Pričujoče spletno mesto uporablja sejne (nujno potrebne) piškotke ter druge piškotke (piškotke tretjih oseb) v namen zagotovitve najboljše uprabniške izkušnje. Spletna stran neposredno uporablja sejne piškotke, po Pravilniku o piškotkih pa obstaja možnost onemogočanja uporabe piškotkov, ki zbirajo spletne analitične podatke. V kolikor uporabnik nadaljuje z brskanjem po spletni strani ali zapre obvestilo o piškotkih, soglaša z uporabo vseh piškotkov.

X zapri

Bazovica 2009 - govor Franca Jurija

11/09/2009

Prav tu, kjer se jih danes spominjamo, so bili pred 79. leti ob zori 6. septembra 1930, ustreljeni 22 letni Ferdinand Bidovec, 24 letni Franjo Marušič, 27 letni Zvonimir Miloš in 34 letni Lojze Valenčič. Bili so mladi možje, prepričani antifašisti, sicer pripadniki tajne organizacije Borba (kasneje TIGR), bili so štirje prepričani domoljubi, ki so izbrali radikalen način boja. Trije so bili Slovenci in eden Hrvat, kot bi z bojem in preranim srečanjem s smrtjo zapečatili skupno pripadnost tem očarljivim ampak tudi spornim mejnim območjem, kjer bi se morale različne identitete učiti sožitja in medsebojnega spoštovanja. Nasprotno pa je nekdo z dekreti hotel to izbrisati in na novo oblikovati ter s pendrekom, ricinusovim oljem, etnično diskriminacijo in končno vojno ubiti fantazijo in utopijo, ugasniti barve in odpraviti vsakršen poskus odpora. In ne samo! Umrli so ob zori z dvignjeno glavo, a prav gotovo bi tudi oni hoteli živeti, ker so bili mladi, bili so ljudje globokih čustev in močnih strasti, in ker bi se še želeli boriti in videti sadove tega boja. Letra 1930 je fašizem utrjeval svojo oblast, potem ko je pet let prej v Italiji ukinil in izbrisal vsako demokratično inštitucijio. Uveljavljala se je nestrpna in nasilna črna diktatura, ki je slonela na ustrahovanju in represiji, političnih umorih (prvi v seriji je bil socialist Giacomo Matteotti) in škvadrizmom črnih srajc. Na vzhodni meji, na ozemljih, ki so bila priključena Italiji po prvi svetovni vojni in Rapalskem sporazumu, kjer je bila velika večina prebivalstva slovenskega ali hrvaškega rodu, se je fašizem - ki je bil v svojem bistvu ideološko nacionalističen - čutil nositelj nekega posebnega poslanstva. Kot "obmejni fašizem" si je prevzel pravico in dolžnost etnične bonifikacije, in z dekreti in tudi nasiljem hotel spremeniti kulturno in narodnostno identiteto teh ozemelj. Po brez dvoma koristnem izsušenju močvirij Paludi Pontine in v Maremmi je režim Benita Mussolinija začutil, da mora izvesti etnično bonifiko na ozemljih, kjer je bilo italijanstvo v dvomu ali neodločno. Toda tu ni bilo vode, ki jo je bilo treba izsušiti. Tu sta bila dva naroda, bilo je na stotisoče moških, žensk, otrok s svojo tisočletno istovetnostjo. Prav je, da se spomnimo na zgodovinski in socialni kontekst, v katerem je prišlo do procesov in so bile izrečene obsodbe, ki so privedle najprej do mučenja in nato pred eksekucijski vod 4 mlade antifašiste, ki so jih takrat obtožili, da ogrožajo državno varnost, kar je podobno današnjemu terorizmu. Leta 1926 ustanovljeno posebno sodišče, ki so ga sestavljali "sodniki", vojaki preverjeno fašističnega prepričanja in popolnoma nevedni v juridičnih zadevah, je izreklo 42 smrtnih obsodb, od katerih je bilo izvršenih 31. Med temi jih je kar 9 - nekaj manj kot tretjina - zadevalo slovenske antifašiste, ki so bili krivi, da so se tudi z nasilnimi dejanji zoperstavili nasilni diktaturi, ki je vodila v vojno, in sistematičnemu izbrisanju identitete lastnega naroda.

