Pričujoče spletno mesto uporablja sejne (nujno potrebne) piškotke ter druge piškotke (piškotke tretjih oseb) v namen zagotovitve najboljše uprabniške izkušnje. Spletna stran neposredno uporablja sejne piškotke, po Pravilniku o piškotkih pa obstaja možnost onemogočanja uporabe piškotkov, ki zbirajo spletne analitične podatke. V kolikor uporabnik nadaljuje z brskanjem po spletni strani ali zapre obvestilo o piškotkih, soglaša z uporabo vseh piškotkov.

X zapri

Mittelfest - Jože Šušmelj: Od padca zidu do nove Evrope

19/07/2009

Letošnji Mittelfest v Čedadu je že 18. po vrsti. Tudi Mittelfest je nastal po padcu berlinskega zidu na pobudo minstra De Michelisa z namenom ponovne integracije srednjeevropskega kulturnega prostora, ki ga je hladna vojna razdelila. Delitev po drugi svetovni vojni je najbolj prizadela prav države srednje Evrope, ki jo je železna zavesa razpolovila. Prenehala je obstajati kot posebna evropska kulturna in duhovna entiteta. Mittelfest ima posebno vlogo ponovnega povezovalca in tkanja vezi med narodi na območju, ki je bilo v povojnem obdobju razdvojeno. Njegova simbolnost se kaže tudi v tem, da se odvija na edinstvenem območju sredi Evrope, kjer se stikajo tri evropske družine narodov: latinska, germanska in slovanska. Padec berlinskega zidu predstavlja zgodovinski dogodek v Evropi, ki ga lahko primerjamo z zgodovinskimi prelomnicami v preteklosti: združita se obe Nemčiji, razpadejo tri večnacionalne in socialistične države SZ, ČSSR in Jugoslavija. Na njihovem ozemlju nastane 23 novih držav. Razpade Varšavski pakt kot čuvar komunističnega sveta in stalna grožnja oboroženega spopada v Evropi. Razpade tudi komunistični sistem z marksistično doktrino »diktature proletariata« in enopartijskim sistemom. Sistem se sesuje sam po sebi, brez zunanjih posegov, z »žametno revolucijo«. Vendar se to ni zgodilo čez noč. Različna družbeno - civilna gibanja, pa tudi državne in partijske institucije so opozarjale na nujnost sprememb. Razpoloženje večine je presekalo agonijo sistema. Tudi prejšnji upori znotraj komunističnega bloka: jugoslovanski upor Stalinu 1948, madžarska vstaja, praška pomlad, delavski upor v Vzhodni Nemčiji, stalna vrenja na Poljskem, kažejo, da je do uspeha prišlo šele takrat, ko so se zahteve in razpoloženje javnosti povezale z reformističnim delom državno -partijskih struktur. Brez Gorbačova in njegove »perestrojke« gotovo ne bi padel Berlinski zid na razmeroma lahek način. Evropa ni pričakovala in tudi ni bila pripravljena na ta dogajanja. Največji optimisti med političnimi strategi in analitiki niso pričakovali, da je ob blokovski razdelitvi Evrope v državah varšavskega pakta demokratizacijo možno uresničiti. Ob tem pa je bilo zanemarjeno vprašanje, kako naj demokratizacija poteka v večnacionalnih državah. Vladalo je prepričanje, da je že uvedba parlamentarne demokracije zadostna osnova in garant sožitja tudi v teh državah. Ob uvajanju demokracije je bil poenostvljen širok in poglobljen pojem demokracije, ki vsebuje tudi uresničevanje človekovih pravic. Marsikje se je pojem demokracije zožil na antikomunizem. Na celotnem prostoru, ki se je čez noč soočil z demokracijo in tržnim gospodarstvom, se pojavi varnostna praznina, oživijo nacionalistična gibanja, razpadejo velike gospodarske strukture, ki niso bile kos mednarodni konkurenci in razblinijo se iluzije ljudi, ki so s spremembo političnega sistema, poleg večje osebne svobode, pričakovali porast blaginje. To kažejo