bila podprta s konkretnimi dejanji in dolgoročnimi ukrepi. Spoštovani, povedal sem, da želimo ostati najbolj množična organizacija Slovencev v Italiji. Naglasil sem voljo, da bi bili radi protagonisti v središčnem delu Evrope. Omenil sem pripravljenost na dialog, ki se vrti na 360 stopinjah. Našo celovito prisotnost v mestu Trst smatram za izredno pomembno in prioritetno. V Trstu se, na žalost, nismo znebili travme, ki je sledila razpadu Jugoslavije. Z vsemi posledicami, vse do kraha osrednje slovenske banke, ostajamo tu še vedno šibki, čeprav je v tem mestu Slovencev največ. Sedaj moram naglasiti drugo in bistveno specifiko. Želimo masovnost, vendar želimo tudi kakovost. Kakovost je izhodišče za uspeh, je predpogoj za aktivno prisotnost v obmejnem prostoru, pa naj gre za kulturne, športne, jezikovne, gospodarske ali šolske problematike. Živimo in delujemo na jezikovno, kulturno in družbeno raznolikem območju in smo del tega mozaika. S to zavestjo moramo delovati in iskati pozitivne razloge za našo aktivno prisotnost. Povezovati moramo slovenski in italijanski prostor, prepričano nadaljevati konstruktivno in uspešno sodelovanje z italijansko manjšino v Istri, spodbujati tako Slovenijo kot našo Deželo, naj pospešita dogovarjanje in povezovanje. V tem vidim našo vlogo, ki nas mora nenehno spremljati. To je tudi naša prednost, saj smo kot manjšina postavljeni v položaj, da poznamo obe stvarnosti in ju zato tudi obvladujemo. Ves ta obilni zalogaj nas lahko zmede, če se ne opremimo s kakovostnimi idejami in dejanji in ob množičnosti iščemo odliko. O kakovosti je lahko govoriti, težko pa jo je doseči. Iz dolgoletne izkušnje vem, da je v naši skupnosti potrebno za vsako, četudi majhno spremembo, vložiti veliko energij in splesti mrežo dogovorov. SKGZ je prostor dogovarjanja, drugače bi bila nepotrebna. Ne moremo pa si privoščiti dogovarjanja brez zaključkov. Prevečkrat se obnašamo kot skupnost, ki pretirano brani svojo statičnost in se obenem boji, da bi vsaka novost lahko prinesla zmedo in negotovost v vsakodnevno rutino. Zaradi navidezne varnosti se večkrat oklepamo starih modelov in sistemov dela, čeprav vidimo, da so ti modeli neučinkoviti. Aktivni del manjšine je po vojni reproduciral kulturno-jezikovno in izobraževalno strukturo, ki jo je v Trstu in Gorici ustvarjalo že narodno-preporodno gibanje, ukinil pa fašizem. Drugačne poti smo zaznali v Benečiji. Kulturne ustanove, profesionalni mediji, kakovostno izobraževanje, vlaganje v mlade in šport so bile odločilne poteze naše organizacije. Kar imamo, pa nas lahko v spremenjenih pogojih tudi bremeni, nam preprečuje izvajati novo politiko, nas veže in nam ne dopušča novih in zanimivih pobud. Tudi zato ostaja mnogo kakovostnih ljudi izven naših organizacij: v zakoličenem prostoru ne najdejo svojega mesta. Pred sedmimi leti smo se izrekli in organizirali skupno Programsko konferenco. Skupno pomeni SKGZ in SSO. Trajala je poldrugo leto, predstavila analizo in hkrati sintezo dela in potreb slovenske manjšine v Italiji. Nakazala je nekatere odgovore na odprta vprašanja in predstavljala hipotetičen začetek neke nove poti. Zamisel o programski konferenci je bila torej izrazito razvojno usmerjena, saj je nastala z namenom, da bi manjšini ponudila rešitve in ideje za prilagojevanje k spremembam, ki so se nakazovale v začetku stoletja. Pomenila je iskanje, kako izkoristiti spreminjanje sveta in bližnjega okolja v prid boljših življenjskih pogojev manjšine, tako skupnosti kot tudi posameznikov, ki jo sestavljajo. Kako je bilo potem s to Konferenco, je vsem znano. Velika škoda je, da nismo vsi enako razumeli sporočila in dometa tega velikega skupnega dejanja ter da nismo bili v stanju poiskati pravilnih instrumentov in politične volje, da bi udejanjili zaključni dokument. S konferenco sta SKGZ in SSO postali zelo pomemben dejavnik v očeh širše manjšinske in vseslovenske javnosti in bili sta deležni velike podpore. Ugodnega vetra nismo ujeli v svoja jadra. Napredku je sledil regres. Zmagala je misel, da bi povezovanje v smislu Konference rušilo star manjšinski model, ki je slonel na zgodovinsko-ideoloških