Pričujoče spletno mesto uporablja sejne (nujno potrebne) piškotke ter druge piškotke (piškotke tretjih oseb) v namen zagotovitve najboljše uprabniške izkušnje. Spletna stran neposredno uporablja sejne piškotke, po Pravilniku o piškotkih pa obstaja možnost onemogočanja uporabe piškotkov, ki zbirajo spletne analitične podatke. V kolikor uporabnik nadaljuje z brskanjem po spletni strani ali zapre obvestilo o piškotkih, soglaša z uporabo vseh piškotkov.

X zapri

Intervju z Viljemom Černom ob njegovi 80. letnici

19/07/2017
Profesor Viljem Černo s prvim slovenskim predsednikom Milanom Kučanom, ki je med zadnjim obiskom v Benečiji šel tudi v Bardo, da bi pozdravil svojega “prijatelja Vilija”

 

Viljem Černo bo 24. julija dopolnil osemdeset let

Življenje, zaznamovano z ljubeznijo do slovenskega jezika in kulture

“Le kaj vam lahko zanimivega povem jaz, osemdesetletnik?” S temi besedami nas je na svojem domu v Bardu sprejel profesor Viljem Černo, ki bo 24. julija dopolnil 80 let. Na koncu se je izkazalo, da ima profesor Černo, eden glavnih spodbujevalcev narodnostnega in kulturnega organiziranja Slovencev v Videnski pokrajini, pravzaprav veliko povedati. Aktiven je bil namreč na različnih področjih, rdeča nit v njegovem življenju pa je bila vsekakor velika ljubezen do domače Terske doline in Benečije nasploh ter do slovenskega jezika in kulture. Med prijetnim klepetom so spomini na otroška, mladostniška, odrasla in bolj zrela leta kar vreli na dan, profesor Černo pa jih je rade volje delil z nami. Svojo pripoved je začel pri trenutku, ko ga je mama poslala v Gorico, da bi se lahko šolal v slovenskem jeziku.

Tu pri nas je bila v povojnih letih aktivna Demokratična fronta Slovencev, v kateri so bili na primer tudi Izidor Predan, Mario Kont in Vojmir Tedoldi, ustanovitelj in prvi urednik Matajurja. Kont je v tistih letih po dolinah, kjer smo živeli Slovenci, povpraševal, če želi kdo poslati otroke v slovensko šolo v Gorico. Samo iz Terske doline nas je bilo več kot petnajst in to kljub ustrahovanju in pritiskom tistih, ki so nasprotovali vsemu, kar je bilo slovenskega. V Benečiji so bili namreč nacionalisti in organizacija Gladio zelo dejavni. Govorili so, da so slovenske šole komunistične in da niso veljavne, naše mame so poklicali k sodniku v Čento, ki jih je obtožil, da s tem izdajajo Italijo, posegel je tudi župan. Pritiski so prihajali tudi s strani Cerkve, saj se še vedno spominjam opomina duhovnika med pridigo, 'da je boljše iti neučen v nebesa kot pa učen v pekel.' Moja mama pa je vztrajala in me je kljub številnim poskusom ustrahovanja in poniževanja v vasi spodbujala, naj se v Gorici pridno učim. 'Ostani tu, kjer si zadovoljen, študiraj še več, boš videl, da boš v življenju uspel.' In tako sem v Gorici opravil najprej strokovno šolo, saj sem tako kot ostali iz Benečije dobro znal 'domači jezik', a slovensko nisem znal pisati. V klopi sem bil takrat s Hadrijanom Korsičem, on mi je pomagal pri slovenščini, jaz pa njemu pri italijanščini. Nato sem se lahko vpisal v srednjo šolo, kjer sem bil odličnjak, tako da še vedno hranim knjige s posvetilom Nemca oziroma Giuseppa Nemija, avtorja slovenske slovnice. Šolanje sem nadaljeval še na učiteljišču in se nato vpisal še na univerzo. Medtem sem uspešno opravil natečaj za učitelja in takoj začel delati. Tako sem nato navdušeno študiral in poučeval, čeprav so mi tudi na začetku poklicne poti skušali metati polena pod noge.

Kako? Že od vsega začetka, ko sem dve leti kot nadomestni učitelj delal v Čenti, so o meni govorili, da sem levičar, komunist, rdeči učitelj, ki se je šolal v komunistični šoli. Ko sem zmagal na natečaju, sem poučeval najprej v Zavrhu, nato pa v Viškorši. Tam je takrat živelo veliko nasprotnikov Slovencev. Pravili so, da prihaja učitelj, ki ne zna italijansko, skušali pa so mi tudi preprečiti, da bi imel kje živeti, pa me je neka gospa vseeno gostila. Takrat je moral namreč učitelj živeti tam, kjer je poučeval. Kasneje so skušali tudi doseči, da bi me odpustili na podlagi člena o neskladnosti z okoljem (incompatibilità con l'ambiente). Zahtevali so, naj prinesem potrdilo, da hodim k maši, saj so bili prepričani, da ‘rdeči učitelj, komunist, pač ne hodi v cerkev’. Na srečo mi ga je župnik podpisal, sicer bi ostal brez službe.

