Pričujoče spletno mesto uporablja sejne (nujno potrebne) piškotke ter druge piškotke (piškotke tretjih oseb) v namen zagotovitve najboljše uprabniške izkušnje. Spletna stran neposredno uporablja sejne piškotke, po Pravilniku o piškotkih pa obstaja možnost onemogočanja uporabe piškotkov, ki zbirajo spletne analitične podatke. V kolikor uporabnik nadaljuje z brskanjem po spletni strani ali zapre obvestilo o piškotkih, soglaša z uporabo vseh piškotkov.

X zapri

Deželna konferenca naj odloča o zastopstvu

26/06/2015

Vse bolj se nagibam k voljenemu zastopstvu, ki naj ima jasno definirane pristojnosti in vlogo znotraj našega manjšinskega sistema in vseh drugih predstavniških organizmov. Zastopstvo bi moralo nastati v okviru pristojnosti Dežele Furlanije-Julijske krajine. Tako sem za Primorski dnevnik zapisal pred skoraj letom dni in danes so te misli podkrepljene tudi s strani pomembnejših manjšinskih komponent.
Vsi se dobro zavedamo, da je doba skupnega zastopstva, takega kot smo ga poznali v zadnjih letih, mimo in da se je treba opremiti za nov sistem, ki upošteva realne potrebe in novo stvarnost. Na zadnjih dveh srečanjih pri predsednikih držav Slovenije in Italije smo imeli dve različni vsebinski sestavi zastopstva, kar že samo po sebi kaže na določene šibkosti predstavništva, ki ga začenjajo oblikovati zunanji dejavniki, sami pa to akritično sprejemamo.
Drugi problem zadeva njegovo uspešnost v zadnjih letih, ki je bila po moji oceni zelo skromna. Zmanjkala sta notranja disciplina in medsebojno spoštovanje. Nekatere komponente so delovale dokaj »samodejno«, predvsem ko ostale niso njihovih tez povsem podprle. Navzven je to konkretno prišlo do izraza na srečanjih z institucionalnimi zastopniki (na primer v razpravi o reformi krajevnih uprav pri slovenskem zunanjem ministru), kjer predstavništvo ni bilo sposobno spregovoriti enovito, večkrat pa smo naše notranje razlike nerodno izpostavljali na omizjih s pomembnimi sogovorniki, ki so od nas pričakovali nekaj povsem drugega.
Konkretno: takega predstavništva ne potrebujemo in delim mnenje, da je kot začasna rešitev še najbolje, da to vlogo prevzameta krovni organizaciji, katerima 6. člen deželnega zaščitnega zakona priznava predstavniško vlogo. Istočasno pa je treba sprožiti postopek, da v čim krajšem času pridemo do novega, boljšega in učinkovitejšega zastopstva. Še prej se je treba dogovoriti, kakšno zastopstvo želimo, katere bodo njegove pristojnosti in če ga bomo spoštovali, ne glede če se bomo z njegovimi vsebinami strinjali ali ne.
Pred nami so različne opcije in prav je, da izberemo tisto, ki bo prejela največjo podporo. Kot obstajajo različni pogledi na italijanski volilni zakon ali podobna vprašanja, tudi glede modela manjšinskega zastopstva se ponujajo različne rešitve.
Kolega iz krovne zveze mi je izrazil precejšnjo skeptičnost, češ da se vprašanje pojavlja, predvsem ko gre za pomembna institucionalna srečanja, torej ko gre za veliko "vidljivost" prisotnih v zastopstvu. Mnenja je bil, da že danes imamo kar precej legitimnih zastopniških organizmov, ki lahko suvereno odločajo.
Glede alociranja finančnih sredstev , je nadaljeval, demokratično in legitimno odloča deželna posvetovalna komisija, o šolstvu šolska komisija v sodelovanju s šolskim uradom, o marsikateri pravno upravni zadevi oz. udejanjanju zaščitnega zakona paritetni odbor. O reformi krajevnih uprav bi morali sklicati zbor slovenskih izvoljenih predstavnikov, da bi se o tem izrekel itd.
