Pričujoče spletno mesto uporablja sejne (nujno potrebne) piškotke ter druge piškotke (piškotke tretjih oseb) v namen zagotovitve najboljše uprabniške izkušnje. Spletna stran neposredno uporablja sejne piškotke, po Pravilniku o piškotkih pa obstaja možnost onemogočanja uporabe piškotkov, ki zbirajo spletne analitične podatke. V kolikor uporabnik nadaljuje z brskanjem po spletni strani ali zapre obvestilo o piškotkih, soglaša z uporabo vseh piškotkov.

X zapri

Intervju Jože Šušmelj in njegovo Trpko sosedstvo - »Naši mediji o zamejcih poročajo le, če se tam zgodi kakšen eksces …«

07/10/2009

DELO (Književni listi), 7. oktobra 2009 Jože Šušmelj, med letoma 2004 in 2008 generalni konzul Republike Slovenije v Trstu, dolgoletni član in predsednik slovenskega dela Stalne slovensko-italijanske komisije za uresničevanje določb Videmskega sporazuma in leta 1997 pooblaščeni minister na slovenskem veleposlaništvu v Rimu, je več let spremljal trnovo pot sprejemanja zaščitnega zakona v rimskem parlamentu in o tem napisal knjigo Zgodba o zakonu. Skupaj z Brankom Gradišnikom je leta 1996 uredil tudi odmevno Belo knjigo o odnosih med državama, letos pa je pri Založništvu tržaškega tiska izšlo njegovo tretje delo, Trpko sosedstvo, ki obravnava nekatere vidike odnosov med državama med letoma 1946 in 2001.

Knjiga se deloma naslanja na dokumentarno gradivo, deloma pa na osebne izkušnje in beležke pisca, ki si jih je nabral v svoji dolgoletni diplomatski karieri. Viri so zato verodostojni, večkrat novi, kar daje knjigi posebno vrednost, saj številnih podatkov in dogodkov ni mogoče najti v nobeni doslej objavljeni literaturi. Knjiga je v tem trenutku že razprodana.

Pisati o tako kompleksni in hkrati občutljivi tematiki, kot je zgodovina slovensko–italijanskih odnosov, najbrž ni preprosto početje.

Najprej nisem niti mislil, da bi knjigo napisal. A avgusta se v politiki ponavadi ne dogaja veliko, zato sem leta 1999, med dežuranjem na veleposlaništvu v Rimu, začel brskati po dokumentih, ki jih izdaja italijansko zunanje ministrstvo. Slednje namreč že od leta 1870 z določeno zakasnitvijo redno izdaja diplomatske dokumente, depeše, poročila … Tako sem dobil dragoceno gradivo z italijanskega zunanjega ministrstva iz obdobja pariške mirovne konference in londonskega memoranduma. Vprašanje Gorice na pariških mirovnih pogajanjih pa me je vedno zelo zanimalo. Iz italijanskih dokumentov sem se dokopal do stališč italijanske strani, ki so imela odločno podporo Amerike in Anglije, do vprašanja Gorice. Iz njih izhaja, da Gorice na noben način ne bi mogli dobiti, čeprav Aleš Bebler v svoji knjigi Čez drn in strn piše o razgovorih z zunanjim ministrom Francije, da bi Gorico prepustili Jugoslaviji, če bi Sovjetska zveza še nekaj dni vztrajala. Predlog, da bi Gorico po pariški mirovni pogodbi priključili Jugoslaviji, je Bebler sicer ponudil Italiji, Jugoslavija pa naj bi italijanski strani v zameno odstopila Pulo. A Italijani so ta predlog odklonili, saj so računali, da bodo dobili tako Trst kot Gorico in Pulo, ki so bili takrat v coni A. To je le ena zanimivost, o kateri pišem v knjigi.

Plebiscit za razmejitev Italije in Jugoslavije najbrž ni bil najprimernejša rešitev?