Že od mladih let pa ste bili izredno aktivni v številnih slovenskih organizacijah in ustanovah, in to ne samo na Videnskem. Pomembno vlogo ste imeli tako na pokrajinski kot deželni ravni v SKGZ, sodelovali ste s Slorijem, ZSKD in predsedovali tudi Narodni in študijski knjižnici. Na Videnskem pa ste bili tudi med ustanovitelji prvega slovenskega prosvetnega društva na Videnskem, KD Ivan Trinko v Čedadu, in Centra za kulturne raziskave v Bardu, ki slavi letos 50-letnico delovanja. KD Trinko smo ustanovili dijaki, ki smo študirali pri šolskih sestrah v Gorici, leta 1955, to se pravi eno leto po smrti mons. Ivana Trinka. Sam sem bil najprej tajnik, kasneje so me imenovali tudi za predsednika društva. Takrat sem stopil v stik s krajevnimi župniki in smo se potem vsi skupaj dogovarjali, kaj bomo naredili, da bi privabili čim več ljudi. Društvo smo tako uradno predstavili v gostilni v Podutani, kjer se je zbralo polno ljudi, pa čeprav je bil tam dejansko sedež gladiatorjev. Spregovorili smo o delu mons. Ivana Trinka, predavala sta tudi Marino Qualizza in Jožko Kragelj, vse je potekalo lepo po slovensko. Center za kulturne raziskave v Bardu smo ustanovili leta 1967, bilo je to drugo slovensko društvo na Videnskem. Od Dežele smo takrat dobili prispevek v višini 30 tisoč lir. Zbrali smo se vsi vaščani, pripravili smo statut in ustanovili društvo.

V Benečiji pa so nato s časom nastala in se razvijala še druga slovenska društva. Uradno ste bili Slovenci na Videnskem priznani šele z zaščitnim zakonom. Kakšna je bila pot do njega? Zelo dolga, koraki naprej pa so bili sicer majhni, a vendar stalni. Ko sem postal predsednik KD Trinko, sem se, kot sem že omenil, povezal z duhovniki, spoznal pa sem tudi Valentina Simonittija in Pavla Petričiča. Vsi, levičarji, duhovniki in tako naprej, smo začeli lepo sodelovati in smo se složno zavzemali za našo kulturo, zanimalo pa nas je predvsem, da bi bili kot Slovenci iz Videnske pokrajine tudi navzven čim bolj prepoznavni, saj so naši nasprotniki govorili, da tu na tem območju Slovencev ni. V tistem obdobju smo vsako leto pošiljali ljudi na tečaj slovenščine v Ljubljano. Kulturno društvo Ivan Trinko je imelo najprej na razpolago deset mest, SKGZ pa mu je nato dodelila še drugih deset, tako da je lahko šlo iz Benečije vsako leto dvajset ljudi na tečaj slovenščine. Med temi je bila na primer tudi Bruna Balloch, ki sem jo spoznal v učiteljskih krogih, v Ljubljano so šli duhovniki in številni drugi. Tečaje slovenščine pa smo organizirali tudi v Nadiških dolinah, najprej na učiteljišču v Špetru, kasneje v hotelu Belvedere, a so nas tam stalno motili. V Mašerah smo imeli pošolski pouk. Starši so bili zadovoljni, gladiatorji pa so nato šli od doma do doma in govorili, da je to jugoslovanska, titovska šola. Nekateri so se zato odpovedali tej dejavnosti. Mons. Gujon je takrat otroke z avtom vozil iz Matajurja, pa čeprav so ga nekajkrat ustavili orožniki in mu skušali to preprečiti. Sam sem že pred tem tudi v Bardu in Teru organiziral podoben pošolski pouk, a so ga zaradi pritiskov naših nasprotnikov ukinili. Dali smo pobudo za srečanje med sosednjimi narodi na Matajurju, zbralo se nas je veliko iz naših dolin, s Tržaškega, pa tudi iz Posočja in Koroške. Po tem uspehu je na vrsto prišla Kamenica, saj smo želeli imeti večji prostor. Da bi tam priredili shod Slovencev, je predlagal Valentino Simonitti. Bil je to za nas velik praznik, postavili smo tudi kamen z napisom, da se tam sre čujemo Slovenci. Napis je bil večkrat pomazan, na cesto so naši nasprotniki metali tudi žeblje, tako da so marsikomu počile gume. Vseeno pa se je tam zbiralo tudi po 5 tisoč ljudi. Počasi smo se na tem območju utrdili, bili vedno bolj aktivni, SKGZ pa nam je omogočila, da smo kupili stavbo v središču Čedada, kjer ima sedež KD Ivan Trinko.

