Pričujoče spletno mesto uporablja sejne (nujno potrebne) piškotke ter druge piškotke (piškotke tretjih oseb) v namen zagotovitve najboljše uprabniške izkušnje. Spletna stran neposredno uporablja sejne piškotke, po Pravilniku o piškotkih pa obstaja možnost onemogočanja uporabe piškotkov, ki zbirajo spletne analitične podatke. V kolikor uporabnik nadaljuje z brskanjem po spletni strani ali zapre obvestilo o piškotkih, soglaša z uporabo vseh piškotkov.

X zapri

Intervju z Igorjem Gabrovcem

27/11/2004

Slovenska kulturno gospodarska zveza obhaja 50-letnico svojega pomembnega, marsikdaj težkega, v splošnem pa uspešnega delovanja. Ob tem jubileju je Primorski dnevnik intervjuval pokrajinskega predsednika za Tržaško Igorja Gabrovca.

Kako gleda pripadnik mlajše generacije na zgodovino organizacije, ki je občutno zaznamovala zadnjih 50 let življenja slovenske manjšine v Italiji ter sploh življenja na Tržaškem in v FJK?

Z velikim ponosom, da ji pripadam oz. se v njej prepoznavam. Zgodovina SKGZ se je stalno pletla s ključnim izbirami in mejniki v zgodovini Slovencev na Tržaškem, Goriškem in v Benečiji, kar bo še najbolj razvidno v jubilejnem zborniku, ki ga bo SKGZ objavila predvidoma konec februarja 2005. Bila so leta rasti, trenutki krize in veliki padci, po katerih se je organizacija vedno znova dvignila. In to je najpomembnejše, to daje znak vitalnosti in, ko je treba, velike iznajdljivosti.

Čeprav je poteklo že več kot pol stoletja, se Trst še ni rešil strahov težke preteklosti. Kaj se mora še zgoditi, da se bo prečistil teh strahov?

Največji strahovi izvirajo iz najbližje težje zaznamovane preteklosti, se pravi druge svetovne vojne in pred njo obdobja fašizma, po njej pa boj za priključitev tej ali oni državi. Hude rane v družbi, v zavesti posameznikov in v političnih izbirah seveda še najbolj bremenijo tiste, ki so jih živeli na lastni koži. Ta vrsta zamer in nasprotovanj se rešuje, recimo tako, po naravni biološki poti. Pomembno pa je, da gredo dogodki in izbire nato v zgodovinske učbenike očiščeni vseh prevar. Samo tako lahko določen dogodek, pa naj bo še kako boleč, predstavlja nauk - v nasprotnem primeru na nerazčiščenem pojmu ali laži rasteta le plevel in trnje sovraštva. Trst in ves obmejni prostor imata na razpolago čudovit inštrument, ki mu pravimo poročilo slovensko-italijanske skupine zgodovinarjev. Na tem poročilu, če se bodo elite za to odločile, lahko gradimo temelje novim, z zamerami iz preteklosti neobremenjenim odnosom.

Kakšna vizija prihodnosti se po tvojem mnenju skriva za postopnim odpravljanjem državne meje med Slovenijo in Italijo?

Po padcu državne meje se nam v prihodnosti pojavi slika iz že dokaj oddaljene preteklosti, ko mej ni bilo in sta se predvsem Trst in Gorica odsevala v naravnem zaledju. Narava in ljudje na obeh straneh meje se bistveno ne razlikujejo, kot tudi ni več bistvenih gospodarskih razlikovanj. Padec mej lahko da ponovno poenotenemu prostoru novega zagona, ki bo koristil vsem in na vseh področjih, od kulture do gospodarstva. V tem je sijajen izziv, ki se lesketa v rumenih zvezdicah skupne modre zastave.

Kaj čaka manjšino in njene organizacije v tem procesu širjenja Evrope in novih vrednost sožitja?

