Pričujoče spletno mesto uporablja sejne (nujno potrebne) piškotke ter druge piškotke (piškotke tretjih oseb) v namen zagotovitve najboljše uprabniške izkušnje. Spletna stran neposredno uporablja sejne piškotke, po Pravilniku o piškotkih pa obstaja možnost onemogočanja uporabe piškotkov, ki zbirajo spletne analitične podatke. V kolikor uporabnik nadaljuje z brskanjem po spletni strani ali zapre obvestilo o piškotkih, soglaša z uporabo vseh piškotkov.

X zapri

Manjšinsko vprašanje v spreminjajoči se Evropi - predavanje predsednika RS Danila Turka

05/07/2009

Zaradi zanimive tematike objavljamo v celoti besedilo predavanja, ki ga je Predsednik Republike Slovenije Danilo Turk imel 5. junija letos v Tinjah na Koroškem na temo »Manjšinsko vprašanje v spreminjajoči se Evropi«.

Spoštovani gospod profesor Peter Filzmaier, Spoštovani gospod predsednik, dr. Heinz Fischer, Gospe in gospodje Današnji program sva s predsednikom Fischerjem začela s položitvijo vencev na spominskih obeležjih žrtvam, umrlim v koncentracijskem taborišču Mauthausen, na obeh straneh meje, v Sloveniji in v Avstriji. To dejanje ima večkraten simbolični pomen in predstavlja pomembno točko razmišljanja ob začetku tega predavanja. Mauthausen je simbol trpljenja in smrti, še bolj pa simbol zanikanja človekovih pravic in nasilja, ki je bilo posledica nacizma. Je tudi simbol grozovitosti II. svetovne vojne, te največje in najbolj zločinske vojne v zgodovini človeštva. Žrtve te vojne niso in ne smejo biti pozabljene. Ravno tako pa ne sme biti pozabljeno, da Evropa in svet dolgujeta ves povojni razvoj in vso povojno blaginjo prav zmagi nad nacizmom in fašizmom v II. svetovni vojni. Tu, na Koroškem, je prav, da se spomnimo tudi prispevka, ki so ga k zmagi nad nacizmom dali koroški partizani. Iz te zmage nad nacizmom in fašizmom je izšla nova, bolj stabilna in trajna mednarodna ureditev. Seveda pot do te ureditve ni bila premočrtna in brez težav. Velik del te zgodovine je bila Evropa vklenjena v spone hladne vojne. Vendar pa so pridobitve zmage nad nacizmom in fašizmom dobile trajen izraz. Ireverzibilnost, ki jo zagotavlja mednarodno pravo, so te pridobitve dobile z Ustanovno listino OZN in Univerzalno deklaracijo človekovih pravic, ki spadata med najpomembnejše podlage sodobne mednarodne ureditve. Človekova svoboda in samoodločba narodov sta tako postali bistveni vsebini urejanja sodobnega sveta.

V Sloveniji to zgodovinsko sporočilo zelo dobro razumemo. Slovenija je ob koncu hladne vojne hitro izvedla prehod v sistem parlamentarne, pluralistične demokracije in zagotovila pogoje za polno uresničevanje človekovih pravic. Ta zgodovinski premik ji je omogočil, da se je hitro in razmeroma neboleče osamosvojila, se konstituirala kot suverena država, vstopila je v OZN in uspešno izvedla ekonomsko tranzicijo. Uspešna je bila tudi pri vključevanju v NATO in v Evropsko unijo. V Evropski uniji, katere članica je postala l. 2004, je med prvimi novimi članicami vstopila v Schengensko skupino, prva je uvedla Evro in prva med novimi članicami je Evropski uniji tudi predsedovala. To je bil dejansko zelo velik uspeh in danes, v retrospektivi, nam je jasno, kako hiter je bil razvoj zadnjih let.

Jasno pa nam je še dvoje.

Prvič, v tem procesu smo imeli podporo številnih prijateljskih držav in uživali smo prednosti evropske solidarnosti. Med državami, ki so nam bile v vsem tem času v oporo, ima posebno mesto Avstrija kot naša soseda, ki dobro razume Slovenijo, in kot država, s katero nas povezujejo številne politične, ekonomske in kulturne vezi.

