Pričujoče spletno mesto uporablja sejne (nujno potrebne) piškotke ter druge piškotke (piškotke tretjih oseb) v namen zagotovitve najboljše uprabniške izkušnje. Spletna stran neposredno uporablja sejne piškotke, po Pravilniku o piškotkih pa obstaja možnost onemogočanja uporabe piškotkov, ki zbirajo spletne analitične podatke. V kolikor uporabnik nadaljuje z brskanjem po spletni strani ali zapre obvestilo o piškotkih, soglaša z uporabo vseh piškotkov.

X zapri

Intervju z Rudijem Pavšičem: Želja je, da ustvarimo naši skupnosti priložnost za rast in napredek !

07/10/2010

NOVI GLAS, 7. oktobra 2010

Predsednik Slovenske kulturno gospodarske zveze, ene od dveh krovnih organizacij Slovencev v Italiji, Rudi Pavšič, nam je po objavi uvodnika o letošnji Dragi v Novem glasu prijazno pisal, da se ne strinja z vsem, kar smo napisali,... in da bi rad razložil, kako sam vidi stanje duha v naši narodni skupnosti v Italiji; zato smo ga povabili na pogovor.

Pa začnimo ravno pri našem uvodniku, v katerem smo zapisali, da je vidna odsotnost vrha SKGZ pokazala na dejansko stanje duha v naši narodni skupnosti v Italiji

Odgovornemu uredniku in še prej prijatelju Juriju Paljku sem po elektronski pošti povedal, da imam nekoliko drugačno mnenje o nekaterih njegovih zapisanih mislih.
Mnenja sem, da Draga, kot piše v uvodniku, ne predstavlja še edini forum, na katerem lahko odkrito in brez zadržkov spregovorimo o dilemah posameznika in družbe, predvsem o usodi slovenskega naroda . Draga predstavlja odmevno priložnost za obravnavanje zanimivih in vseslovensko središčnih tem, ni pa edina, saj imamo v našem prostoru še druge pobude in priložnosti za takšno soočanje, kjer se lahko odkrito pogovarjamo o temah, ki so vitalnega pomena za našo skupnost. Osebno pri tej hvalevredni pobudi, ki uvaja sezono v manjšinskem prostoru, pogrešam nekoliko širše soočanje že v izhodiščnih zasnovah in povabljenih govornikih. Vzemimo primer okrogle mize ob avstrijskem plebiscitu: lahko bi postala lepa priložnost za oceno stanja duha med Slovenci na Koroškem, ko bi za mizo bile prisotne različne duše manjšinske stvarnosti z druge strani Alp.
Da ne bo nesporazumov: prireditelji izbirajo teme in predavatelje.

Iskreno lahko tudi zapišemo, da smo vas pogrešali na Dragi, predvsem zato, ker ste vsako leto s svojim posegom obogatili njen začetek, saj ste v svojem posegu večkrat tudi izrekli kakšno idejo, predlog, o katerem se je kasneje razvila debata.

V času svojega predsedovanja sem bil prisoten na vseh izvedbah študijskih dnevov, izjemi sta letošnja in lanska. Za lansko naj povem, da sem se v tistem času ukvarjal z nekoliko zapletenimi osebnimi zadevami in se je zato nisem udeležil.
Razlogi za letošnjo odsotnost pa so druge narave. Vaš tednik je v petih ali šestih številkah intervjuval pomembne osebnosti iz vrst stranke Slovenske skupnosti in Sveta slovenskih organizacij, ki so se po dolgem in po čez lotili naše organizacije, in to ne ravno z laskavami ocenami. Tudi vodilni možje Drage so bili med vašimi intervjuvanci. To sem napisal prijatelju Paljku in mu povedal, da je s temi intervjuji tudi Novi glas prispeval k stanju duha, o katerem se sprašuje v uvodniku. Ker se trudim, da ne bi deloval pretirano naivno, sem dobro razumel smisel teh intervjujev. Sicer takšnega koncentričnega napada na našo organizacijo že več časa nisem zasledil. Kar me je osebno prizadelo, je dejstvo, da je v tem zboru zapel tudi Sergij Pahor, pred leti predsednik krovne organizacije in danes osrednji organizator Drage. Sergija preveč spoštujem, da bi se z njim spuščal v javno polemiko in mu odgovarjal na izrečene misli. Zaradi tega se mi je zdelo primerneje, da se tokratne Drage ne udeležim.

V uvodniku smo tudi napisali, da je v vseslovenskem merilu danes odpovedala civilna družba, mislili smo najprej na osrednjo Slovenijo, a tudi na stanje v naši skupnosti v Italiji. Vaš komentar na to.