osnovah. Še danes prevladuje v manjšini, predvsem pa med mladimi, ideja o enotnosti. Določena sprememba v odnosih med SKGZ in SSO pa se je pričela prav po Programski konferenci. Ko bi bilo treba reševati konkretna vprašanja in preiti iz teorije v prakso, so se pojavile prve težave. Vsak bi moral žrtvovati nekaj svojega, prevladalo pa je vrtičkarstvo. Drugo nerešeno vprašanje, ki je ostalo odprto, je vprašanje skupnega zastopstva. Mislim na omizje, ki bi sprejemalo bistvene odločitve v interesu naše skupnosti, ki bi izdelovalo strategijo za uresničevanje zaščitnih zakonov, ki bi mislilo na vlogo naše skupnosti v odnosu do državnih in mednarodnih institucij, na razvoj naše šole, na vprašanje kakovostne rasti našega jezika in še na mnoge druge pobude, ki so brez dogovorjenega konsenza že na startu obsojene na neuspeh ali šibko rešitev. Tretje dejstvo je, da se je sorodna krovna organizacija v sedanji fazi vidneje približala slovenski stranki, medtem ko smo v SKGZ-ju naglasili našo vlogo manjšinskega sindikata in torej večjo distanco do strank, ki so nam lahko idejno bliže. Ustvarilo se je neuravnovesje. Danes bi bolje delali, če bi imeli tako SKGZ kot SSO tisto distanco do strank, ki bi jo morali imeti sindikati. V nasprotnem primeru govorimo o dveh vrstah organizacij. Mnenja sem, da bi morali obe organizaciji prvenstveno deliti skrb za splošni manjšinski razvoj in ne ena za en del manjšine, druga za drugi. Programska konferenca je šla v to smer, sedanja stvarnost ustvarja dva med sabo različna stolpiča prioritet, ki ju narekuje tudi umeščenost obeh organizacij v odnosu do manjšine in do same politike. Dva različna "stolpiča" ustvarjata šibkost. Ugotoviti moramo in sprejeti dejstvo, da zaradi vse večjih finančnih težav ne bomo mogli ohraniti vsega v isti obliki in razsežnosti kot doslej. Odločiti se bomo morali za prioritetne izbire. Same prioritete pa niso dovolj, čeprav bi za Slovence v Italiji pomenile pomemben dosežek. Zastavlja pa se nam dodaten problem. Kulturni načrti in ideje morajo imeti dve nogi. Ena je idejno-ustvarjalna, druga pa gospodarsko vzdržna. Tudi najlepša ideja potrebuje finančno podlago. Za prodorno predstavo mora nujno stati dobra uprava, skratka, ob prioritetah so za uspeh nujni dobri odbori, ki se zavedajo lastnih odgovornosti. Naša resničnost je v avtonomijah, v sposobnosti upraviteljev, da dobro vodijo organizacije, da ustvarjajo brez finančnih deficitov. Ker to ni lahko, se združujemo. SKGZ nima denarja in niti receptov za rešitev vseh problemov, je pa tisti forum, ki nudi možnost soočanja, izmenjave izkušenj, preverjanja in subsidiarne pomoči. To je velika pomoč, ki pa nikomur ne odvzema odgovornosti, ki si jo je prevzel. Vračam se k povedanemu: vse je težje, če glede bistvenih vprašanj v manjšini ni soglasja. SKGZ vztraja, ne namerava pa prevzemati odgovornosti za vse pomanjkljivosti. Zavedati se moramo, da je strategija nekaterih nam nenaklonjenih krogov v tem, da delijo manjšino, da ošibijo slovensko prisotnost v videmski pokrajini, da izpodbijejo vlogo krovnih organizacij in prevzamejo vajeti financiranja. Na ta način bi se zaradi eksistenčne ogroženosti del manjšine lahko tudi politično preusmeril. Mnogim paše, da bi se manjšinska zgodba zaključila s folk-kulturo in z zajamčenim predstavnikom, saj bi to utišalo več kot stoletno manjšinsko vprašanje v Furlaniji-Julijski krajini. SKGZ na to preprosto ne pristaja. Lani je SKGZ predlagala Zvezo Slovencev, ki naj bi bila povezovalni forum vseh, ki so aktivni v naših organizacijah in ustanovah, v javni upravi, v politiki, v šoli in povsod tam, kjer smo Slovenci prisotni. Tudi v tem primeru smo zaznali dvojen odnos do našega predloga. Če se bo kongres opredelil za takšno povezavo, bomo z Zvezo Slovencev nadaljevali in v njej zbrali vse tiste skupine in posameznike, ki izhajajo iz podobnih reformnih in vsebinskih izhodišč, ki so po naši presoji potrebni za razvoj naše skupnosti in o katerih sem spregovoril v začetku svojega posega. Zveza Slovencev kot zbirno omizje vseh, ki jim je pri srcu razvoj naše skupnosti in ki želijo, da se iz določene pretirane