Pričujoče spletno mesto uporablja sejne (nujno potrebne) piškotke ter druge piškotke (piškotke tretjih oseb) v namen zagotovitve najboljše uprabniške izkušnje. Spletna stran neposredno uporablja sejne piškotke, po Pravilniku o piškotkih pa obstaja možnost onemogočanja uporabe piškotkov, ki zbirajo spletne analitične podatke. V kolikor uporabnik nadaljuje z brskanjem po spletni strani ali zapre obvestilo o piškotkih, soglaša z uporabo vseh piškotkov.

X zapri

Bazovica 2009 - govor Luigie Negro

11/09/2009

Dober dan vsem in hvala za vabilo. Ko so me vprašali, če bi danes tu govorila, sem se takoj vprašala kaj bi povedala. Dogodek, katerega se danes spominjamo, je se zgodil leta 1930. To je znan dogodek slovenskega in hrvaškega protifašisma proti načrtovani agresiji fašisma. Takrat so bile prepovedane glavne človekove pravice: govoriti v svojem materinem jeziku (v našem primeru: slovensko), nositi slovenska imena, imeti organizano normalno življenje, živeti v miru, v državi kjer ljudje imajo enake pravice pred javnostjo in pred zakonom. Štiri mladi protifašisti: Ferdo Bidovec, Franjo Marušič, Zvonimir Miloš, Lojze Valenčič so se borili proti sistematičnemu in organiziranemu fašističnemu zatiranju, ki je bilo usmerjeno proti slovensko in hrvasko govorečim državljanom, ki jih je bilo okoli 550-600.000 v okviru tedanjega italijanskega kraljestva. Njihov antifašističen upor je bila poplačan s krvjo. Na sodišču so bili obsojeni na smrt 5. septembra leta 1930 in drugi dan zjutraj so bili ustreljeni na vojaškem strelišču v Bazovici. Njihova borba je proglaèena za prvi protifašisem v Evropi in so postali simbol antifašizma, ki združuje slovenske, hrvaške in italjanske protifašiste. Ta prireditev torej spominja na tragičen dogodek. V prejšnjih letih so na spominskih slovesnostih, ki se vrstijo od leta 1945, nedvomno govorili bolj pripravljeni govorci bodisi na politični kot na zgodovinski ravni., kot je podpisana. O čem bi lahko govorila danes, mi je postalo bolj jasno, ko so me obvestili, da bo govoril tudi gospod Franco Juri, kot pripadnik italjanske narodne manjšine v Sloveniji. Takoj sem pomislila, da je primerna tema danes – prav v spominu na Ferda Bidovca, Franja Marusiča, Zvonimira Miloša in Lojzeta Valenčiča – desetletnica zaščitnega zakona 482 iz leta 1999, ki ščiti zgodovinske jezikovne manjšine v Italiji. Minilo je deset let od takrat, ko je italjanski parlament izdal ta pomemben zakon za jezikovne manjšine v Italiji. To je bilo tudi uresniòeno v zvezi z ustavo italijanske republike, ki predvideva, v šestem členu, med osnovnimi načeli, da “Republika ščiti z posebnimi normami jezikovne manjšine”. Italjanska ustava sega v leto 1947, samo 17 let po dogodku, ki se ga danes spominjamo. Minilo pa je deset let, odkar imamo v Italiji imamo zakon štev.482, s katerim parlament priznava med dvanajstimi jezikovnimi manjšinami v Italiji tudi slovensko. Kaj je pomenilo in kaj pomeni ta zakon za nas, in mislim predvsem na realnost, ki jo boljše poznam, in sicer za videmsko pokrajno. S tem zakonom iz leta 1999 in naslednjim, ki ga je sprejel italjanski parlament v letu 2001 (38/2001 – o pravicah slovenske jezikovne skupnosti v deželi Furlaniji Julijski krajini) ter z zakonom štev.26 iz leta 2007, ki ga je sprejel deželni svet Furlanije Julijske krajine, smo postali priznana manjšina, ki mora biti – po zakonu – zaščitena, valorizirana in vredna državnega in deželnega denarja. Za našo skupnost v Videmski