Obstajali so različni predlogi razmejitev. Najmanj je bil Jugoslaviji naklonjen ameriški, angleški predlog je bil nekoliko modificiran, vendar sta oba potekala po sredini Istre, sovjetski je temeljil na slovenskih nacionalnih mejah, na koncu pa je bil z nekaterimi popravki sprejet kot kompromisni francoski predlog. Zaradi tako različnih razmejitvenih predlogov je takrat angloameriška stran dala predloge tudi za plebiscit. Plebiscit je jugoslovanska stran odklonila – bala se je namreč podobnih posledic, kakršne so bile po plebiscitu na Koroškem –, pa tudi italijanska stran ni bila navdušena, saj se je bala, da bi se tako odprlo še vprašanje plebiscita na južnem Tirolskem, kjer je prevladovala nemška manjšina.

Videmski sporazum in sporazum o maloobmnejnem prometu sta, kot ugotavljate, prinesla veliko pozitivnega v odpiranje državne meje …

V času svobodnega tržaškega ozemlja med letoma 1947 in 1954 je bil prehod med cono A in cono B dovoljen z osebnimi izkaznicami, brez drugih dokumentov. Po pariški mirovni pogodbi pa se status svobodnega tržaškega ozemlja ni uresničil, saj se strani nista mogli dogovoriti glede guvernerja tega ozemlja. Po podpisu londonskega memoranduma, ki je cono B dal v upravljanje Jugoslaviji, cono A pa Italiji, je tako nastalo vprašanje, kako podaljšati prehajanje meje med conama. Jugoslavija je takrat vztrajala, da prepustnice ne bi uporabljali le za prehajanje med conama A in B, ampak na celotni meji med Jugoslavijo in Italijo. Najprej so tako uvedli prepustnice, ki so dovoljevale štiri prehode na mesec, pozneje pa pri prehajanju državne meje ni bilo omejitve. Na meji je tako nastalo kar 54 mejnih prehodov, vsaka večja vas v bližini italijanske meje je imela svoj prehod, tako pa si je tudi povečala možnost za delo v Italiji in za drobno trgovino, kar je pripomoglo k izboljšanju ekonomskega standarda ljudi.

Katere so bile najpomembnejše pridobitve Osimskih sporazumov za Goriško?

Glavna pridobitev Osimskih sporazumov je bila, da je postala državna meja med Jugoslavijo in Italijo dokončna, kar je bilo zelo pomembno ob osamosvojitvi Slovenije, saj Italija ni mogla več uveljavljati zahtev po nekdanji coni B svobodnega tržaškega ozemlja. Vprašanje svobodnega tržaškega ozemlja je bilo kot nerešeno vprašanje na dnevnem redu OZN do podpisa Osimskih sporazumov. Na Goriškem so takrat začeli z gradnjo mejnega prehoda Vrtojba, določena je bila avtocestna povezava med Vrtojbo in Razdrtim kot mednarodna obveznost, dogovorili so se za mejni prehod na Erjavčevi ulici v Novi Gorici, pa tudi za gradnjo hidroelektrarne Solkan. To naj bi skupaj zgradili Jugoslavija in Italija, vendar je Italija pozneje od dogovora odstopila. Najpomembnejša pa je bila gotovo cesta v Goriška brda čez italijansko ozemlje. V zameno za to cesto je Jugoslavija odstopila del ozemlja pod Sabotinom, tako da je Italija prišla na greben Sabotina.

Da je cesta v Goriška brda pravzaprav vojaški objekt, mnogi ne vedo.

Cesta je bila res vojaški objekt, gradila in financirala jo je italijanska vojska. Ta cesta je na italijanski strani vkopana prav zaradi tega, da bi služila vojski v primeru vojne z Varšavskim paktom.

Tretjina knjige obravnava odnos Italije do osamosvajanja Slovenije.

Furlanija – Julijska krajina je imela takrat zelo pozitiven odnos do osamosvojitve Slovenije in je pritiskala na Rim, da bi osamosvojitev priznal. Uradna Italija je bila zelo zadržana do priznanja, skupaj z ZDA je zagovarjala stališče, da mora Jugoslavija ostati enotna in da se demokratično preobrazi. V Avstriji in Nemčiji, denimo, je bilo mnenje drugačno. Prav tako je Italija tudi blokirala pristopno članstvo Slovenije k Evropski uniji in pristop Slovenije pogojevala z vrnitvijo določenega števila nepremičnin ljudi, ki so med letoma 1945 in 1954 emigrirali v Italijo. To so bile zlasti nepremičnine, ki so bile v državni lasti in še niso bile prodane. Kompromis je določil šele Solana, zaradi česar je bilo v Sloveniji treba spremeniti ustavo, ki je do takrat tujcem prepovedovala kupovanje nepremičnin. Čeprav je bil španski kompromis v naših medijih takrat označen za kapitulacijo Slovenije in kot popuščanje Italiji, je v našo državo takrat prišlo le 13 italijanskih prošenj za nakup nepremičnin. Več prošenj je bilo avstrijskih.