11 let po eksekuciji v Bazovici so fašisti samo nekaj kilometrov od tod na Opčinah ustrelili drugih 5 slovenskih antifašistov: Pinka Tomažiča, Ivana Ivančiča, Viktorja Bobka, Simona Kosa in Ivana Vadnala. To je bila le ponovna potrditev, da je bil fašistični režim osnovan na inštitucionaliziranem umoru. Bil je to režim, ki je izvajal državni terorizem. Da se izognemo vrsti nesporazumov in ponaredb, je prav, da se spomnimo, v kakšnem ozračju in kakšnih okoliščinah so se ti mladi odločili, da tvegajo, kar je človeku najdražje - svoje življenje - in se zoperstavili oblasti, ki je po tisti mračni in krvavi zori vedno znova potrdila vzroke, intuicije in dramatične resnice, ki so narekovale težavno, v tistem času celo obupano odločitev mladih Bidovca, Marušiča, Miloša in Valenčiča. Naj spomnim, da je takrat večina države akritično, zaslepljeno in prilagodljivo ali enostavno prestrašeno sledila obljubam o pravičnosti in teatralni blaznosti dučeja. Da, v daljnjem letu 1930 so bili med Italijani le maloštevilni – med njimi so bili pogumnejši demokrati, progresisti, tisti okrog Matteottija, Gramscija, Rossellija, Gobettija, Don Sturza – in med njimi je bilo mnogo pripadnikov slovenske narodnosti, o čemer zgovorno pričajo tragične statistike Posebnega sodišča – ki so hitro dojeli, kam vodi nacionalistični in populistični kult fašizma in kam dejansko peha Mussolini italijansko državo.
Vsesplošna zaverovanost v liderje, močne vodje, v iluzije o ksenofobnih in avtarhičnih prevratih, o naglih rešitvah, sanje o carjevanju, večvrednostnih kompleksih, o mashilizmu odločnega videza in namazanih vojaških skornjev, o demonizaciji drugačnega je neizogibno vodila v katastrofo, v moralni propad in etično bedo. Obenem pa bi morala pripeljati tako državo tudi do katarze in ozaveščenosti o nauku, ki ga daje zgodovina. Morala bi... Tedaj pa je tista obnorelost privedla še dlje, v najokrutnejšo in najbolj krvavo vojno, kar sta jih človeska zgodovina in Evropa kdajkoli doživeli. Ustrelitvi šestih antifašističnih borcev v Bazovici je sledila zaostritev fašističnega in državnega nasilja. Zatiranje v Libiji, vojna v Abesiniji z zverinskimi pokoli domoljubov in afriškega civilnega prebivalstva, podpora s Hitlerjem Franciscu Francu in njegovim četam v vstaji proti španski demokratični republiki, dalje protijudovski rasni zakoni, zavezništvo z nacistično Nemčijo, zasedba Albanije in Grčije, pokol civilistov v Dominikonu in sploh na Balkanih, v Ljubljanski provinci, Gonarsu, na Rabu, v Rižarni...kjer so umrli Judje, Slovenci, Hrvati, Italijani, antifašisti in veliko otrok. Prav je, da opozarjamo na ta neovrgljiva zgodovinska dejstva vse tiste, ki se morda zaradi konformizma, ki jih narekujejo neuresničene želje in postmoderni nesporazumi, kot tudi navidezna in zainteresirana protiideologija zagovornikov neprepričljive trditve o zaključeni zgodovini, ali zgolj iz etične ali miselne lenobe, spogledujejo z zanikanjem ali revizijo zgodovine, ki bi rada omilila in relativizirala fašizem in celo kriminalizirala odporništvo in ju postavila na isto raven odgovornosti, ter jima pripisala enake napake in zasluge. Vsi naj bi potemtakem bili hkrati žrtve in krvniki. Fašizem in antifašizem naj bi bi bila po takem branju zgodovine le dve plati iste medalje. In ti prvaki protizgodovine bi nam radi dopovedali, kako je napočil trenutek, da nehamo s tem, današnji čas prinaša nove izzive globalizacije, tržne tekmovalnosti, recesije in ... zaustavitev dotoka priseljencev ali njihov izgon. Bodimo praktični, naučimo se istega jezika in ga uporabljajmo, zakaj bi si komplicirali zivljenje? Čemu sluzijo razlike? Saj smo navsezadnje poenoteni, zahodnjaki, skupaj se bojujemo v Afganistanu, mar ne? Pod različnimi zastavami, a