Drugič, proces evropske integracije še ni končan. Pred nami so številne naloge. Med njimi je na prvem mestu nadaljnji institucionalni razvoj EU. Slovenija je med prvimi ratificirala Lizbonsko pogodbo in si želi, da bi njene nove rešitve začele veljati čim prej. Med nalogami za prihodnost ima posebno mesto nadaljnja širitev Evropske unije, tako v prostoru jugovzhodne Evrope, kot tudi še dlje na vzhodu. V procesu širitve se mora EU zavedati strateške nujnosti tega procesa, če želi EU biti v prihodnje uspešen globalni akter. Ravno tako pa mora EU upoštevati nujnost, da države kandidatke izpolnijo kriterije za članstvo v EU. To ne bo vselej lahko, vendar je nujno, če želimo, da bo EU tudi v prihodnje čvrsta in stabilna. Znano je, da je vsaka veriga samo toliko močna, kolikor je močan njen najšibkejši člen. To velja tudi za EU.

V skupnem naporu za nadaljnji razvoj EU pa nas čakajo nekatere zgodovinsko pomembne in izjemno zahtevne naloge. Zlasti bomo morali razviti ustrezne rešitve za vprašanja skupne eksistence v etnično raznoliki skupnosti. V Evropi ne obstaja eno samo ljudstvo: ne obstaja niti enoten evropski demos niti enoten evropski ethnos. Evropa torej nima jasno definirane politične baze za svoj institucionalni razvoj. Rešitve je treba iskati z občutljivim poznavanjem naše dolge evropske zgodovine in z dobrim občutkom za take nove rešitve, ki bodo upoštevale našo evropsko realnost. Evropa kot sodobna politična skupnost ni rezultat imigracije. Nasprotno, je posledica sodelovanja suverenih držav zgodovinsko utrjenih etničnih skupnosti - narodov in narodnih manjšin. To moramo upoštevati pri konstrukciji bodoče Evrope.

Tu, v Tinjah/Tainach imamo dober razlog za pogled na pomemben vidik etnične slike Evrope in za razmislek o konkretnih odgovorih na današnja vprašanja. Ti odgovori morajo biti predloženi s pogledom naprej, morajo pa upoštevati tudi zgodovinski vidik. Ko govorimo o narodnih manjšinah kot delu evropskega etničnega pluralizma, je prav da upoštevamo razvoj manjšinske zaščite, ki je v preteklem, to je v 20. stoletju, ustvaril podlago za rešitve sedanjosti in prihodnosti.

Manjšine v Evropi: splošni zgodovinski kontekst

Celoten stoletni razvoj manjšinskih ureditev v Evropi je mogoče razdeliti na tri najpomembnejša obdobja, ki sovpadajo z največjimi spremembami 20. stoletja. V vsakem od teh obdobij so pravice manjšin imele svoje mesto.

Prvo obdobje je povezano z razpadom treh velikih multi-etničnih imperijev: Avstro-Ogrskega, Otomanskega in Ruskega po I. svetovni vojni. Za preobrazbo, ki je sledila, je značilen nastanek nacionalnih držav in velikih narodnih manjšin. V Evropi je narodnim manjšinam v obdobju po I. svetovni vojni pripadalo več kot 25 milijonov ljudi. V tistem času je bil v okviru Društva narodov oblikovan sistem zaščite manjšin, ki je določil številna pravna pravila, vsebinska in procesna, ki so ostala vsebina manjšinske zaščite poslej, imela pa so tudi velik vpliv na kasnejše oblikovanje vsebine in sistema zaščite človekovih pravic. Danes je čas Društva narodov v veliki meri pozabljen ali podcenjen, s stališča manjšinske zaščite pa ostaja pomemben - kot zgodovinsko izhodišče in kot vsebinsko merilo. Trajna vrednost rešitev iz tistega časa se izraža tudi v tem, da so v današnjem avstrijskem ustavnem sistemu manjšinska določila mirovne pogodbe iz Saint Germaina (1919) še vedno veljavno pravo.