Ugotavljate, da je uradno stališče Italije do Slovenije vedno močno upoštevalo mnenje Furlanije – Julijske krajine. Sodelovanje omenjene pokrajine in Slovenije v tem trenutku ni najboljše.

Res je, kar pa ne pomeni, da v Furlaniji – Julijski krajini niso naklonjeni sodelovanju. Za spodbujanje sodelovanja med Slovenijo in Furlanijo – Julijsko krajino deluje posebna komisija, v okviru katere je bilo imenovanih več omizij za posamezna področja. Pa je vse zamrlo. Poudariti velja, da za to ni kriva le italijanska stran, tudi slovenska stran ne daje pobud, da bi se komisija ponovno sestala. Delovanje omizij je zelo pomembno tudi za obe manjšini, saj so na enem od njih uskladili skupne pobude sodelovanja in projekte za pridobivanje evropskih sredstev. Omizja se niso sestala že več kot leto dni. Drugačna situacija je na Goriškem: Nova Gorica in Gorica sta bili primer dobrega sodelovanja, v zadnjem času pa je sodelovanje skoraj zamrlo, predvsem po krivdi italijanske strani.

V knjigi poseben poudarek namenjate tudi vsebina zaščitnega zakona in zakona o zaščiti jezikovnih manjših v Italiji. Menite, da so ta vprašanja slovenski javnosti dovolj poznana?

Vprašanje Slovencev v Italiji je po mojem mnenju premalo prisotno v slovenski javnosti. V zamejstvu živi med 50.000 in 60.000 Slovencev, ki imajo zelo bogato kulturno, športno in politično življenje, saj tam deluje okrog 300 društev. O vsem tem dogajanju v naših medijih zasledimo zelo malo. Obravnavamo jih le, če se tam zgodi kakšen eksces, kakšna mazaška desničarska akcija … V Sloveniji je ustvarjeno izkrivljeno javno mnenje, da je slovenska manjšina v Italiji zatirana in pomanjkljivo zaščitena. Nerešena vprašanja so, vendar je zaščitni zakon napravil pozitivni premik. Tudi ob nedavni vzpostavitvi ponovne začasne italijanske kontrole na državni meji smo naredili velik politični problem. Po drugi strani so v slovenski Benečiji že pred leti postavili zelo veliko dvojezičnih tabel, za podobno dejanje se je pred kratkim odločila tudi Goriška pokrajina, a o tem v Sloveniji ne izvemo ničesar. Celoten sklop slovenske manjšine v Italiji je v slovenskem prostoru premalo prisoten, tako da je nemogoče govoriti o enotnem kulturnem prostoru.

Predstavnik Slovenske kulturne gospodarske zveze v Gorici Livio Semolič je ob predstavitvi vaše knjige opozoril, da se do Italijanov v zadnjem času nestrpno obnašajo tudi v Sloveniji. Se strinjate z njim?

Italijane včasih res prikazujemo v čudni luči in celo z nekoliko nacionalističnega vidika. Posamezne izpade ozkih nacionalistično-iredentističnih skupin, ki nimajo širše podpore, prikazujemo kot del uradne politike sosednje države. Tovrstno potenciranje pa na svoji koži najbolj občuti prav slovenska manjšina v Italiji. Če me sprašujete o dvojezičnih napisih v novogoriškem trgovskem centru Obi, moram priznati, da me ne motijo. Polemika o tem pa je škodila položaju slovenske manjšine v Gorici. Drugače bi seveda bilo, če bi se ti napisi pojavili v uradnih državnih ustanovah. Če nekdo v dvojezičnem napisu vidi komercialni interes, pa zame to ni greh, ki bi ga morali obsojati in preganjati.

Katja Željan