Kaj nam še manjka in zakaj? Smo pripravljeni spoštovati osnovno pravilo demokracije, da kdor ima večino, odloča v imenu vseh, ne da smo prisiljeni iskati neproduktivne stalne kompromise, ki vodijo v neodločanje? je zaključil. Njegovo razmišljanje je pomembno. Zastopstvo je učinkovito in koristno, če ga vsi spoštujemo, ne glede če bo naša beseda v njem večinska ali pa ne. Zveza Slovencev, ki je ob široki partecipaciji volilcev nastala med Slovenci na Videmskem, nas je nekaj naučila, saj jo je peščica poražencev, ob podpori nekaterih krogov v zamejstvu in v Sloveniji, povsem izničila.
Ob tem se postavlja še drugo vprašanje: koliko sta Slovenija in Italija oz. Dežela FJK zainteresirani, da bi naša narodna skupnost imela učinkovito zastopstvo in koliko bi ga spoštovali. V Sloveniji, denimo, nimajo enovitega principa glede zastopanosti manjšine, saj je od posameznih institucionalnih sogovornikov odvisno, katero formulo uporabijo, ko nas vabijo v Ljubljano ali na slavnostne dogodke in to mimo dejstva, da smo imeli Skupno zastopstvo, ki ga je sestavljalo pet manjšinskih komponent (V Svetu za manjšine pri predsedniku vlade, denimo, so zastopane le tri komponente: Skgz, Sso in SSk). V Italiji pa se doslej niso pretirano ukvarjali s tem vprašanjem. Ob zadnjem obisku pri predsedniku italijanske države pa je prišlo do novih sogovornikov pri sestavi zastopstva, tako da so se začetnima predsednikoma krovnih organizacij pridružili še drugi predstavniki manjšine in v Rim smo odpotovali v osmih kot izraz »novega« zastopstva, ki me osebno ne prepriča in sproža upravičene diskusije in polemike.
Bistvo vsega je, ali resnično želimo zastopstvo v manjšini in kje naj se začne razprava, da bo lahko rodila konkretne rezultate. Osebno menim, da bi lahko izkoristili zakonski instrument, to je Deželno konferenco, predvideno v deželnem zaščitnem zakonu iz leta 2007. Konferenco skliče predsednik deželne skupščine, kar pomeni, da ima najvišji institucionalni rang. Na njej sodelujejo deželni svetniki, člani deželne vlade, manjšinske deželne posvetovalne komisije, paritetnega odbora, skupščine slovenskih izvoljenih predstavnikov ter zastopniki vseh naših ustanov, organizacij in društev, ki so vpisani v posebni deželni seznam. Gre za veliko, reprezentativno in institucionalno sredino z več kot 500 predstavniki.
Obstajajo torej vsi pogoji, da se sprožijo postopki, da bi čim prej prišlo do sklica Deželne konference, na kateri bi stekla razprava o manjšinskem zastopstvu in vseh posledičnih pobudah, tudi zakonske narave, če bodo potrebne. Če obstaja volja pri vseh manjšinskih dejavnikih, bi lahko v teku enega leta prišli do zastopstva, ki bi uživalo široko podporo in bilo izraz večinskega dela naše skupnosti.
Vsi pa vemo, da bi tako telo odvzelo določeno avtonomijo in vlogo vsem zastopniškim sredinam, institucionalne, civilne in strankarsko-politične narave, in da bi malo vsem zmanjkalo manevrskega prostora za zamejsko vrtičkanje.
Sam sem prepričan, da zastopstvo potrebujemo, ker je skupnost brez glave šibka tako znotraj sebe kot v odnosu do zunanjih sogovornikov in to smo pokazali ravno v zadnjem času, ko bi morali biti sposobni učinkovitih in za manjšino koristnih sintez (denimo reforma krajevnih uprav). Ravnali pa smo ravno obratno.

Rudi Pavšič