Pričujoče spletno mesto uporablja sejne (nujno potrebne) piškotke ter druge piškotke (piškotke tretjih oseb) v namen zagotovitve najboljše uprabniške izkušnje. Spletna stran neposredno uporablja sejne piškotke, po Pravilniku o piškotkih pa obstaja možnost onemogočanja uporabe piškotkov, ki zbirajo spletne analitične podatke. V kolikor uporabnik nadaljuje z brskanjem po spletni strani ali zapre obvestilo o piškotkih, soglaša z uporabo vseh piškotkov.

X zapri

Ksenija Dobrila: O 13. juliju

02/07/2020

 

Poklon dveh predsednikov Narodnemu domu v Trstu ob stoletnici požiga je mesec dni pred 13. julijem dobil spremljevalni program. Po mnenju mnogih je odločitev o počastitvi dveh bazovskih spomenikov preusmerila osredotočenost na slovesnost, posvečeno dnevu, ki je uvedel petindvajset let raznarodovalnega nasilja nad Slovenci, po presoji drugih, pa mu bo dala prelomen pečat sprave. Sama menim, da ima pomiritvena poteza smisel, če je sposobna izjemne, prelomne sporočilnosti, ki se zapiše v kolektivni spomin množic in sproži pozitiven zasuk odnosov. Pred desetimi leti smo bili ob isti priložnosti priča srečanju na najvišji ravni – treh državnih predsednikov – in njihovi počastitvi Narodnega doma ter spomenika ezulskemu eksodusu pred železniško palačo. Slednje pa ni imelo posebnega blagodejnega učinka na odločitve javnih upraviteljev in politikov, prej nasprotno. V zadnjem desetletju smo beležili stopnjevanje zlagane retorike, še zlasti ob dnevu spomina, in manipulacije zgodovinskih virov vseh vrst. V našem živem spominu so vsedržavni shod skrajno fašističnega gibanja Casapound v Trstu in njihov vsakoletni februarski črni mimohod z baklami po bazovskih ulicah, januarski sprejemi pripadnikov fašističnega odreda X Mas na goriškem županstvu, redni pojav žaljivih plakatov z logotipom neofašistične organizacije na zidovih šol in naših društev, javna stališča o tem, da so bile fojbe sredstvo Slovencev in Hrvatov za izvajanje genocida nad italijanskim narodom, predvsem pa eksponencialno navajanje v sredstvih javnega obveščanja naraščajočega števila ubitih pripadnikov italijanskega naroda: od nekaj stotin na deset tisoče. Za stanje napetosti poskrbijo tudi občasne medijske objave zgodovinskih fotografij, na katerih se slovenske žrtve prikazujejo kot italijanske, in pa filmska produkcija v tipičnem propagandnem slogu, kjer so partizani prikazani kot nasilni posiljevalci in mučitelji. Naj omenim še stališče, ki ga je izglasoval deželni svet FJK, da se ne financirajo organizacije, ki zmanjšujejo pojav fojb in eksodusa. Ob tem se potrjuje vidik povojnih dogajanj kot sredstva etničnega čiščenja, s poimenskim navajanjem avtorjev domnevnega krivega zgodovinopisja. Izkrivljanje zgodovine, vzročnosti in posledičnosti dejstev ima jasen namen, da politično odgovornost povojnega nasilja preusmeri na Slovence. Ob tem se namensko spregleduje fašistično zatiranje, škodo in trpljenje, ki jih je naš narod utrpel še zlasti v obdobju 1920-1945. Vse te poteze niso naključne in strategija pritiska je dokaj jasna. Zadnji dokaz je v Trstu uvedeni občinski praznik ob 12. juniju, nadvse konfliktna odločitev, ki s svojim sporočilom sega daleč stran od pomiritve. Zato razumem občutja v naši skupnosti, bolečino mnogih, jezo nekaterih. Sama iskreno verjamem v moč sprave. V kolektivni zavesti vseh nas je prizor kanclerja Willyja Brandta, njegov spontani izraz kesanja v imenu nemškega naroda pred spomenikom v varšavskem getu, ki je nemški državi