tudi raziskave v teh državah, kjer se približno 20% ljudi opredeljuje za bivši sistem, v katerem so čutili večjo socialno varnost in pravičnost. Razpad sistema, ki se je štel za socialističnega, je hkrati pomenil razpad marksistične ideologije, za katero je po mnenju ruskega sociologa Izjumova nastal vakuum in kmalu se je pričelo kazati, da bo ta ideološki vakuum najverjetneje zapolnil nacionalizem. Ta hipoteza se je potrdila tako znotraj teh Vzhodnih držav, kot tudi na zahodu v porajajočem strahu pred navalom emigrantov iz teh držav. V večini držav, kjer je bila na oblasti KP, je danes opazen porast nacionalizma, ki se kaže v različnih oblikah. To so pokazale tudi zadnje volitve v evropski parlament z izvolitvijo skrajnih nacionalistov v nekaterih od teh držav. Razpad komunističnega sistema je povzročil tudi vrsto mednacionalnih konfrontacij, ko so iz večnacionalnih držav nastale nove države. Najbolj tragične posledice tega so prišle do izraza na Balkanu. Bivši predsednik Milan Kučan je na nekem predavanju poudaril, da je padec berlinskega zidu skupaj rušil evropski Vzhod in Zahod. Njegove ruševine so padle na obe strani, tudi na Zahod. Ob radikalnih spremembah na vzhodu Evrope je padec zidu izzval spremembe tudi na zahodu. Evropa je pričela dobivati novo identiteto. Razlike, pogojene z različnim položajem v bipolarni delitvi sveta in različna izkušnja z življenjem na eni ali drugi strani železne zavese, vplivajo tudi na današnje premisleke o sodobni Evropi. Ne gre zgolj za širitev ali preslikavo podobe zahodne Evrope na njen nekdanji vzhod. Gre za novo podobo Evrope v celoti. Pripadnost Evropi pa mora občutiti vsak prebivalec te celine. Z nizko volilno udeležbo na zadnjih volitvah v evropski paralment, zlasti v novih članicah EU, so državljani pokazali nezaintersiranost, pa tudi razočaranost volivcev do celotnega delovanja EU ter odmaknjenost evropskih institucij. Pojav je zaskrbljujoč in zahteva temeljit razmislek in poseg EU v približevanje evropskih institucij prebivalcem Evrope. Nastajanje sodobne identitete Evrope ni sprožil zgolj padec komunizma. Nanjo vplivajo predvsem prepoznavna globalnost sodobnega sveta, njegova soodvisnost , izzivi, nevarnosti in nedorečenosti, zlasti nedorečenost v njegovem upravljanju in vzpostavljanju odgovornosti. Evropa je bila stoletja središče zahodne civilizacije in je z njo obvladovala večji del sveta. Odločilno je vplivala na svetovni razvoj celotne civilizacije, ki se kaže v kulturi, tehnologiji in znanstveni misli. To vlogo je Evropa v znatni meri že izgubila. Z globalizacijo nastaja multipolni svet in Evropa postaja eden izmed teh polov. Njena vloga v tem multipolnem svetu pa je odvisna od njene notranje organiziranosti in v spodbujanju procesov, ki bi njeno vlogo v svetu krepile. Iskanje nove evropske identitete mora odgovoriti tudi na vprašanje, kako vidi Evropa to svojo novo vlogo enega od središč gospodarskega, kulturnega in političnega vpliva ter razvoja človeške civilizacije v globalnem svetu ter kako vidi možnost in pogoje za uveljavitev te želene vloge. Tovrstna razmišljanja so deloma prišla do izraza v diskusijah o Lizbonski deklaraciji, ki pa so v zadnjem času zamrla v prevladovanju pragmatičnosti v reševanju gospodarske krize. Padec berlinskega zidu je bil nujen pogoj, da se je Evropa lahko začela spraševati o sebi in o svoji vlogi v globalnem svetu. Ni pa to bil zadosten pogoj, da bi prišla do odgovorov o svojih potencialih, s katerimi