Pričujoče spletno mesto uporablja sejne (nujno potrebne) piškotke ter druge piškotke (piškotke tretjih oseb) v namen zagotovitve najboljše uprabniške izkušnje. Spletna stran neposredno uporablja sejne piškotke, po Pravilniku o piškotkih pa obstaja možnost onemogočanja uporabe piškotkov, ki zbirajo spletne analitične podatke. V kolikor uporabnik nadaljuje z brskanjem po spletni strani ali zapre obvestilo o piškotkih, soglaša z uporabo vseh piškotkov.

X zapri

Bazoviški sporazum ponovno aktualen!

09/06/2004

Vest o načrtovanih 170.000 kubičnih metrov novih gradenj na območju sinhrotrona pri Bazovici naj bo končno le povod, da se politika in institucije konkretno lotijo vprašanja »bazoviškega sporazuma« oz. institucionalnega dogovora z dne 13. aprila 1990 o t.i. protivrednosti za gradnjo sinhrotrona pri Bazovici. Sporazum med deželno upravo FJK, Kraško gorsko skupnostjo, Občino Trst in ostalimi občinami tržaške pokrajine, Ustanove »Area di Ricerca« in organizacijami slovenske narodne skupnosti (SKGZ, Kmečka zveza, SDGZ in Združenje kraških vasi) je namreč v prvi vrsti predstavljal uradno sprejetje ključnega načela, da mora biti slovenski narodni skupnosti priznana pravica do finančnih in politično-upravnih protivrednosti za vse tiste posege na teritoriju, ki jih oblasti označijo »za javno korist.« O tem vprašanju je pokrajinski svet SKGZ za Tržaško že razpravljal na svoji redni seji marca letos in s svojimi sklepi takoj seznanil tudi vseh pet slovenskih deželnih svetovalcev. Iz poročila in razprave je bilo na seji pokrajinske SKGZ jasno, da lahko bazoviški sporazum iz 90. let označimo za običajen primer izigravanja slovenske narodne skupnosti. Rečeno je bilo, da je že sporazum kot tak predstavljal najnižjo možno raven dogovora in pristanka krajevne skupnosti. Sporazum je v marsičem ohlapen in nedorečen, tako da so rezultati na dlani: dogovor je npr. predvideval 16 milijard lir prispevkov za posege v slovensko korist na območju med Opčinami in Bazovico, od tega pa je Dežela dejansko izplačala le slabo polovico. Postavka, ki je predvidevala 6 milijard lir za preureditev vaških jeder je ostala popolnoma nekoriščena. Prav tako na nuli je ostala obljuba o poldrugi milijardi lir za saniranje nekaterih odlagališč smeti. Kraški gorski skupnosti Dežela ni nikdar priznala ustreznih pooblastil, medtem pa se je zgodilo celo, da je bila sama KGS preprosto ukinjena. Sporazum je govoril tudi o preureditvi nekaterih spomenikov, o postavitvi dvojezičnih smerokazov, o sklicanju konference o razvoju teritorija, o izglasovanju novega deželnega zakona, ki naj bi urejal vprašanje jusarsko-srenjskega premoženja. Od vsega tega ni bilo nič in ob grenkem priokusu ostaja le ugotovitev, da pa je bazoviški sporazum vendarle vsaj v načelih priznal kolektivno pravico slovenske narodne skupnosti, da je soudeležena pri upravljanju teritorija. Podobno načelo potrjuje tudi člen 21 zaščitnega zakona 38/01, ki govori o zaščiti zgodovinsko-kulturnih značilnosti pri upravni ureditvi, rabi teritorija, gospodarskem, družbenem in urbanistično načrtovanju na območju, kjer živimo Slovenci. »Do nas samih in do narodne skupnosti v celoti smo dolžni, da od sedanje deželne vlade, ki smo jo Slovenci plebiscitarno podprli, zahtevamo, da institucionalni sporazum spoštuje oz. kvečjemu posodobi, sicer pa obveze javnih uprav v vsakem primeru ne morejo zastarati oz. obtičati neizpolnjene,« ugotavlja pokrajinski predsednik SKGZ Igor Gabrovec, ki konkretno predlaga nujno srečanje med organizacijami, ki so podpisnice sporazuma, zainteresiranimi župani in petimi deželnimi svetovalci.