pomagal povrniti dostojanstvo in zaupanje na svetovni ravni. Ne zmorejo vse države takega izjemnega moralnega dejanja priznanja krivde in posledice te nezmožnosti nosijo predvsem njihovi prebivalci, saj zaradi dvoumnih sporočil velikokrat trpi državniška kredibilnost in koherentnost na mednarodnem prizorišču. Sprava je razumski in empatični proces spoznavanja razlogov drugega, percepcija bolesti drugačnega spomina in je edina pot v pomiritev. V konstelaciji ezulskih organizacij so tudi takšne, ki jim spravno vprašanje ni tuje in ga razumejo kot naložbo za mlade generacije; s takimi je vredno stopati na pot soočanja in pogovora. Sama imam med ljudmi, ki so doživeli bolečino istrskega eksodusa, dobre znance, sosede in prijatelje. Mnogi med njimi so doživeli krutost bivanja v barakarskih begunskih naseljih in odklon krajevnega prebivalstva, a vseeno so blizu slovenski kulturi in jeziku. Ne smemo zato podcenjevati netenja nestrpnosti, a tudi ne nasedati in stopati v vrtinec sovraštva medetnične mržnje. Saj normalizacijo odnosov konkretno doživljamo v svojem vsakdanu. Pomiritev je uvedla odprava mejnih pregrad: gospodarske priložnosti ter sproščeno koriščenje trgovinskih in gostinskih storitev na obmejnem področju, italijanski državljani, ki se naseljujejo v Sloveniji, in slovenski, ki kupujejo nepremičnine v Italiji in si jih izberejo za dom, italijanske družine, ki v lepem številu zaupajo svoje otroke šolam z italijanskim učnim jezikom v Sloveniji … Spravno dejanje naj bi predsednika posvetila mladim. Dejstvo je, da mlado erazmovsko generacijo, ki ji je širni svet bivanjski prostor, le zelo obrobno zanima zgodovina in ne zaznavajo več napetosti v odnosih med tu živečimi narodi. Osredotočajo se na druge življenjske prioritete, v prvi vrsti so to trajnostni razvoj, brezposelnost, podzaposlenost, prekarnost. Slednje sem ugotavljala v teh tednih, ko so se toni razprave okoli spravnega dejanja razplamteli v vseh medijih in še zlasti na socialnih omrežjih, kjer so nekateri prehajali od tehtnih razmišljanj do ihtavih žaljenj, sumničavih blodenj, skoraj izključno s strani starejše generacije, s strani sivolasih panter tipkovnice, ki zamenjujejo FB za gostilniški pult. Mladih že zdavnaj ni več tam, povezujejo se na drugih omrežjih, v drugi dimenziji dogajanj, ne dotakne se jih patetičnost argumentiranja in žolč brezplodne kričavosti besed oseb, ki jih ne zasledimo med mnogimi, ki so prostovoljno vpeti v naše kulturno in družbeno dogajanje. Ko so pljusknile do mene nekatere obtožbe, ki pripisujejo narodno izdajstvo organizaciji, ki jo predstavljam, in tudi obtožbe na moj račun, sem se začudila bedni drži nekaterih, ki bi po stanu in izkušnjah lahko zmogli bolj premišljene besede. Sem vnukinja partizana Gradnikove brigade, ki je po zajetju našel smrt med dachavskimi zublji, in hči antifašističnega aktivista, ki je zaradi tega okusil grobost koronejskih zidov. Sama pripadnost narodu utemeljujem z življenjskimi izbirami in ne zgolj deklarativno. Zato me je presenetila brezmejna neumnost sumničenj, da je bil okoli Narodnega doma sklenjen nek kompromis. Še zlasti pa me je presunil izključujoči ekstremizem stališč nekaterih predstavnikov naše skupnosti, ki nagovarjajo, da naj se odrečemo Narodnemu domu (≫tistim trem opekam≪), naj se upremo poklonu spomeniku Bazoviškim junakom in seveda tistemu na šohtu. Dotaknilo se me je, da ta stališča prihajajo skoraj izključno s strani tistih, ki se izjavljajo za levičarje. Levico