Pričujoče spletno mesto uporablja sejne (nujno potrebne) piškotke ter druge piškotke (piškotke tretjih oseb) v namen zagotovitve najboljše uprabniške izkušnje. Spletna stran neposredno uporablja sejne piškotke, po Pravilniku o piškotkih pa obstaja možnost onemogočanja uporabe piškotkov, ki zbirajo spletne analitične podatke. V kolikor uporabnik nadaljuje z brskanjem po spletni strani ali zapre obvestilo o piškotkih, soglaša z uporabo vseh piškotkov.

X zapri

Naša kultura zahteva danes povsem drugačen pristop

17/03/2010

Postaviti kulturo in kulturne ustanove naše skupnosti v središče pozornosti v tem trenutku je po eni strani zahtevna po drugi najbrž zelo nehvaležna naloga. Pojem "Kultura" je obširen in kompleksen, ker je intimno povezan z bistvom naše identitete. Najbrž tudi od tod izhaja kronična težava naše skupnosti, da bi se lotila vprašanja kulturnega udejstvovanja z vidika kakovosti in učinkovitosti. Za majhno (in dokaj šibko) skupnost kot je naša, je normalno, da karkoli nastaja na kulturnem področju, je dobro, ima pozitivni predznak, ker je preprosto dokaz naše biti in ker pomeni izraz in utrditev naše prisotnosti. Če je ta razlaga razumljiva, ni povsem upravičena, saj ima lahko zelo negativne posledice. Določena mera nekritičnosti je namreč med poglavitnimi vzroki, ki nas je privedla do današnje nevarne točke: naše kulturno udejstvovanje je kot najbrž nikoli prej, avtoreferenčno, razpršeno, atomizirano in to kar je še najbolj zaskrbljujoče brez strategije, brez jasnih ciljev. Ko bi se danes, kot skupnost, resno vprašali, kam želimo z našo kulturo, kakšne cilje zasledujemo z našim kulturnim delom, komu je naše kulturno udejstvovanje namenjeno in kolikšna je njegova dejanska korist, bi najbrž ne znali dobiti skupnega odgovora. V resnici smo že pred približno desetimi leti močno začutili potrebo po notranjem reformiranju in Programska konferenca je bila v tem smislu izredno pozitivna in propozitivna priložnost, ki je tudi nakazala marsikatere zanimive perspektive; ni pa bilo mogoče te zaključke prevesti v konkretne spremembe. Vsem zgoraj navedenim ugotovitvam se danes prišteje še nov problem;nevzdržljivost našega kulturnega sistema, saj napovedano krčenje finančnih podpor s strani italijanske vlade za naslednja leta postavlja pod resen vprašaj, ne le ljubiteljsko kulturo, marveč predvsem profesionalno.Kljub povrnitvi milijona evrov za letošnje leto je problem močno aktualen. Prepričana sem, da spada v pojem "reformizem" tudi nujnost, da se lotimo obravnave našega kulturnega dela s povsem drugačnim pristopom. Predvsem z občutkom, da sta analitični in kritični čut potrebna in pozitivna elementa, da je preverjanje/vrednotenje učinkov kulturnih udejstvovanj prav tako potrebno, da lahko našo kulturno ponudbo stalno izboljšujemo in jo prilagajamo pravim potrebam današnjega časa, notranjim in zunanjim. V okviru SKGZ čutimo potrebo, da se resno lotimo teh vprašanj, ker nas čas prehiteva in stagnacija je v danih pogojih najslabša varianta. Zato se bo skupina ljudi, ki verjamejo, da je potrebno posodobiti naš pristop do kulture in kulturnega delovanja, če resnično ne želimo postati samo folklorna zanimivost, posvetila poglabljanju nekaterih bistvenih tem. 1) Izhodišče naj bi bila analiza profesionalnih ustanov. Grobo povzeto smo v zadnjih desetih letih vložili v kulturo približno 50 milijonov evrov (če se omejimo le na prispevke italijanske države). Nekaj splošnih povzetkov lahko najbrž izluščimo, tudi iz ne pretirano natančne analize. Smo uspeli kaj spremeniti v manjšini sami in v okolju kjer živimo? Je raven naše profesionalne kulture zadovoljiva in konkurenčna? Je naša kulturna ponudba uspela razširiti v vseh treh pokrajinah naše dežele krog uporabnikov? Koliko smo kulturno/estetsko/svetovnonazorsko dozoreli, v kolektivnem in individualnem pogledu? So bila sredstva najbolj smotrno uporabljena? Rezultat poglobljene analize naj bi nudil iztočnice za izdelavo predloga o kriterijih za vrednotenje učinkovitosti kulturnega dela, ki bi bil naposled predmet čim širše razprave znotraj manjšine same. 2) Smisel kulturnega udejstvovanja lahko povzamemo v treh bistvenih ciljih: - kultura kot element za spoznavanje samih sebe (utrjevanje identitete,spodbujanje ustvarjalnosti, umetniška in estetska vzgoja mlajših....itd); - kultura kot sredstvo za vključitev v prostor, kjer živimo (posredovanje našekulture večinskemu narodu, ne le s sporadičnimi posegi, temveč na osnovi celovitega in daljnoročnega načrta, redno sodelovanje z italijanskimi kulturnimi sredinami - gledališča, univerze, konservatorji, javne uprave....spoznavanje in sodelovanje z drugimi jezikovnimi in verskimi skupnostmi v deželi....)- - kulturno soočenje/medkulturni dialog (iskanje konkretnih področij kulturnega sodelovanja in soustvarjanja tako v stikih z večinskim narodom v naši deželi kot s kulturnimi dejavniki v Sloveniji, kjer se je konkretno sodelovanje zelo zrahljalo....) Če smo kot skupnost v zadnjih letih nedvomno vložili veliko energije predvsem pri zasledovanju prvega cilja, smo glede ostalih dveh aspektov v velikem zaostanku. Čutimo potrebo, da je treba to vrzel zapolniti. Gre nam namreč za bistveno bivanjsko izbiro: ob znanem Trubarjevem geslu "stati inu obstati", želimo utrditi, kljub nelahkim razmeram, še tretje načelo: se normalno "razvijati".

Nives Košuta

P.S.: Če se komu zdijo ta izhodišča vredna poglabljanja je toplo vabljen/a, da se nam pridruži. Svojo razpoložljivost naj sporoči po mailu na naslov: skgz-ts@skgz.org (predmet: pristop k skupini Kultura in kulturni dialog)