Druga faza je sledila koncu II. svetovne vojne. Manjšinsko vprašanje je bilo v tem času postavljeno v nov kontekst, to je kontekst univerzalne zaščite človekovih pravic. To je bil pomemben korak, motiviran z zgodovinsko potrebo po definiciji moderne družbe: ta preprosto zahteva zagotovitev temeljnih človekovih pravic za vse ljudi, brez sleherne diskriminacije. Ta podlaga omogoča tudi pripadnikom manjšin boljše rešitve in zlasti boljši dejanski položaj od tistega, ki ga je poznalo obdobje pred tem. Manjšinske pravice so postavljene v nov filozofski in pravni kontekst, ki načeloma omogoča tudi boljšo prakso. Vendar pa razvoj te prakse ni bil premočrten. Spremljala sta ga dva problema: Prvič, politično nezaupanje v zaščito manjšin, ki je bilo posledica manipulacij z manjšinami, zlasti z nemškimi manjšinami v Sudetih in na Poljskem pred II svetovno vojno, v času nacizma, in drugič, iluzija, da individualne človekove pravice v zadostni meri in nekako avtomatično zagotavljajo rešitev vprašanja manjšin. Tema glavnima ovirama je treba dodati še druge: iluzije komunističnih sistemov, da socializem zagotavlja tudi rešitev nacionalnega vprašanja, vključno z manjšinskim (ta iluzija je imela hude posledice zlasti v času razpada SFR Jugoslavije), kamufliranje nacionalizma večinskih narodov v govorico človekovih pravic, povezano s politiko neprostovoljne asimilacije manjšin itd.

V tem obdobju ni bilo veliko novih, teritorialno določenih mednarodnopravnih ureditev manjšinskega vprašanja. Vendar njihov pomen ni bil zmanjšan. Prizadevanje pravice manjšine na Južnem Tirolskem je dobra ilustracija tega pomena. Sedmi člen Avstrijske državne pogodbe je postal simbol manjšinske zaščite in je to še danes.

Tretje obdobje je sledilo koncu hladne vojne in traja še danes. V tem obdobju so razpadli komunistični državni sistemi in z njimi tri socialistične federacije (Sovjetska zveza, SFR Jugoslavija in Češkoslovaška). Že ta razvoj je postavil manjšinsko vprašanje bolj v ospredje. Konec hladne vojne pa je odpravil tudi ideološke omejitve mednarodni razpravi in regulativi na področju manjšin. V OZN je bila sprejeta posebna deklaracija o pravicah narodnih ali etničnih manjšin (1992). V okviru KVSE/OVSE je bilo sprejetih več aktov o manjšinah in vzpostavljena je bila funkcija Visokega komisarja za narodne manjšine, njegova praksa pa bistveno prispeva k razvoju standardov zaščite in pospeševanja pravic manjšin. V okviru Sveta Evrope je bila med drugim sprejeta Evropska listina o regionalnih ali manjšinskih jezikih (1992) in Okvirna konvencija o narodnih manjšinah (1994). Razvoj po koncu hladne vojne je omogočil veliko širšo razpravo in praktično dejavnost. Zgodovinsko določene ureditve položaja manjšin so dobile novo podporo. Povečalo se je tudi število manjšinskih situacij, ki so predmet mednarodnega zanimanja. V ospredje so prišla nekatera dolgo zamolčana vprašanja, kot je na primer vprašanje Romov. Bolj kot prej se razume potreba po celovitem pristopu k vprašanjem manjšin, ki mora zajemati ne le vprašanja njihove kulturne in jezikovne identitete, ampak tudi vprašanja ekonomske eksistence, socialne mobilnosti, medijske vključenosti in številna druga.

Videti je, da se počasi utira pot k rešitvi filozofskega vprašanja o razmerju med individualnimi in kolektivnimi vidiki človekovih pravic, ki je tako pomembna ravno za pripadnike manjšin. To vprašanje se je radikaliziralo z uveljavitvijo temeljnega pomena človekovih pravic in s prevlado izrazito individualistične razlage človekovih pravic. Ideološki odgovori 20. stoletja v smislu teze, da individualna zaščita avtomatično rešuje tudi položaj skupine kot je npr. narodna manjšina, ali pa, na drugi strani, teze, da socialistična družba s svojimi rešitvami ustvarja resnično in trajno ravnotežje med individualnim in kolektivnim so stvar zgodovine. Enaindvajseto stoletje ponuja dejansko možnost določitve politike in prakse, ki narodni manjšini omogoča polno življenje na podlagi spoštovanja individualnih človekovih pravic in ob stalnem prizadevanju za uresničevanje kolektivnih manjšinskih pravic.