pokrajni, kjer socijalna-ekonomska-kulturna situacija ni nikoli doživela cvetoče dobe, zakon 482 predstavlja pomembno točko. Bodočnost nam je bolj varna in zato smo bolj verjamemo v nov čas. Po drugi svetovni vojni in v času hladne vojne, je bila pri nas močna emigracija in počasi so naši ljudje začeli opuščati kmetijske dejavnosti, živinorejo in gozdne dejavnosti in so šli po svetu iskati delo. Potres, ki je bil leta 1976, je nekako zaustavil to emigracijo. Potres je poleg škode prinesel tudi nekaj pozitivnega za našo šibko ekonomijo: škode je bilo veliko in treba je bilo spet na novo zidati.
V devetdesetih letih prejènjega stoletja se je zakljuòila obnova in leta 1999 so v parlamentu sprejeli zakon 482. Končno zakon za nas. Končno je bil odobren zakon, ki bi nam obudil upanje, da bi imamo možnost živeti na naši zemlj, v naših dolinah, v naših vaseh, v naših hišah. Končno zakon, ki ovrednoti in ščiti naš jezik. Govorim o našem jeziku, ki je bil za vrsto generacij naših ljudi bolj znak sramote kot ponosa. Z zakonom 482 ni več tako, dal nam je več dostojanstva in zavesti. Za tem je prišel na pomoč tudi naslednji državni zakon, številka 38 iz leta 2001, poseben zakon za našo manjšino. Gre za poseben zakon za slovensko jezikovno manjšino v deželi Furlaniji Julijski krajini. Prav iz srca bi rada pohvalila in obenem se zahvalila občinskim upraviteljem, predvsem tistim v naših občinah v videmski pokrajni, ki so si prizadevali, da bi oba zakona 482 in 38 veljala tudi v naših občinah. Vse to je prineslo pozitivne rezultate prav za vse. To velja tudi za tiste naše ljudi, ki so nasprotovali zakonom iz političnih razlogov. To velja tudi za tiste naše ljudi, ki niso imeli poguma, da bi se v javnosti izpostavili za narodne pravice Slovencev v videmski pokrajini. V naši pokrajni ostaja odprt in živ argument med besedama “slovansko” in “slovensko”. Pri nas ni nobenih težav, če imenujemo naša narečja “slovanska”, Vse se pa spremeni, če naša narečja poimenujemo bolj natančno pravio besedo
“slovenska narečja”, kot so pravilno že določili ugledni jezikoslovci. V videmski pokrajini: v Benečiji, v Terski dolini in predvsem v Reziji, je omenjeni argument zelo živ predvsem v zadnjih letih. V teku je neka vrsta ofenzive, ki nekako ne želi, da bi uvrstili naša narečja kot slovenska narečja. Če primerjamo našö stituacijo z italjansko manjšino v Sloveniji, bi tako stališče bilo podobno trditvi, da ta manjšina ne bi priznala, da narečje ki ga redno govori spada v okrilje italjanskega jeziku. Verjetno bi bil to v Sloveniji absurd, pri nas pa je bridka realnost. To je nekako podobno izjavi: kot bi gospod Franco Juri, na obali v Sloveniji, imel težave ne da se prizna kot Italjan ali kot član italjanske manjšine v Sloveniji, ampak samo, če bi rekel, da narečje, ki ga govorijo njegovi lastni ljudje, je italijansko. Pri nas imamo težave tudi, če opredelimo naša narečja kot slovenska narečja. Prisotna je tudi vrsta strahu pred t.i. “slovenstvom” Nekateri trdijo, da je glavni sovražnik nasih narečij prav slovenski knjižni jezik. Pravijo, da znanje knjižnega jezika pelje v pogubo naša narečja. To ni res. Znanje knjižnega jezika ne “ukrade” prav nič našim narečjem, nasprotno nam samo pomaga ohraniti naše narečja. Če v naših vaseh otroci, mladi in tudi odrasli ne govorijo več v narečju, ni zato ker govorijo slovenski knjjižni jezik, ampak italjanščïno. Ampak nihče ne pove, da to je nevarno za naše narečja. Počasi, počasi se mesto narečja