Mislim, da so v zamejstvu (in ne samo v njem) odpovedali številni subjekti naše družbe. Med nami vlada velika zmeda in nismo sposobni resne analize položaja, da bi poiskali primerne poti. Ne vem, ali se zavedamo, da živimo v času, v katerem so dinamike prejšnjega stoletja drugačne in od nas vseh zahtevajo pristope, ki so bolj sodobni in primernejši zahtevam časa in prostora. Še vedno se naslanjamo na modele, ki so bili izoblikovani v povojnem času in do padca berlinskih in drugih zidov. V tem času pa se je svet bistveno zavrtel, mi tak je moj občutek pa zaostajamo. Kar zadeva Slovenijo, civilna družba ni še prevzela tiste vloge, ki je značilna za sodoben in razvit svet. Izjema je katoliška Cerkev. V dobrem in slabem.

Zakaj je po vaše stanje pri nas tako, kot je?

Ker manjšini primanjkujeta primerna strategija in načrt za jutrišnji dan. Pri SKGZ-eju na to že nekaj časa opozarjamo in ponujamo določene rešitve. Vsakič naletimo na del manjšine, ki nasprotuje našim predlogom, alternativnih ponudb pa tudi ni veliko. Nismo tako ošabni, da mislimo, da so naši predlogi edini in najboljši. Po drugi strani pa se ne moremo strinjati s sedanjim stanjem in ga določiti za naslednjih dvajset-trideset let. Statičnost, tudi za našo manjšino, ne vodi nikamor. Povozila nas bo.

Kje vidite največja razhajanja in kje najbolj vidne skupne točke v odnosu med SKGZ in SSO?

Najprej bom povedal, da ne sprejemam teze, da sta za vse, kar ni dobro v manjšini, krivi krovni organizaciji. Za marsikoga postaja to udoben izgovor za njegove šibkosti in neaktivnosti. SKGZ in SSO imata različno zgodovino, nazorske poglede in sta izraz dveh tradicionalnih manjšinskih duš . To dobro razumem in vem, da je združitev v eno samo organizacijo (mi smo predlagali Zvezo Slovencev) dolgoročni proces. Začeti ga je treba tam, kjer so razlike manjše in kjer ni razlogov, da obstajata dva, ko bi eden bil boljši in učinkovitejši. Mnenja sem, da sklepi Programske konference, ki sta jo organizirali SSO in SKGZ in zanjo poželi veliko odobravanje v širši javnosti, predstavljajo dobro štartno točko tega procesa. Mi smo verjeli, da je to tako, in smo se zato začeli premikati v to smer. Spoznali pa smo, da med krovnima ni enake zavzetosti in volje do uresničitve skupne programske konference. Povedali so nam, da časi niso zreli in da je združevanje treba začeti pri strankarski družbi, s čimer se v osnovi ne strinjam. Mnenja sem, da krovni organizaciji in z njima povezanih 300 ustanov, organizacij in društev imata veliko skupnih točk in da ni bistvenih razlogov, da ne bi začeli sodelovati in se združevati. Rezultat takšnega procesa bi bila višja kakovost ponudbe in trdnejše medsebojno (tudi na osebni ravni) sodelovanje, kar bi s časom odpravilo tiste zgodovinske napetosti, včasih celo sovražnosti (vaši- naši), ki še obstajajo. Naše nazorske in druge razlike pa bi udejanjali v pluralnem strankarskem sistemu, kot se dogaja povsod v razvitem svetu.
Proces, o katerem govorim, bi kot dober rezultat prinesel tudi potrebno finančno racionalizacijo. In v teh časih, verjemite, tudi tega problema ne gre zanemarjati. Ko bi stopili na pot sodelovanja in združevanja, bi že takoj prihranili kar nekaj sredstev, ki jih povsod primanjkuje. Pri naši zvezi smo izdelali simulacijo, ki je pokazala, da bi manjšinski stroškovnik zmanjšali za kakih 15-20%. Se vam zdi ta podatek zanemarljiv?

Čeprav ugotavljamo, da se je danes stanje med krovnima ohladilo, vidimo, da SKGZ še vedno predlaga odpravo t. i. dvojnikov, pri SSO pa o tem nočejo razpravljati. Kot opazovalci lahko zapišemo, da se nekateri bojijo, da bi pri združevanju šlo dejansko za prevzeme in ne resnična združevanja.

Za božjo voljo! Ali se vam zdi, da naša organizacija res daje tak občutek? To je bila tudi srž intervjujev, o katerih sva spregovorila v začetku. Če bi res obstajala ta strategija pri SKGZ, potem bi ravnali povsem drugače. Včasih se takšne teze uporabljajo, ko zmanjkajo vsebine, ko se želi ohraniti status quo in utrditi določeno ravnotežje (prostaško mu pravimo pol-pol). SKGZ v svojem programskem dokumentu zagovarja tezo o drugačnem, bolj učinkovitem finančno-vsebinskem načrtu, o prioritetah, o viziji za jutrišnji čas. Govorimo o spoštovanju in enakem dostojanstvu vseh subjektov, o razumevanju drugega in iskanju dogovorjenih izbir. Vsekakor ne o prevzemih.