Primer narodne skupnosti Slovencev na avstrijskem Koroškem: Štiri prednostne teme

Prav v tem kontekstu je primer koroških Slovencev danes za Evropo zanimiv in pomemben. Najprej, gre za manjšino, ki že dolgo uživa prednosti življenja v družbi, v kateri so človekove pravice temelj ustavne ureditve in so spoštovane. Nadalje, gre za manjšino, ki ima na podlagi mednarodnega prava in ustave več posebnih, manjšinskih pravic, določenih kot lex specialis. To ustvarja možnost urejanja položaja manjšine in uresničevanja in njenih posebnih pravic v kontekstu iskanja novih povezav med univerzalnimi človekovimi pravicami in posebnimi manjšinskimi pravicami, med individualnimi in kolektivnimi pravicami. Štiri področja se s tega stališča kažejo kot bistvenega pomena. Najprej gre za jezikovni vidik in dvojezično šolstvo. Evropska unija in vsa Evropa temelji na načelu jezikovnega pluralizma, ki ga želi ohranjati in razvijati naprej, preko meja dosedanjih nacionalnih ureditev. Evropska listina o regionalnih in manjšinskih jezikih (1992) je eden izrazov tega. Tudi v sodni praksi Evropskega sodišča v Luksemburgu lahko najdemo primer sodbe v korist pravice, da posameznik uporablja jezik manjšine kot uradni jezik, četudi sam ni državljan države, v kateri živi manjšina, katere jezik je priznan kot uradni jezik. Ta sodba vodi v nadaljnjo širitev uporabe jezikov manjšin kot uradnih jezikov na območju Evropske unije.

Jezikovni pluralizem bi moral pomeniti spodbudo za iskanje učinkovitih rešitev za jezikovne situacije na narodno mešanih ozemljih. Ureditve, ki predstavljajo lex specialis (npr. 2. odstavek 7. člena Avstrijske državne pogodbe), so lahko dobra podlaga, zahtevajo pa dodatno energijo za uresničevanje v sedanjih časih, ki so za takšne pristope bolj ugodni kot katerokoli drugo obdobje novejše zgodovine.

Gledano s tega stališča in ob upoštevanju okoliščine, da je v zadnjih letih porasel vpis k dvojezičnemu pouku tukaj na Koroškem, bi lahko ocenili, da je čas primeren za odločen korak naprej. Pri tem je treba realistično in brez predsodkov ugotoviti probleme in razpravljati o možnih rešitvah. Raven znanja slovenščine ob prihodu otrok v ljudsko šolo je razmeroma šibka, predšolsko jezikovno izobraževanje pa bi zato verjetno zahtevalo spremembe v financiranju otroških vrtcev. Po ljudski šoli, na glavnih šolah in gimnazijah pa slovenščine ni več veliko - z izjemo Zvezne gimnazije za Slovence v Celovcu. Vprašanje je torej tudi, kako gojiti jezik manjšine na tej ravni.

Ta položaj - zlasti povečanje vpisa k dvojezičnemu pouku - kaže, da je odnos do slovenskega jezika je načeloma pozitiven, več pa je mogoče narediti na ravni šolske organizacije, didaktike in metodologije. Problem je zanimiv ne le s stališča uresničevanja manjšinskih pravic (lex specialis) ampak tudi s stališča evropske perspektive jezikovnega pluralizma. Verjetno bi bilo prav, če bi bil izdelan poseben raziskovalni projekt o vprašanjih dvojezične in večjezične vzgoje v današnjih okoliščinah. Tak projekt seveda ne bi mogel biti akademskega značaja in zgolj stvar raziskovalnih organizacij. Imeti bi moral za cilj praktične izboljšave sistema. Pri določanju ciljev takih izboljšav in izkušenj na področju šolske metodologije in didaktike bi prišla prav primerjava izkušenj. Zato bi bilo dobro, da bi se o njih pogovorila tudi resorna ministra za šolstvo Republike Avstrije in Republike Slovenije, slednji tudi zato, ker imamo v Sloveniji zanimive izkušnje z dvojezično šolo, zlasti na območjih, kjer prebiva madžarska narodnostna skupnost. Verjetno bi za taka vprašanja bilo primerno organizirati resen mednarodni strokovni posvet, morebiti v okviru Sveta Evrope, ki postaja vse aktivnejši na tem področju.

