Pričujoče spletno mesto uporablja sejne (nujno potrebne) piškotke ter druge piškotke (piškotke tretjih oseb) v namen zagotovitve najboljše uprabniške izkušnje. Spletna stran neposredno uporablja sejne piškotke, po Pravilniku o piškotkih pa obstaja možnost onemogočanja uporabe piškotkov, ki zbirajo spletne analitične podatke. V kolikor uporabnik nadaljuje z brskanjem po spletni strani ali zapre obvestilo o piškotkih, soglaša z uporabo vseh piškotkov.

X zapri

Celodnevni seminar goriške SKGZ

17/10/2004

Srečanje, ki je bilo v soboto na pobudo goriške Slovenske kulturno gospodarske zveze v dijaškem domu Simon Gregorčič, je bilo zanimivo (in uspešno) predvsem zaradi neformalnega okvira in seminarske oblike. Šlo pa je dejansko za nekakšno razširjeno sejo goriškega vodstva SKGZ z doprinosom vidnih goriških upraviteljev in parlamentarcev. Iztočnico za razpravo je dal pokrajinski predsednik Livio Semolič, ki je dejal, da bo krovna organizacija naslednji mesec slavila petdesetletnico obstoja. To pa ne želi biti le prilika za slavnosti, pač pa tudi za vsebinski razmislek o delu, vlogi in pogledih organizacije na življenje in perspektive goriškga prostora. Manjšina je v to življenje aktivno vključena, želi dati svoj doprinos in odigrati svojo vlogo v novem obdobju integracije goriškega prostora, ki nastopa po vstopu Slovenije v Evropsko unijo Daljše uvodne posege v jutranjem delu debate so imeli predsednik pokrajine Giorgio Brandolin, župan Vittorio Brancati, predsednik SKGZ Rudi Pavšič, deželni svetovalec in bivši župan Gaetano Valenti ter poslanec Alessandro Maran. Tem posegom nam je še uspelo slediti, sicer pa se je razprava nadaljevala tudi v poznejših urah s senatorjem Milošem Budinom, pokrajinskim odbornikom Markom Marinčičem in drugimi posegi. Ne da bi se spustili v podrobnosti, ki bi terjale daljšo obdelavo, lahko rečemo, da so bili jutranji posegi goriških upraviteljev v glavnem na isti ali vsaj podobni valovni dolžini glede nekaterih osnovnih vprašanj. Predvsem glede tega, da si integracije goriškega prostora ni mogoče predstavljati brez aktivne vloge slovenske narodne skupnosti, ki je na Goriškem priznani in sestavni del celotne stvarnosti, ne glede na kakšne še obstoječe anahronistične odpore. Čas nekdanjih zakoličenih razmer ob meji je dokončno minil. Odpravljanje meje postavlja goriški prostor v položaj, ko mora zrasti in postati na vsakem področju konkurenčen, kajti dokončno je odklenkalo tudi vsem državnim asistencialnim virom. Čezmejnemu sodelovanju v gospodarstvu in na drugih področjih praktično ni alternative, pri čemer bodo Slovenci ostali Slovenci in Italijani Italijani. Vendar bodo za celo vrsto stvari morali iskati skupne rešitve, v kar jih bo sililo in jih že danes sili vsakodnevno življenje. Nekaj razlik je bilo v razpravi glede pojmovanja zaščitnega zakona, ki ga desnica še vedno ima za vsiljenega. Vendar ima svojo neizpodbitno težo tudi dejstvo, da se po uveljavljanju nekaterih manjšinskih pravic iz zakona 482 ni prav nič hudega zgodilo, nasprotno. Reševanje teh problemov bi moralo po vsej logiki odpravljati razloge za še obstoječe napetosti in nasprotovanja.

(Povzeto po Primorskem dnevniku)