vrine italjanščina in asimilacija gre naprej. Zato pa – čudno - ni slišati velikega nasprotovanja. Vemo, da sta zgodovina italjanske manjšine v Sloveniji in zgodovina slovenske manjšine v Italiji različni. Prav tako se razlikuje zgodovina naše manjšine na Tržaškem, na Goriškem in na Videmskem. Ampak taka je naša realnost. Najbolj mi je žal, da nastala situacija nekako odvrača javnost in ljudi od realnih problemov, ki jih ima naša skupnost. Bolj vredno bi bilo usmeriti naše misli, diskusije in energije na realne probleme, ki jih imamo: kot na primer delo in hiše za naše mlade, ustvarjanje novih mošnosti za naše doline, za našo kulturno in ekonomsko rast. Imamo zakone: na primer zakon 38, člen 21, ki predvideva državne prispevke za ekonomski razvoj naših krajev. Kulturna rast je zelo pomembna, živimo v časih, kjer je treba razmišljati ne samo na lokalni ravni, ampak veliko bolj širše. Prebrala sem na spletni strani naše dežele, na straneh, ki so posvečene programu Interreg 3 Italia/Slovenija, in med cilji, ki si jih pričakuje dežela s tem programom so “Zavarovati teritorjalno integracijo”, “Povečati tekmovalnost in razvoj družbe, ki sloni na znanju”, “Izboljšati socijalno in kulturno komunikacijo in sodelovanje tudi z namenom, da bi izbrisali vztrajne pregrade”. Mislim, da so omenjeni cilji za naš obmejni prostor , za naše manjšine ( italjansko v Sloveniji in slovensko v Italiji), dobri, ker predstavljajo odprto in pozitivno perspektivo, ki gleda z optimizmom na bodočnost. In vse ustanove (javne in zasebne) bi se morale zavzeti, da bi se uresničila določila zakona, da bi stopila v veljavo določila, ki so predvidena v naših zaščitnih zakonih. Smo tudi zelo zaskrbljeni za prispevke, ki jih predvidevajo zaščitni zakoni. Letos smo tvegali, da dobimo manj prispevkov. Za naslednje leto pa je že predvideno, da jih bo še manj. Če bo tako, bo naša manjšina bo v velikih težavah. Problemov pa ne manjka. Zelo aktualna je situacija Slovenskega stalnega gledalisca. Situacija je zelo kritična in ne daje veliko možnosti, da bi brez skrbi začeli letošnjo sezono. Drugi posegi bi bili potrebni kot na primer, v videmski in goriški pokrajni, postavitev dvo in tri-jezičnih napisov, tako kot predvideva zakon 482. Želimo si, da bi ustanove, ki so dolžne udejanjati člene obeh omenjenih zakonov, resnično delale na teh konkretnih problemih, ki so za nas življenjske važnosti. Zaključujem z mislijo na Ferda, na Franja, na Zvonimira in na Lojzeta. Oni so se borili za pravico do uporabe lastnega jezika To je bil jezik slovenskih ljudi, ki je bil takrat prepovedan. Ta pravica je zdaj predvidena po zakonu. Meni se taka pravica zdi popolnoma normalna, saj sem imela srečo, da nisem živela v tistih hudih in tragičnih časih. Zanimivo in obenem čudno pa je dejstvo, da je bila ta pravica zapisana v italijansko ustavo leta 1947, torej samo 17 let po ustrelitvi štirih junakov v letu 1930. Čudno in boleče pa je predvsem dejstvo, da je bilo treba čakati več kot petdeset let po sprejetju italijanske ustave, da so slovenska narodna skupnost in druge manjšine v Italiji dobile jezikovne pravice v republiki Italiji, ki je se rodila iz upora proti fašizmu. Če pomislimo malo na vse to in tudi na zgodovino, vidimo, kako so pomembne človekove primarne vrednote, kot je svoboda, mir, sožitje, sodelovanje, medsebojno poznavanje in spoštovanje in še bolj pomembno je delati in se truditi za te vrednote. Živele svoboda in mir med ljudmi!

Luigia Negro