konservativne zadržanosti spremenimo v družbo odprto novim izzivom in novemu času. S podobnimi izhodišči je bila naša Zveza pobudnik prvega konkretnega povezovanja slovenskih manjšin v Italiji, na Koroškem, avstrijskem Štajerskem, na Madžarskem in Hrvaškem. Slomak je nastal v času epohalnih sprememb in ob potrebi za konkretno medmanjšinsko povezavo. Ne bom ocenjeval uspešnosti te Koordinacije, lahko pa rečem, da se mi zdijo zahteve po fiskalnem spoštovanju določenih formalizmov nezadostni razlogi, da šibimo medmanjšinsko povezavo. Njena zdajšnja neaktivnost ne koristi nikomur in resnično sem zaskrbljen zaradi njene bodočnosti. Programska konferenca, Zveza Slovencev, Slomak. Tri vidiki iste stvarnosti: odnosa med krovnima organizacija SKGZ in SSO. Ko sem pred desetimi in več leti prevzel predsedniško mesto, smo med prioritete postavili sodelovanje in posledično proces združevanja obeh krovnih organizacij. Danes lahko ugotovim, da ne obstajajo pogoji za proces poenotenja krovnih organizacij, ki ima večji smisel in boljše možnosti od izraženega poenotenja znotraj manjšinske strankarske družbe. Kaj torej? Z naše strani bomo prepričano vztrajali v pragmatičnem sodelovanju s Svetom slovenskih organizacij. To se pravi sodelovati povsod tam, kjer je to mogoče v korist celotne naše skupnosti. Zveza Slovencev pa bo postala drugo naše omizje, okoli katerega se bomo združevali in sodelovali na podlagi tistih reformnih, laičnih in nazorskih izhodiščih, ki so značilni za našo Zvezo in ne samo zanjo. Predlog je pragmatičnen in stvarnen in odprt tistim, ki se z njim strinjajo. Želimo se soočati, želimo spremeniti predloge v stvarnost, ne moremo pa ostati sami, večkrat na križu kot pa na oltarju. Želimo razgibati manjšinske vode. Dali smo kar nekaj predlogov, zastavili cilje, posredovali vizije. Mi bomo delali po smereh, ki jih bo moral odobriti ta kongres. Svetu slovenskih organizacij pa predlagam, da se na nivoju obeh vodstev sistemsko dogovorimo o našem nadaljnjem sodelovanju, seveda, če za to obstaja resnična in ne samo deklarirana volja. Sami bomo iskali priložnosti, da se povezujemo tudi z drugimi sogovorniki v manjšini in izven nje. In to vedno v izključnem interesu naše narodnostne skupnosti. Trudili se bomo, da bomo najprej sami uresničili tista izhodišča, ki sem jih navedel in izpostavil njihove prednosti. Iskali bomo dialog, a ne bomo odstopali od naših prepričanih stališč, ker smo ves povojni čas pokazali, da je Slovenska kulturno-gospodarska zveza vedno in povsod delovala v interesu celotne naše skupnosti. To je tudi naše vodilo za naslednji čas, v katerega želimo investirati vse, kar znamo in zmoremo. Spoštovani, na jutrišnjem nadaljevanju kongresa bomo podrobneje analizirali in ponudili naše poglede na nekatera prioritetna vprašanja in se zaustavili pri izsledkih naše raziskave, ki jo je pripravil Slovenski raziskovalni inštitut. Priložnost bo, da poglobimo nekatere tematike in da izostrimo naš pogled do tematik, ki zadevajo nekatera življenjsko važna področja naše prisotnosti in aktivnosti. Izrekli se bomo tudi o spremembi statuta, ker želimo tudi z operativnega vidika poiskati primerne in bolj elastične oblike naše notranje strukturiranosti. Skratka priložnost bo, da pripravimo okvirni načrt in izberemo poti, ki nas bodo iz sedanjosti peljale v prihodnost. Če strnem svoje misli, se mi zastavlja preprosto vprašanje: kako biti danes Slovenec v tem prostoru. Preteklost nosi v sebi veliko bogastvo, vendar ne sme postati obsesija ali prepreka, da živimo sedanjost z dinamiko, ki jo zahteva čas. Sedanjost zahteva od nas veliko drugačnih drž in nenazadnje tudi različen način, kako biti in delati kot Slovenec. Prihodnost je v veliki meri odvisna od potez in odločitev, ki jih sprejemamo danes. Ne smemo se torej bati sprememb v vedenju, v delu, v kulturi in v samem jeziku. Skratka, kot Slovenci smo lahko, če nam narodna kategorija ne bo pomenila tega, da sami sebe zapremo v zmrzovalne skrinje za boljšo konzervacijo. Prihaja poletje in upati si moramo dihati sonce in morje s polnimi pljuči, kar je včasih težje, kot se zdi.

RUDI PAVŠIČ, predsednik SKGZ