Pričujoče spletno mesto uporablja sejne (nujno potrebne) piškotke ter druge piškotke (piškotke tretjih oseb) v namen zagotovitve najboljše uprabniške izkušnje. Spletna stran neposredno uporablja sejne piškotke, po Pravilniku o piškotkih pa obstaja možnost onemogočanja uporabe piškotkov, ki zbirajo spletne analitične podatke. V kolikor uporabnik nadaljuje z brskanjem po spletni strani ali zapre obvestilo o piškotkih, soglaša z uporabo vseh piškotkov.

X zapri

Italija po štirih letih še vedno ne spoštuje zaščitnega zakona!

14/02/2005

Štiri leta so minila od 14. februarja 2001, ko je italijanski parlament s približno petdesetletno zamudo vendarle izglasoval zaščitni zakon za slovensko manjšino v Furlaniji Julijski krajini, se pravi v tržaški, goriški in videmski pokrajini. Zakon je bil sprejet z glasovi leve sredine ob nasprotovanju italijanske desnice. Kmalu zatem so se z volitvami razmerja v italijanskem parlamentu spremenila. Na oblast je prišla desnica in zakon je dejansko obtičal na mrtvem tiru.

Največjo težavo nedvomno predstavlja neobjava dekreta, ki določi območje, kjer naj veljajo posebna določila zaščitnega zakona (člen 4 zakona 38/01). Z izjemo podržavljenja dvojezične šole v Benečiji pa je izvajanje vsakega drugega člena neobstojno. Ni bilo še sestavljeno ”enotno besedilo“, ki bi ga morala vlada sestaviti ”v roku 120 dni od začetka veljave zakona“ na osnovi 6. člena zakona. Nobenega znaka ni o uveljavljanju pravice do rabe slovenskega jezika v izvoljenih telesih (člen 9) izven območja, kjer je to veljalo že pred zaščitnim zakonom. Ni bila ustanovljena avtonomna slovenska sekcija pri glasbenem konservatoriju Tartini v Trstu, medtem ko je 15. člen govoril o ”ustanovitvi v roku treh mesecev od začetka veljave zakona.“ Slovenskemu stalnemu gledališči ni bila priznana specifika vloge in delovanja (člen 18), kar je bistveno pripomoglo, da se gledališče nahaja v težavah brez primere. Slovenski manjšini niso bili vrnjeni narodni domovi v Trstu in Gorici (člen 19), ki jih je bil uničil in odtujil fašistični režim v 20. letih minulega stoletja. Še vedno niso zajamčeni pogoji za zaščito ”družbenih, gospodarskih in okoljevarstvenih interesov“ v Benečiji, o čemer govori 21. člen zaščitnega zakona. Slovenski programi italijanske državne radiotelevizije tudi v videmski pokrajini niso vidni, nemogoča je javna raba slovenskega jezika v tržaškem mestnem središču in prav tako ni rešena afera v zvezi z dvojezičnimi osebnimi izkaznicami v štirih občinah tržaške pokrajine, kjer so slovensko govoreči župani še vedno podvrženi komisarskemu nadzoru. Višina finančnih dotacij ni prilagojena draginji in se zato dejansko zmanjšuje iz leta v leto. Sindikalnim organizacijam, ki delujejo v okviru manjšinske skupnosti, niso priznane predvidene pravice (člen 22).

Glavni problem pa, kot že uvodoma zapisano, zadeva določitev seznama občin, kjer se bo izvajal zaščitni zakon. Italijanska vlada je v poročilu Svetu Evrope z dne 14. maja 2004 napovedala, da se še čaka na podpis odloka predsednika republike, medtem ko je potrdila, da je paritetni odbor sprejel omenjeni seznam, v katerega je vključil 32 občin v treh pokrajinah FJK. 6. avgusta 2004 je predsedstvo italijanske vlade v pismu prosilo paritetni odbor, naj ponovno preveri, ali je v omenjenih občinah slovenska manjšina zares tradicionalno prisotna, zlasti kar zadeva občin Čedad, Trst, Milje in Gorica. Zahteva vlade pa ne odgovarja zakonu, po katerem je določitev teritorija zaščite v pristojnosti paritetnega odbora. Poleg tega vlada v pismu paritetnemu odboru meritorno oporeka vključitvi občin Trst in Milje, ki pa jih v poročilu Svetu Evrope vključuje v seznam občin. Zaradi tega napoved vlade, da se še čaka na sprejem seznama, ne odgovarja resnici, saj je vlada s svojo enostransko potezo to sprejetje preprečila. To je hudo dejanje pomanjkanja politične volje, kar potrjuje dejstvo, da je paritetnemu odboru dejansko onemogočeno sestajanje, saj se del članov italijanske narodnosti ne udeležuje sej, za legalno število pa je potrebna prisotnost vsaj petih članov slovenske in petih članov italijanske narodnosti. Tako v nekaterih članih italijanske narodnosti prihaja do izraza politična volja ovirati delo in ponovno sprejeti seznam občin. Zgoraj našteti so le najbolj vidni primeri kratenja pravic slovenske narodne skupnosti v Italiji in kršenja načela pravne države. Na to je slovenska narodna skupnost v Italiji že opozorila tudi pristojne forume Evropske zveze.