Vaše delovanje pa se ni omejilo le na kulturno področje. Želeli smo, da nas priznajo tudi na politični ravni. Pomemben trenutek je bil, ko je Guglielmo Pelizzo, ki je bil tedaj državni podtajnik, nastopil na Dnevu Emigranta. Takrat je tudi pripravil letak, na katerem je pisalo, da Krščanska demokracija ne nasprotuje spoštovanju slovenske kulture in jezika. Nato smo se srečali s tajniki vseh strank. Šli smo tudi do Krščanske demokracije, Antonio Comelli je bil sicer zelo prijazen, povedal pa je, da nas nočejo priznati, ker bi to pomenilo priznati komuniste. V tistem obdobju so na politični ravni začeli tudi sestavljati predlog zaščitnega zakona za Slovence. Prvega je pripravila že Marija Bernetič, a Benečani vanj nismo bili vključeni, nato so novo besedilo začeli pripravljati Mitko (Karel) Šiškovič in drugi. Prvi politik, ki je uradno predlagal, naj se nas vključi v zaščitni zakon, pa je bil Albin Škerk v sedemdesetih letih. Sam sem ta predlog predstavil v Špetru v hotelu Belvedere. Poleg Slovencev je prišlo tudi veliko gladiatorjev. Na koncu se je oglasil njihov vodja, Aldo Specogna, a smo ga utišali. Da bi končno dobili zaščitni zakon, smo se nato še naprej zavzemali tudi v okviru enotne delegacije, v kateri so bili takrat poleg mene iz Videnske pokrajine še Salvatore Venosi, Emil Cenčič in Marino Qualizza. Do sprejetja zaščitnega zakona pa smo morali počakati do leta 2001.

S politiko pa ste se na krajevni ravni ukvarjali tudi sami. Kako se jepravzaprav začela vaša politična pot? Leta 1963 so mi po sprejemu statuta Dežele Furlanije-Julijske krajine pred prvimi deželnimi volitvami predlagali, naj kandidiram v vrstah socialistov. Komunisti že imajo slovenske kandidate v vseh pokrajinah, na Videnskem sta bila to Predan in Petričič, socialisti pa tu nimamo nikogar, so mi dejali. Kandidaturo sem sprejel, gladiatorji v Bardu pa so mi takoj zabičali, naj govorim samo italijansko, če bom priredil kak predvolilni shod. Predstavil sem se v Tipani, kjer sem svoj shod imel takoj po maši, ustavila pa se je cela cerkev, in na Karnici. Nisem bil izvoljen, a sem tu v Bardu premagal celo Krščansko demokracijo. Nihče ni pričakoval, da bom prejel toliko preferenc. Leta 1964 pa sem bil prvič izvoljen v občinski svet v Bardu. Občinski svetnik sem bil nato kar štirideset let, tudi kot upravitelj pa sem skušal vedno braniti jezik in kulturo, ki smo ju podedovali od naših prednikov. Dosegel sem tudi, da so v občinski statut zapisali, da tu pri nas govorimo slovensko narečje. Najprej so sicer temu nasprotovali, saj je bila Krščanska demokracija bolj desničarsko usmerjena. Potem so napisali, da tu govorimo ‘po našem’, na koncu pa so vendarle dodali ‘slovensko narečje’. Bil sem tudi odbornik za kulturo, mednarodne odnose in turizem Gorske skupnosti Terskih dolin. Zdelo se mi je povsem normalno, da je treba meje odpirati in se med sosedi boljše poznati in razumeti. Tako smo na primer organizirali srečanje v Tipani, kjer smo gostili videnskega nadškofa Alfreda Battistija in koprskega škofa Metoda Piriha ter imeli dvojezično mašo, predstavnike italijanske Zveze gorskih občin in skupnosti pa peljali v Kobarid. Iz te velike želje po povezovanju in odpiranju meje se je navsezadnje razvilo tudi novoletno srečanje Slovencev iz Posočja in Videnske pokrajine. Meja je s časom tudi dejansko padla, decembra bo že deset let, odkar je Slovenija vstopila v schengenski prostor.

Kakšen je zdaj odnos do slovenske kulture in jezika? Danes je strupeni čas gladiatorjev, ustrahovanja, požiganja sedežev, hudih pritiskov, na srečo mimo. Zdaj je vse bolj umirjeno, ljudi ni več sram svoje identitete, razen pri nekaterih izjemah ni več občutiti nasprotovanja slovenski besedi. Pri nas v Bardu na primer vsako nedeljo med mašo preberemo kaj tudi v našem narečju, sliši se slovenska pesem, k nam prihajajo zbori iz Trsta, Gorice in Slovenije. Cerkev je tako postala tudi naš kulturni dom, pri tem pa pomagajo mladi, ki sodelujejo z Barskim oktetom in Centrom za kulturne raziskave. Nekoč ni bilo tako, saj se še spominjam, kako so pred leti, ko je don Renzo Calligaro povedal par stavkov po slovensko, številni vaš- čani zapustili cerkev in zaloputnili vrata. Pri vsem tem pa je vsekakor pomagala tudi osamosvojitev Slovenije in njena demokratizacija. (T.G.)

 

Novi Matajur, 19. 07. 2017