SLOMAK, kaj je z njim?

Nekoliko prehlajen, upam, da se ga ni že lotila pljučnica. Šalo stran. Trudimo se, da bo koordinacija ponovno zaživela in da bomo vsi spoznali, da so pri SLOMAK-u bolj pomembne vsebine in pobude kot pa vejice v pravilniku.

Kako je z evropskim projektom Jezik, pri katerem sodelujeta obe krovni?

Z njim smo še bolj utrdili sodelovanje z italijansko manjšino v Sloveniji ter ponudili zanimivo kulturno in jezikovno perspektivo Benečiji. Sicer ima projekt še vrsto drugih pozitivnih lastnosti.

Slovensko kulturno gospodarska zveza je v zadnjem času predlagala vrsto ambicioznih načrtov mislim namreč na obnovo poslopja v ul. Sv. Frančiška, ki naj bi po zgledu KBcentra v Gorici ponudil tržaškim Slovencem stično točko v mestu, ter na prevzem stavbe na trgu Oberdan, ki je bila svojčas namenjena Tržaški kreditni banki, po krahu le-te pa sameva zapuščena. Te zamisli sodijo v razvojno vizijo, ki naj bi jo po mnenju krovne organizacije, kateri predsedujete, bila deležna naša manjšina. Ali se vam omenjeni načrti spričo vedno bolj neugodnih finančnih okoliščin, v katerih je naša narodna skupnost, ne zdijo preveč širokopotezni zlasti načrt poslopja na trgu Oberdan?

Uvodnik v vašem tedniku je govoril o katedrali v puščavi, ko smo javnosti predstavili preureditev prostorov v ul. Sv. Frančiška. Vse razen tega. Vzemimo na primer goriški KBcenter. V začetku je bilo okoli njega precej skepse. Danes lahko zatrdimo, da je postal osrednja točka naše skupnosti v strogem mestnem središču. V njem domujejo številne organizacije in banka. Postal je zbirna točka številnih Slovencev in Italijanov. Ima značilnosti sodobnega Trgovskega doma; tudi fizično sta si zelo blizu. V njem je nastal izobraževalni konzorcij Slovik, ki predstavlja eno najzanimivejših novosti v naši skupnosti. KBcenter predstavlja primer dobre prakse, o kateri govorimo v našem programskem dokumentu.
V Trstu je takšen center še bolj potreben. Preden smo te predloge izrekli javno, smo jih resno analizirali in zanje poiskali primerne finančne in druge rešitve. Včasih imam občutek, da se je tudi naše skupnosti lotil sindrom non se pol . Ko bi naši predniki mislili tako, bi ne nastala Narodni dom v Trstu in Trgovski dom v Gorici in še marsikaj drugega.

Da bi se vsaj del omenjenih načrtov lahko udejanjil, bi manjšina ne potrebovala samo ustrezne finančne podlage, ampak tudi temeljite preosnove lastnega ustroja, ki bi jo lahko na grobo označili za zbližanje različnih nazorskih prepričanj: na tej razliki pa danes temelji naša narodna skupnost, kar bi se po mnenju SSO moralo nadaljevati tudi v prihodnje. Do kod lahko torej SKGZ sama izpelje svoje in posledično manjšinske strateške smernice, ne da bi se pri tem nanašala na mnenje sorodne krovne organizacije?

Zanimivo vprašanje, ki si ga v vodstvu SKGZ resno postavljamo. Delno bomo naše reformne poglede udejanjili v nekaterih segmentih naše organizirane družbe. Na vseh področjih, brez skupne privolitve, ne bo šlo. Sicer sem prepričan, da bodo ljudje v naših organizacijah spoznali nujo takšnih izbir. Čas bo pokazal, ali je bil naš predlog za reformno strategijo pravilen. Upam le, da ne bomo na pot stopili, ko bo prepozno.

Ob koncu še vprašanje o skupnem zastopništvu, ki bi ga naša narodna skupnost v Italiji nujno potrebovala, a ga nekako ni in ni. Zakaj?

To je naša šibkost. SKGZ predlaga dosedanje Skupno zastopstvo (krovni plus predstavniki strank, za katere se večinsko opredeljujejo Slovenci) kot najboljšo možno varianto. Problem pa je nekje drugje. Težava ni spraviti za isto mizo različne subjekte, bolj zahtevno je, da bi bili sposobni določene sinteze (pomembnejših manjšinskih problematik) in da bi jo tudi skupaj zagovarjali ter udejanjili. Še vedno je vrtičkarstvo manjšinski nacionalni šport.

Pogled in želja za prihodnost .

Izposodil si bom misel Borisa Kobala, ki sem jo bral v teh dneh: Nič se nikamor ne premika, kot da ta prostor nima vetra v jadrih . Želja je, da ustvarimo naši skupnosti priložnost za rast in napredek.

Jurij Paljk