v enakih uniformah, z istim standardiziranim orožjem, ki nosi pečat zveze NATO. In prav v nezadostni osveščenosti in ob pomanjkanju zgodovinskega spomina, v vsesplošnem kvalunkvizmu, ki mu botruje nekritičen pogled na svet, v površnosti medijev, poveličevanju neumnosti, velikega brata in potrošništva, umetnem poenotenju estetike in kulture najdejo rodovitno podlago kvalunkvistične klice novega fašizma, nezaslišane in nezavedne nestrpnosti. In tu, v tem preblisku zgodovine, v presečišču tolikih različnih interesov, oziroma zainteresiranih različnosti, se udejanja prvenstveno politična težnja po reviziji zgodovine z namenom, da se postavijo na isto raven nacifašizem in komunizem, kolaboracionizem in odporništvo.
Da ne bo nesporazumov: obsodba vsakršnega totalitarizma, medvojnih in povojnih zločinov, storjenih v imenu različnih ideologij, maščevalnosti ali revolucije, je pravična in nujna. Gre za etično in civilizacijsko dolžnost. Pravična in potrebna je tudi pietas za vsako žrtev nasilstva, še posebej, če gre za civilno ali nedolžno žrtev. Dolžni smo celo spoštovanje do vsakega borca, kakršne koli politične barve, ki je srčno verjel v pravičnost svoje borbe in pri tem ni sodeloval v zločinih proti človeštvu, in je za svojo idejo žrtvoval tudi svoje življenje. A poskusi, da bi izenačili nacifašizem s politično idejo tistih, ki so odločilno prispevali k njegovemu porazu, poskusi, da bi s številnimi resolucijami, v katerih sta nacizem in fašizem le površno omenjena in se to le kot izgovor v ciljanju na pravo tarčo konservativne desnice, so v osnovi le ideolopko-politicna operacija, poskus, ki sloni na polresnicah, s katerimi se ne bo noben resen zgodovinar nikoli strinjal. V Evropi, pa tudi pri nas, v Italiji in Sloveniji, najdemo take, ki skušajo relativizirati ali na novo napisati zgodovino in kriminalizirati antifašizem in partizanski boj. Med njimi so taki, ki jim je do prikrite rehabilitacije, oz. do opranja vsakrsne krivde samega fašizma. S tistih govorniških odrov poslušamo nove razsodbe, novo spraševanje: kdo pa so bili pravzaprav tisti štirje v Bazovici? Prekršili so zakon, pripravljali atentate, postavljali bombe celo v šole in otroške vrtce. To so tiste polresnice. Da, v otroške vrtce (seveda prazne), ki so služili etnični bonifikaciji. Vsem tistim, ki se trudijo postaviti na isto raven vse totalitarne ali avtoritarne ideologije 20. stoletja, morda v prepričanju, da je bilo fašistično Posebno sodišče le izraz pravne države, priporočamo studij, razmislek in poglobitev v razumevanje dejstev. Naj si preberejo zgodovinsko poročilo, ki je sad nekajletnega dela in medsebojnih srečanj članov mešane italijansko-slovenske komisije. Spoštujmo tiste, ki so dali življenje za boljši svet, v katerem bo končno lahko vsak otrok lahko obiskoval otroški vrtec ali šolo v svojem materinem jeziku, ne da bi moral za to vložiti prošnjo ali zaprositi za dovoljenje kateregakoli gospodarja ali hierarha. Svet, v katerem se bo svobodno izražal, prepeval in se igral v svojem jeziku, brez strahu in predsodkov. Ko se oziramo naokrog se sprašujemo: ali so v združeni Evropi, ki jo gradimo in jo hočemo graditi skupaj, bili ti ideali in ti upi končno uresničeni? Kar zadeva mene, sem se vedno ponosen, da sem sin italijanskega partizana garibaldinca, ki se je ob boku slovenskih partizanov boril proti fašizmu in nacizmu. Ponosen sem, da se lahko danes na tem mestu poklonim spominu tistih štirih junakov, katerih žrtev je pokazala edino možno pot do svobode, demokracije in spoštovanja človekovih pravic, tudi tistih kakršnekoli manjšine. Slava bazoviškim junakom, slava vsem tistim, ki so padli, da lahko danes živimo v boljšem svetu, brez sovraštva, nadvlade nasilja in brez meja.

Franco Juri