čutim za svojo, saj od vselej verjamem v načela antifašizma, protirasizma, v zaščito človekovega dostojanstva, v družbeno solidarnost. Toda ta brezkompromisni NE vsem in vsemu je natanko enak stališču gibanja Casapound ter drugih skrajno desničarskih gibanj in združenj, ki so se v teh dneh oglasila. Po mnenju nekaterih bi morala razžaljena skupnost Slovencev v Italiji zavpiti svoj odklon v obraz prav vsem: predsednikoma in ministroma obeh držav, vladama v Italiji in Sloveniji, našim političnim predstavnikom, poklonu Bazoviškim junakom, institucijam, ki so delale za ponovno pridobitev Narodnega doma … za ceno, da ostanemo sami, dostojanstveni v brezmejnem niču okoli nas. Ta tipični brezkompromisni NE prevečkrat zaradi namišljene načelnosti postavlja levico na stalni položaj na okopih, v trajno lagodnost opozicijskega stanja na obrobju dogajanja, ki nas ne prisili v procese dogovarjanja, pogajanja, načrtovanja, iskanja kompromisov, ki ga upravljanje zahteva. Brezkompromisni NE, ki ga je Bertinotti izrekel Prodijevi vladi, je državi prislužil dvajset let berlusconizma, gospodarske, moralne in družbene zaostalosti ter vpeljavo fašizma na politično prizorišče. Drag davek načelnosti, ki ga je morda zaslutila na svoji koži tudi levica v Sloveniji po posledicah nedavnih izbir. Primorci smo znali kljubovati zgodovini tudi s kulturo dialoga in sožitja, ki je edina pot v prihodnost. Zato je pošteno, da podpremo predsednika Boruta Pahorja, njegovo pogumno odločitev, da je ob 99. obletnici požiga Narodnega doma bil med nami in nas podprl ter je nato znal konkretno postaviti na raven mednarodne obravnave vprašanje vračanja Narodnega doma. Z zavzetim diplomatskim dialogom skozi vse leto je dosegel neverjeten rezultat, saj je vprašanje Narodnega doma izmaknil iz brezizhodne ukleščenosti in ustvaril dejanske pogoje za njegovo vrnitev. S skupnim poklonom s predsednikom Sergiom Mattarello na bazovski gmajni, pred belim kraškim spomenikom, bo uspel tudi v dejanju, ki smo ga Slovenci v Italiji desetletja zasledovali: to bo moralna rehabilitacija žrtev prvega tržaškega procesa pred posebnim fašističnim sodiščem. V predsednikovih željah je tudi visoko priznanje našemu Borisu Pahorju, pisatelju doslednosti in pokončnosti, živi priči plamenov, ki so pred 100 leti prizadeli Narodni dom. Ob tem predsednik Pahor zmore tudi pietetno simbolno dejanje poklona na bazovskem šohtu. Pred oba spomenika bosta šla predsednika sama, tako bosta dala dejanju globlji simbolni pečat. Le prihodnost bo pokazala, če bo simbolna gesta obeh predsednikov prerasla v zgodovinsko potezo, ki bo v smiselno zgodovinsko povezavo zaobjela oba bazovska spomenika. Spomenik na bazovskem šohtu je in bo ostal, mimo počastitve predsednika Pahorja, sporna priča za nekatere, simbol bolečine in nasilja za druge: vsebino in obliko tamkajšnjih slovesnosti bo še nadalje določala izbira trenutnih oblasti. Mi pa se bomo v naslednjih letih osredotočili na naš narodni hram, na postopke vračanja in oblikovali bomo načrte večnamenskega središča, ki bo nagovarjalo mesto v zalivu, njegovo kulturno in jezikovno raznolikost. V naslednjih 365 dneh se tudi nadejamo, da se bomo lahko na različne načine poklonili našim prednikom in njihovi viziji Narodnega doma. Tudi naš korak do Ferdinanda Bidovca, Frana Marušiča, Zvonimira Miloša in Alojza Valenčiča ob 90. obletnici tiste zore, ko so odjeknili streli, bo v septembru morda bolj lahak in veder.

Ksenija Dobrila, predsednica SKGZ