Drugo področje, kjer bi bilo vredno razmisliti o napredku, je uporaba jezika manjšine kot uradnega jezika in dvojezična topografija.Tu imata Slovenija in Avstrija vsaka svoje izkušnje. V Sloveniji se je pokazalo, da so dvojezični topografski napisi sprejeti kot naravna ureditev, nekaj kar dodaja k zanimivosti krajine na dvojezičnih območjih. V Avstriji je, kot vemo, zaradi specifičnih zgodovinskih okoliščin to vprašanje (sicer urejeno v 3. odstavku 7. člena Avstrijske državne pogodbe) politično posebno občutljivo in sporno.

Strinjam se, da so za konkretne odločitve na področju dvojezične topografije ta čas odločilnega pomena relevantne sodbe ustavnega sodišča Republike Avstrije. Načelo, da je ustavne sodbe navzlic politični občutljivosti treba izvršiti, se je velikokrat izkazalo za odločilno prvino pravne države in kvalitetne demokracije. To izkušnjo imamo tudi v Sloveniji. Pred dobrim letom sem nastopil pred slovenskim parlamentom in se zavzel za odločnost v izvajanju sodb slovenskega ustavnega sodišča, vključno s tistimi, ki zadevajo položaj t.i. "izbrisanih". Mnogi so se strinjali z mano in problem se je letos začel reševati. Ne gre pa le za ustavno prakso in ustavna načela posamezne države. Gre za vseevropsko privrženost načelu konstitucionalizma, ki v današnjih razmerah zahteva doslednost in energičnost v izvajanju, tudi v vprašanjih manjšinskih pravic. Evropa ima veliko interesa za krepitev konstitucionalizma kot ogrodja lastne prihodnosti. Zanimivo je, da so ravno specifična vprašanja človekovih pravic, zlasti vprašanja manjšin, med bolj aktivnimi vprašanji sodobnega konstitucionalizma.

Ta okoliščina kaže na povečano pomembnost manjšinske tematike, ki sicer nima nekdanje politične konfliktnosti, vendar je še vedno premalo obravnavana in celo premalo poznana. To je dodaten razlog za rastoči pomen tretjega področja, to je področja medijev, kjer je prisotnost manjšin vse bolj pomembna dimenzija položaja manjšin. V Sloveniji imamo v zvezi s tem raznovrstne izkušnje, posebno zanimive pa so na dvojezičnem ozemlju ob obali, kjer živi italijanska narodna skupnost. Tam sta radio in televizija Koper/Capodistria odigrali zanimivo vlogo povezovanja sosednjih narodov. Seveda tega modela ni mogoče presaditi v druga okolja, vendar je zanimiv s stališča medijskih tehnik in vključevanja pripadnikov manjšine v programsko vodenje medijev. V vsakem primeru pa omenjeni primer kaže na pomen inovacije in eksperimenta. Tudi drugje bi lahko z inovativno medijsko politiko okrepili dvostransko razumevanje. Med Slovenijo in Avstrijo tako sodelovanje potrebujemo. Nacionalni televiziji - TV Slovenija in ORF bi verjetno lahko naredili več za sodelovanje v prihodnje.

In naposled, četrto področje, ki v veliki meri določa eksistenčne vidike položaja manjšin, to je prekomejno sodelovanje in prost pretok blaga in idej ter svobodno gibanje ljudi. V tem pogledu je bil v okviru EU dosežen lep napredek, vprašanje pa je, ali smo storili dovolj in ali imamo dovolj dobro definirane cilje. Vstop Slovenije v Evropsko unijo in uvedba Schengenskega mejnega režima sta ustvarila pogoje za izboljšan pretok blaga in storitev. Vprašanje, ki si ga moramo postaviti, je, ali imamo dovolj projektov, ki bi obmejna območja gospodarsko in socialno bolje povezali? Verjetno je odgovor negativen. Državi bi morali vlagati več v obmejno sodelovanje in razviti današnjim časom primerne koncepte. Bolj bi morali podpreti organizacije kot je Slovenska gospodarska zveza / Slowenischer Wirtschaftsverband s sedežem v Celovcu /Klagenfurt. Takšne organizacije lahko služijo kot informacijski centri, kot posredniki izkušenj in povezovalci med gospodarskimi partnerji. Podpreti je treba tudi druge iniciative, ki posredujejo informacije o možnostih na drugi strani meje.