Manjšina oz. obe manjšini (našo in italijansko v Sloveniji in na Hrvaškem) nosita v tem procesu veliko odgovornost, saj gre za velike skupine ljudi, ki vse od rojstva nosijo v sebi dar poznavanja obeh jezikov, obeh kultur in hkrati obeh miselnih vzorcev. Dvojezičen in torej dvokulturen posameznik je blazinica med dvema enoličnima družbama. Njegova je zato vloga posrednika in posredovalca različnosti. V manjšinah se plete mavrica različnosti, ki ublaži nerazumevanje in nepoznavanje ter gradi skupne vizije. Isto velja za manjšinske organizacije in ustanove, ki so bile včasih bolj za notranjo rabo, za krepitev manjšine, danes pa lahko predstavljajo odskočno desko v krepitvi celotne družbe. Pri tem bi rad tudi citiral predsednika Drnovška, ki je v svojih čestitkah SKGZju zapisal, da so naše 50-letne izkušnje »danes lahko Sloveniji v pomoč, v oporo in v opomin, na ne bi storili napak ob novih izzivih, ki jih pred nas postavlja Evropska unija.«

Kakšne perspektive na krajši in daljši rok pa čakajo naše kulturne ustanove spričo vse manjšega dotoka finančnih sredstev?

V to jabolko smo ugriznili že pred nekaj leti. Manjši dotok sredstev je po eni strani pričakovan, saj države stalno krčijo svoje izdatke in pri tem žal običajno nastradajo najšibkejši členi, kot so kultura, izobraževanje in socialno skrbstvo. Naloga krovne organizacije, kot je SKGZ, je da v dogovarjanju in sodelovanju s političnimi javnimi upravitelji skuša - čisto sindikalno gledano - iztržiti vedno največ. Po drugi strani pa manjša sredstva silijo organizacije in ustanove k smotrnejši uporabi razpoložljivih dotacij, torej k racionalizaciji dejavnosti in k iskanju sinergij z drugimi, kar zna blagodejno vplivati tudi na kvaliteto ponudbe in stimulira iznajdljivost. Skratka: denarja ni nikdar dovolj in zato je toliko bolj pomembno, da z njim pametno gospodarimo. To je bilo ključno razmišljanje tudi na nedavni programski konferenci.

Kaj pa na gospodarskem področju? Se bomo osvobodili kriznega primeža?

Krizni primež ni zajel le nas Slovence, temveč ves Trst, Italijo in sploh ves razviti svet. Tudi v gospodarstvu prihajajo na dan velike težave, ki so verjetno istočasno razlog in posledica globalizacije. Pa tudi neverjetnih razlik med svetom bogatih, kateremu pripadamo, in svetom prave revščine, vojn, stradanja. To po je argument že za roman. Vprašanje verjetno cilja bolj mikroekonomsko. Po epohalnih spremembah v vsej vzhodni Evropi se je spremenila tudi vloga Trsta, ki je nekako parazitsko živel na meji in od meje ter od preprostega razloga, da so na vzhodu potrebovali vsega in še več. Vse to je izginilo in Trst je trenutno zrcalo niča, ki izhaja iz pomanjkanja novih idej in širšega pogleda v obzorje. Pravijo da dobra ideja velja več kot tovarna. V to verjamem in Trst se lahko razvije le z dobrimi idejami ter s pametnimi mislimi in pogledi, ki naj izhajajo iz razumevanja, da se je z razširjeno Evropo ponovno pojavilo veliko zaledje. Da pristanišča lahko sodelujejo, kar se danes ne dogaja. Da smo geografsko za Evropo na strateški točki. Da smo kulturno in krajinsko zanimivi. Da so tu velike znanstvene institucije.

Trst lahko zaživi, če se Tržačani za to odločijo, je pred kratkim dejal Ciampi. Če bo prevladal »no se pol« pa nam ne bodo dovolj niti trije expoji.

Tudi v manjšini sami so različne komponente, vsaj kar zadeva takoimenovano socialno družbo, stopile na skupno pot. Kaj še manjka v tem pogledu?

