Pričujoče spletno mesto uporablja sejne (nujno potrebne) piškotke ter druge piškotke (piškotke tretjih oseb) v namen zagotovitve najboljše uprabniške izkušnje. Spletna stran neposredno uporablja sejne piškotke, po Pravilniku o piškotkih pa obstaja možnost onemogočanja uporabe piškotkov, ki zbirajo spletne analitične podatke. V kolikor uporabnik nadaljuje z brskanjem po spletni strani ali zapre obvestilo o piškotkih, soglaša z uporabo vseh piškotkov.

X zapri

Javno srečanje z italijanskimi starši otrok v slovenski šoli

27/03/2010

PRIMORSKI DNEVNIK, 27. marca 2010 Tudi včerajšnje srečanje, ki ga je v Narodnem domu v Trstu na temo Italijanski starši v slovenski šoli priredila Slovenska kulturno-gospodarska zveza, je pokazalo na pozitivno izkušnjo in odsotnost večjih problemov. Tako je tajnik SKGZ Livio Semolič ocenil potek tržaškega srečanja, ki je bilo drugo na vrsti, potem ko je pred nedavnim že potekala tovrstna pobuda v Gorici. Krovna organizacija je po besedah pokrajinskega predsednika organizacije Aceta Mermolje želela povabiti k širšemu razmisleku, kaj narediti, da bi bila slovenska šola v Italiji - ki je italijanska šola s slovenskim učnim jezikom - še boljša za vse, ki jo obiskujejo, naj bodo to Slovenci ali Italijani. Tokrat so bili na vrsti nekateri italijanski starši s Tržaškega, ki so vpisali svoje otroke v slovenski vrtec oz. šolo in se tega očitno ne kesajo. Omizje, ki ga je poleg Semoliča vodila psihologinja Suzana Pertot, je obsegalo pet gostov, katerih otroci so opravili oz. opravljajo šolanje v slovenskem jeziku na vseh stopnjah, od vrtca do višje srednje šole, pri tem pa gre tako za »zveneča imena,« kot sta npr. deželna odbornica Federica Seganti in podpredsednica tržaških industrijcev Michela Cattaruzza Bellinello, kot tudi za »navadne« italijanske starše, ki so jih na včerajšnjem srečanju zastopali Alida Manfreda Zacchigna, Daniela Levi in Fabio Cenzon. Dogodek je v dvorano Informativnega centra Narodni dom privabilo res številno občinstvo staršev, šolnikov in drugih, ki so tudi posegli v razpravo (o le-tej bomo poročali naknadno), predvsem pa so se seznanili z razlogi staršev za vpis v slovensko šolo in z oceno te odločitve. Za Federico Seganti, ki je sina vpisala v slovenski vrtec na Proseku, kamor bo septembra vpisala še hčerko, je med drugim prevladalo dejstvo, da je slovenščina jezik neke skupnosti, ki ti omogoči komuniciranje z delom zgodovinsko-kulturnega zaledja Trsta, poleg tega je dvojezična »forma mentis« pomembna za osvajanje drugih jezikov, je dejala Segantijeva, ki je zadovoljna z izbiro, napovedala pa je, da bosta njena otroka po opravljeni osnovni in nižji srednji šoli v slovenskem jeziku obiskovala italijansko višjo srednjo šolo, to pa zaradi številčnosti razredov, ki po njenih besedah omogoča boljšo socializacijo. Daniela Levi se je z vpisom hčerke skupaj z možem »podala v pustolovščino, ki je za zdaj pozitivna,« kot je dejala. Levijeva je prepričana, da je to velika priložnost za »širitev možganov,« poleg tega se v slovenski šoli dogajajo številne pobude, ki jih v italijanski šoli ni videla. Mati uspešne sedemletne hčerke je tudi poudarila, da so starši tisti, ki se morajo opogumiti, saj gre za težko odločitev, vendar je škoda, da se otroku ne da možnosti, da se nauči nekaj več, dovolj je, da ga ne dušimo in ne spravljamo v stres. Michela Cattaruzza je otroke v slovensko šolo vpisala na moževo prigovarjanje in po ne ravno lepi izkušnji v neki ameriški šoli ter po pogovoru z učiteljicami, ki so ji svetovale poletno zahajanje otrok v Dijaški dom in slovensko varuško, pa jih je vpisala v slovensko šolo, kjer vidi, kot je sama dejala, da otroci cvetijo, v družini pa se zdaj pripravljajo, da jih vpišejo na kak poletni tečaj. Družina Fabia Cenzona je prav tako italijanska, vsi štirje otroci pa obiskujejo slovenske šole: najstarejša Licej Franceta Prešerna, ostali pa Nižjo srednjo šolo Ivana Cankarja pri Sv. Jakobu, Osnovno šolo Albina Bubniča v Miljah in tamkajšnji vrtec Mavrica. Cenzonu in ženi se je zdelo koristno odstraniti miselne pregrade, čeprav je bila na začetku prisotna zaskrbljenost zaradi morebitnih težav pri integraciji. Strah pa je pregnala prav miselna odprtost, saj vidijo, da se od ostalih otrok ne razlikujejo, prav tako si ne postavljajo vprašanj s kulturnega vidika. Težava je v tem, da spričo dejstva, da se doma govori italijansko, obstajajo določene vrzeli v besednem zakladu. Cenzon je tudi dejal, da sta z ženo zaradi njune odločitve naletela na nerazumevanje domačih, zato je bila pri tem zelo pomembna podpora učiteljic in drugih italijanskih prijateljev. Ta pomoč je bila pomembna tudi pri premagovanju začetnega strahu pri Alidi Zacchigna, katere sin je opravil vse šolanje v slovenščini in se tudi popolnoma vključil v slovensko stvarnost v Šempolaju, kjer družina prebiva, prav tako hčerka Lara, ki je predlanskim s stotico na maturi kronala šolanje na liceju Prešeren. Slednja je med drugim potrdila besede Suzane Pertot o počasnejšem vživljanju v drugi jezik tistih otrok, ki slednjega začnejo osvajati po tretjem letu starosti. Sama se je v slovenščino popolnoma vživela šele po tretjem razredu nižje srednje šole (drugače je slovenščino spoznala preko brata in prababice), vendar, je dodala, je zaradi tega sošolci niso nikoli diskriminirali ali imeli za norca.

Ivan Žerjal