Pričujoče spletno mesto uporablja sejne (nujno potrebne) piškotke ter druge piškotke (piškotke tretjih oseb) v namen zagotovitve najboljše uprabniške izkušnje. Spletna stran neposredno uporablja sejne piškotke, po Pravilniku o piškotkih pa obstaja možnost onemogočanja uporabe piškotkov, ki zbirajo spletne analitične podatke. V kolikor uporabnik nadaljuje z brskanjem po spletni strani ali zapre obvestilo o piškotkih, soglaša z uporabo vseh piškotkov.

X zapri

In memoriam: Viljem Černo, beneški steber

23/07/2017
Viljem Černo

Jutri bi praznoval 80 let

 

 

Jutri bi Viljem Černo praznoval v Bardu visok življenjski jubilej - 80 let. Na pobudo SKGZ in KD I. Trinka so mu pripravljali slovesen sprejem, na katerem naj bi ga počastili predsednik SKGZ Rudi Pavšič, minister Gorazd Žmavc in številni prijatelji. Včeraj pa je prišla bridka vest, da mu je nenadoma odpovedalo srce. »Presunjeni smo ob nenadni smrti prof. Vìljema Černa, velikega Beneškega Slovenca, in se s hvaležnostjo klanjamo njegovemu spominu,« so v sožalni izjavi zapisali pri SKGZ. Deželni tajnik SSk Igor Gabrovec pa je zapisal: »Spomnili se ga bomo kot stebra slovenstva in načel spoštljivega sožitja med kulturami in jeziki, ki sooblikujejo obmejni prostor.«

 

In memoriam objavljamo zapis, s katerim smo na straneh PD želeli obeležiti 80-letnico Viljema Černa.

 

Pisati o njem je hvaležna in hkrati zahtevna naloga, saj pomeni povzeti povojno zgodovino kulturnega in političnega gibanja Slovencev v Furlaniji, v kateri je Černo imel vlogo protagonista. Bil je eden od prvih beneških otrok, ki so na pobudo Demokratične fronte Slovencev obiskali slovenske šole v Gorici in zaradi tega je bila družina podvržena hudim pritiskom, njemu pa je domači župnik celo odrekel obhajilo med glavno mašo češ, da je komunist. V resnici se je šolal pri Šolskih sestrah in živel v okolju, v katerem sta bili molitev in obiskovanje verskih obredov obvezni. Očitno pa je tudi med goriško in videmsko škofijo takrat stal berlinski zid. Bil je še dijak, ko je leta 1955 bil med ustanovitelji kulturnega društva Ivan Trinko, prvi tajnik in kasneje kakih deset let pred­sednik. Točno pred petdesetimi leti je dal pobudo za ustanovitev Centra za kulturne raziskave in je njegova zasluga, če so v Bardu začeli zbirati predmete iz domačega kmečkega življenja ter jih tako rešili pred uničujočo močjo potresa. Nastal je etnografski muzej, ki je danes pričevanje preteklosti, a tudi vse bolj atraktivna turistična točka v visoki Terski dolini.

 

Prvi je začel v Benečiji, v povsem zaprtem in nenaklonjenem okolju, prirejati javna kulturna srečanja o slovenski kulturi. Ko je v začetku sedemdesetih let priredil v Skrutovem večer o Ivanu Trinku, se je v dvoranici zbralo veliko število ljudi in on je bil navdušen. Šele kasneje je spoznal, da je drgnil v pravo kačje gnezdo in da so med publiko bili v glavnem krajevni gladiatorji. Podobno se je zgodilo v Špetru, ko je predstavil prvi osnutek zaščitnega zakona. Takrat pa so mu nacionalistì, s polkovnikom Specogno na čelu, ostro nasprotovali, a on je znal izpodbiti njihove protislovenske argumente in se začel uveljavljati kot politični lider Slovencev na Videmskem.

 

Ko je postal predsednik KD Ivan Trinko se je povezal z zavednimi beneškimi duhovniki in jih vključeval v delovanje društva. Ni slučajno zato, če so v enotnih slovenskih delegacijah marsikdaj zastopali Slovence na Videmskem prav duhovniki. Černo se je zavedal vpliva domačih župnikov na ljudstvo, a tudi moči Cerkve v institucionalni sferi. Tkal je vezi tudi med furlanskimi in slovenskimi duhovniki. Obenem je vseskozi skrbel za povezovanje vseh zavednih Slovencev na Videmskem ne glede na svetovnonazorsko in politično opredelitev. Deloval je z veliko politično modrostjo, a tudi s srcem in navdušenjem, zato je znal vse zbrati okrog ene mize. Hudi nacionalistični pritiski so seveda silili k strnjenosti, a brez njegove umirjenosti, potrpežljivosti in vztrajnosti ne bi dosegli tiste enotnosti, ki je bila pogoj za obstoj, postopno rast in uveljavitev.