Ubrana pot sodelovanja med SKGZ in SSO je prava, saj so jo ljudje navdušeno sprejeli in nagradili. Višek smo dosegli s skupno programsko konferenco, ki pa je hkrati obelodanila tudi meje tega sodelovanja. Pokazalo se je, da marsikje še trdno stojijo nevoščljivosti, tendence k vrtičkarstvu in zaščita lastne avtonomije. Sodelovanja, povezovanja in zaupanja ne moremo vsiliti tako rekoč »z dekretom.« Potrebne so preudarnost, potrpežljivost in vztrajnost.

Kaj pa odnos krovnih organizacij do politične družbe in obratno?

To sta dve zelo različni področji, ki igrata z različnimi pravili in večkrat tudi različnimi končnimi cilji. Za enkrat si s političnimi strankami nismo v konkurenci in trudimo se, da bi bili tudi končni cilji dogovorjeni in sprejemljivi, pa čeprav nas lahko do le teh vodijo različne poti.

Kako ocenjuješ današnjo angažiranost (ali pomanjkljivo angažiranost) mlajšega rodu v manjšinskem javnem življenju?

Tudi to je argument za samostojen intervju. Programska konferenca je podrobno segla tudi v to vprašanje in verjamem, da če bomo začeli udejanjati pred letom dni sprejet sklepe, se bo tudi angažiranost mladih ponekod izboljšala. Pravim ponekod, ker so mladi že danes v določenih dejavnostih zelo prisotni. Manj jih je ko gre za zasedanje težjih, politično odgovornih funkcij, kjer je potrebno večje žrtvovanje in včasih tudi tveganje, da se nepovratno kompromitiraš. Problem je zelo podoben tudi v širši družbi, le da je pri nas sorazmerno veliko bolj razviden. Za SKGZ lahko trdim, da veliko zaupa in ponuja mladim. Rad pa bi videl, da bi bili ponujanje in zaupanje bolj obojestranski.

Pred nedavnim smo doživeli programsko konferenco, ki je nakazala vrsto zanimivih tem. Občutek pa je, da se je ta zanimiv proces ustavil.

Postopek se je dejansko ustavil, ker smo po mojem mnenju že do cilja prišli in extremis. Pa vendar smo 28. novembra lani v Narodnem domu v Trstu prebrali programsko osnovo za novo obdobje. Na dan 50-letnice SKGZ zato beležimo tudi prvo leto od sprejetja tega dokumenta, ki žal ni še zaživel v zavesti vseh kot programska zasnova vsem strateškim izbiram. Proces se torej ni ustavil, le da je prepočasen. Ni dovolj, da rešilec le vozi ranjenca v bolnico: bistveno je, da do bolnice pride pravočasno. Z novim letom bomo šli bolj odločno v uresničevanja vseh sprejetih sklepov, ki so zame zakoni.

Trst se pripravlja na Expo 2008, manjšina pa se kot kaže vsaj zaenkrat veliko manj pripravlja na ta dogodek, če bo do njega seveda sploh prišlo.

To skoraj ne drži. SDGZ, ki je najpomembnejša gospodarska članica SKGZja, je že od vsega začetka v pristojnih forumih, ki od blizu sledijo prizadevanjem za dosego expoja v Trstu. Krovni organizaciji SKGZ in SSO sta od Ljubljane dosegli, da je Slovenija prepričano podprla tržaško kandidaturo. Problem torej niso Slovenci. Problem expoja so običajne podtalen igrice znotraj tržaških politično-gospodarskih elit, ki Trstu že desetletja preprečujejo vsak razvoj.

Kaj si najbolj želiš za naslednjih 50 let Zveze?

Da bi še naprej bila kos pričakovanjem in potrebam slovenske narodne skupnosti in širšega prostora. Ko bi kazalo, da je organizacija sama sebi namen, potem bi jo lahko mirne duše ukinili. Da bi še naprej odigravala vlogo povezovalca med različnimi in spodbujevalca razvoja. Organizacija je zasidrana v prostor in kljubovala je že številnim viharjem. Uniči pa jo lahko brezbrižnost, apatija, ki je huda bolezen moderne družbe.

Primorski dnevnik - 26.11.2004