stopa v razmerja z drugimi kot celovita entiteta s posebno identiteto. Ob veliki temi kot je prihodnost Evrope po padcu berlinskega zidu, naj opozorim tudi na pomembnost čezmejnega povezovanja na lokalnih nivojih. Integracija v EU ne poteka samo na ravni držav, temveč so v teh aktivnostih vse bolj prisotne in pomembne tudi regionalne in lokalne oblasti, na nivoju katerih se tudi izvaja večina skupnih politik v okviru EU. Delovanje slednjih je najbolj prisotno prav na področju čezmejnega sodelovanja, ki je že dalj časa med prednostmi kohezijske politike EU. V Evropi obstaja več kot 100 oblik institucionalnega čezmejnega povezovanja tako na notranjih in zunanjih mejah EU in za te se je uveljavil izraz Evroregije. Evroregija je po definiciji Sveta Evrope »oblika čezmejnega sodelovanja med lokalnimi ali regionalnimi oblastmi z namenom promocije skupnih interesov in izboljšanja življenjskih pogojev na obeh straneh državne meje.« Praviloma so evroregije tudi institucionalne oblike čezmejnega sodelovanja. Imajo svoj akt o ustanovitvi, statut, svoj sekretariat in druge oblike skupnih organov. Evropski svet je leta 1980 v Madridu sprejel Okvirno konvencijo o čezmejnem sodelovanju teritorialnih skupnosti, ki je opredelila splošna določila čezmejnega sodelovanja v EU. Da bi pospešili čezmejno sodelovanje ter natančneje opredelili pravila tega sodelovanja sta Evropski parlament in Evropski svet 5. julija 2006 sprejela Uredbo o evropskem skladu za regionalni razvoj ter istočasno tudi Uredbo o ustanovitvi evropskega združenja za teritorialno sodelovanje. Namen Uredbe Evropskega sveta in parlamenta je okrepitev teritorialnega sodelovanja z namenom usklajenega razvoja celotnega ozemlja Skupnosti in večja gospodarska, socialna in ozemeljska kohezija. V ta namen je bila sprejeta tudi Uredba o evropskem skladu za regionalni razvoj, ki povečuje sredstva za podporo teritorialnemu sodelovanju. Evropsko združenje za teritorialno sodelovanje (v nadaljevanju skrajšano EZTS) lahko ustanovijo regionalni (pokrajine, dežele) in lokalni organi (občine) ter javne organizacije (osebe javnega prava). Evropska uredba daje poudarek teritorialnemu sodelovanju občin in drugih pravnih oseb kot je npr. pokrajina. Interesi ožjega teritorija se lahko neposredno uresničujejo v manjši regionalni povezavi, medtem ko je namen širše evroregije uresničevati makroekonomske projekte in integracije. EZTS se ustanovi na pobudo njenih bodočih članic. Na osnovi te Uredbe naj bi države sprejele ustrezno zakonodajo, ki bi omogočila ustanavljanje EZTS. Tako je slovenska vlada 20. marca 2008 izdala Uredbo o ustanovitvi evropskega združenja za teritorialno sodelovanje (EZTS), ki določa, da se v EZTS lahko vključijo poleg Republike Slovenije tudi občine, pravne osebe javnega prava in zveze občin. S tem je v Sloveniji, čeprav pomanjkljivo, vsaj okvirno dana pravna osnova za ustanavljanje EZTS. Tudi v italijanski vladi je v pripravi uredba ali zakon, ki naj bi bil v kratkem sprejet in naj bi podrobneje določil pogoje ustanavljanja. S tem bo v obeh državah dana pravna osnova za ustanavljanje evropskih združenj za teritorialno sodelovanje. Menim, da bi tudi na območju Furlanije - Julijske krajine, Veneta, Koroške in Slovenije ter morda drugih pokrajin pričeli priprave na uresničitev EZTS ter tako tudi prispevali k boljšemu razumevanju in povezanosti ljudi, ki živijo v osrčju Evrope, k večjemu gospodarskemu povezovanju in iskanju skupnih razvojnih sinergij.