 

Černo si je veliko prizadeval za pravico šolanja v slovenščini, organiziral je pošolski pouk s tečajem slovenščine v javnih državnih šolah v Teru, Špetru, Gornjem Tarbiju, Maseri... Če so mu krajevni upravitelji in šolske oblasti na začetku dali dovoljenje, čim so ugotovili, da je bil odziv dober, so ga hitro preklicali. A že tiste prve pobude so pokazale, kako je vedno znal biti prepričljiv in uspešen v dialogu oz. pogajanju z oblastmi, s svojim prijaznim nastopom je znal odpreti vsa vrata.

 

Svojo poklicno pot je začel kot učitelj sicer med študijem na tržaški univerzi. Poučeval je v gorskih vaseh Furlanije, tudi v Viškorši in domačem Bardu, dali so mu vzdevek "rdeči učitelj" in doživel je marsikateri poskus, k sreči neuspešen, da bi ga izključili iz italijanskega šolskega sistema. Že takrat je bil zelo aktiven v SKGZ in ko je hodil na sestanke v Trst, so orožniki hodili zasliševat njegovo mati, njega so pa vseskozi zasledovali, zato je moral biti zelo pazljiv in previden.

 

Deloval je vsestransko, najbolj uspe­šen pa je bil v politiki in to zlasti v dolgem obdobju, ko je bilo potrebno doseči priznanje obstoja Slovencev videmske pokrajine. Zato je tudi kandidiral na socialistični stranki za deželne volitve leta 1963. Še zlasti ko je bil pokrajinski predsednik SKGZ, je organiziral nešteto srečanj s strankami in predstavniki italijanske države, vedno pa je vztrajal, da se le-ta vršijo na sedežu društva Ivan Trinko. "Že s tem, da pridejo na naš sedež, pomeni, da nas priznajo" je trdil. V veliki meri je njegova zasluga, če je na Dnevu emigranta govoril demokristjanski podtajnik sen. Pelizzo, če je ob svojem obisku v Čedadu prišel na naš sedež takratni minister Nino Andreatta, oz. da je obiskal še ilegalno dvojezično šolo v Špetru takratni videmski prefekt.

 

Dan emigranta, Srečanje sosednjih narodov na Kamenici in številne druge odmevne pobude ne bi nastale in uspele brez njegovih političnih in organizacijskih prizadevanj. Neštetokrat je govoril v javnosti, veliko se je srečeval s krajevnimi upravitelji, vedno je bil prisoten na vsem našem teritoriju. Zato je povsem razumljivo, da je prejel največ glasov na volitvah za predsednika Zveze Slovencev, ki so se leta 1991 vršile na sedežu slovenskih društev od Kanalske doline do Čedada. Zamisel Zveze se je uokvirjala v takratni reformni proces SKGZ, težila je k večji demokratizaciji in preseganju sistema kooptacije z neposrednimi volitvami med slovenskimi kulturnimi delavci, cilj pa je bil ustvariti eno samo enotno slovensko organizacijo v Furlaniji. Kot vemo je načrt propadel, ker peščica ljudi teh volitev ni priznala, velika volilna udeležba pa je dokazala rast skupnosti in priljubljenost oz. zaupanje v Černa.

 

Veliko se je angažiral tudi v domači krajevni upravi, da bi izboljšal življenjske pogoje svojih občanov, še posebej v popotresnem obdobju. Bil je občinski svetnik, sicer v opoziciji, celih štirideset let. Bil je tudi odbornik za kulturo Terske gorske skupnosti in veliko je naredil za povezovanje s Posočjem in pobratenje med Čento in Bovcem.

 

Viljem Černo je tudi tisti beneški Slovenec, ki je najdlje in najbolj intenzivno zastopal Slovence videmske pokrajine na deželni ravni, v SKGZ, v vodstvu Slorija in Narodne in študijske knjižnice, ki jo je deset let vodil kot predsednik ter v Zvezi slovenskih kulturnih društev, vedno je skrbel za uspeh teh organizacij in tudi zagovarjal interese Slovencev v Furlaniji.

 

Za vse to in za prispevek, ki ga je dal naši skupnosti, smo mu zelo hvaležni in ga bomo ohranili v trajnem spominu.

 

Iole Namor