Narodna skupnost kot subjekt

Omenjena štiri področja: šolstvo, uradni jezik z dvojezično topografijo, mediji in prekomejno gospodarsko sodelovanje bi lahko predstavljali jedro programskega sodelovanja med Avstrijo in Slovenijo in bi bili v korist Slovencev na Koroškem, pa tudi na Štajerskem. Seveda pa je treba pri vsem tem upoštevati temeljno načelo, da se o narodni skupnosti ne more odločati brez njenega sodelovanja in brez konsenza z njo.To pa zahteva primerno organiziranost narodne skupnosti in primerno stopnjo programske zrelosti v njenem delovanju. V pluralistični družbi je razumljivo, da je tudi narodna skupnost organizirana pluralistično. Vendar pa pluralizem zaradi pluralizma ali zaradi ohranjanja obstoječih organizacij ni optimalna rešitev. Treba je dobro oceniti potrebe in možnosti in najti primerne organizacijske oblike. To je seveda naloga narodne skupnosti same. Ta naloga ne bi smela biti pretežka, saj že današnja stvarnost kar dobro izkazuje prioritetne naloge in okrog njih je mogoče oblikovati primerno stopnjo enotnosti. Ta je potrebna, če želimo resnično dobre rezultate.

Sklep

Rezultati, ki jih lahko dobimo na podlagi sodelovanja na omenjenih štirih področjih bi bili v korist vseh sodelujočih: Slovencev na avstrijskem Koroškem in Štajerskem, Avstrije in Slovenije. Prvi beneficiar je seveda narodnostna skupnost oziroma ljudje na Koroškem in Štajerskem. Vendar pa s sodelovanjem pridobivata tudi Avstrija kot država, katere lojalni državljani so koroški in štajerski Slovenci, in Slovenija kot država matičnega naroda in kot sila zaščitnica na podlagi Avstrijske državne pogodbe.Bistveno pa je, da medsebojnih odnosov ne razumemo konfliktno, ampak kooperativno.To nam omogoča sodobni evropski politični kontekst. Zato bi bilo koristno razmisliti o skupnih projektih na omenjenih štirih področjih, pri katerih bi lahko sodelovali tripartitno.

Dober primer take možnosti je šolstvo, pri katerem bi lahko v okviru Sveta Evrope pripravili projekt razvoja dvojezičnega šolstva na avstrijskem Koroškem. Avstrijska državna pogodba nam je dala izhodišče. Vendar to še ni dovolj. Izkoristiti je treba sodobni evropski kontekst. Organiziranje mednarodnega projekta, ki bi vključeval tudi eksperte iz drugih evropskih držav, in ki bi imel za cilj razvijati metodologijo in didaktiko dvojezičnosti, bi bil zanimiv za vse tri sodelujoče, pa tudi za Evropo kot celoto. Mogoče pa bi ravno tu, na Koroškem, razvijali zamisli, ki bi pomagale tudi drugim v Evropi, in ki bi, seveda, upoštevale tudi izkušnje drugih?

Podobno velja tudi za druga tri področja. Evropski kontekst nam omogoča, da jih obravnavamo bolj sproščeno, bolj internacionalno, ali, če ta izraz bolj ustreza, evropsko. Ravno to odpiranje, dejal bi "kreativna internacionalizacija", je najzanimivejša možnost, ki jo je manjšinam prinesla evropska integracija. Z njo bi lahko dali prispevek povezovanju med individualnimi človekovimi pravicami in kolektivnimi manjšinskimi pravicami. Napredek pri tem bi bil evropskega, pa tudi svetovnega pomena. Spoštovani udeleženci, Moje razmišljanje danes je bilo posvečeno vprašanju narodnih manjšin. Seveda je tematika evropskih integracij in možnosti, ki jih ti procesi prinašajo v naš prostor, veliko širša. Toda ožji fokus na izbrano vprašanje, ki je tako simbolično kot tudi zgodovinsko in geografsko povezano s krajem našega današnjega srečanja, daje tematiki evropske integracije še posebno zanimivo vsebino. O vsaki narodni skupnosti posebej je mogoče povedati marsikaj zanimivega, možno pa je tudi obravnavati skupne imenovalce. Še posebno zanimivo pa je, če lahko skupne imenovalce razvijemo na podlagi resne razprave in učinkovitega dela v korist določene mednarodne skupnosti. Prav temu cilju je posvečeno moje današnje razmišljanje. Upam, da ste v njem našli kaj zanimivega.