Pričujoče spletno mesto uporablja sejne (nujno potrebne) piškotke ter druge piškotke (piškotke tretjih oseb) v namen zagotovitve najboljše uprabniške izkušnje. Spletna stran neposredno uporablja sejne piškotke, po Pravilniku o piškotkih pa obstaja možnost onemogočanja uporabe piškotkov, ki zbirajo spletne analitične podatke. V kolikor uporabnik nadaljuje z brskanjem po spletni strani ali zapre obvestilo o piškotkih, soglaša z uporabo vseh piškotkov.

X zapri

ODPRTA TRIBUNA - Kje smo in kam gremo?

30/04/2010

Danes nihče več ne dvomi, da razviti svet in njegovi sateliti doživljajo najhujšo krizo v vsem povojnem obdobju. Kriza je še toliko hujša in edinstvena (v zgodovini človeštva), ker je večslojna; doživljamo krizo, ki je istočasno finančna, gospodarska in moralno-ideološka. Analitiki in strokovnjaki razlagajo, da smo baje že dosegli dno, a z istim glasom dodajajo, da ne izključujejo novega šoka v naslednjih mesecih. Kljub stvarnim ali samo namišljenim znakom blagega okrevanja trdijo, da bo kriza dolgotrajna in ponovni razcvet (izhod iz krize) počasen in postopen. Kljub temu, da so si nekateri, posebno finančni sistemi, opomogli zahvaljujoč zajetni državni pomoči iz davkoplačevalske blagajne, izgleda, da so se iz nastale situacije naučili bore malo, saj večkrat opazimo, da se v »novi evforiji« obnašajo prav tako, kot pred krizo; s to razliko, da so za sabo pustili goro dolgov na plečih držav in davkoplačevalcev. Kdor je mislil, da kriza ne bo tako ali drugače prizadela tudi naše skupnosti, je malodane naiven. Vsak dan lahko preberemo v medijih o novih in ponavljajočih se kriznih stanjih v naših ustanovah in društvih. V minulih mesecih smo skoraj vsak dan lahko prebirali o »manjkajočem milijonu« in sedaj, ko izgleda, da se je prikazal, se že začenja pisanje o »manjkajočih dveh milijonih in pol«. Žal le pisanje in zgražanje ne bosta rešila objektivnih težav. Dejstvo je, da nas je kriza pošteno prizadela in ogrozila nemoteno delovanje ustanov in društev. Pokazatelji pa najavljajo, da se bo splošno stanje še poslabšalo. Izgleda, da se vsi še ne zavedamo resnosti nastalega stanja, saj slišimo in beremo o željah ali celo zahtevah po reševanju težav »na star način«, ki danes ne obstaja več. Vztrajanje pri takih zahtevah nas bo pripeljalo le do vojne med reveži, kjer si bomo eden drugemu očitali, kdo je prejel več in kdo manj in se bomo prepričevali, zakaj bi moralo biti obratno. Kregali se bomo, katera ustanova je pomembnejša od druge itd... Res je! Vsaka ustanova je pomembna, vsako društvo, dom, dejavnost so potrebni. a ne moremo nič, če si vsega tega danes ne moremo privoščiti. Kdor od blizu sledi razvoju dogodkov ter ima vpogled in informacije o celotni dejavnosti naše skupnosti, je lahko slutil prihajajoče stanje že pred kakšnim letom. Prvi simptom je bila objektivna nezmožnost skupnosti, da bi strukturno rešila problem delovanja SSG-ja po zadnji sanaciji. Vedelo se je, da so bili dolgovi poravnani, a vzroki za njih niso bili odstranjeni. Temu problemu so sledili še drugi, ki jih na tem mestu ne bom omenjal, saj jih predobro poznamo. SKGZ se je resnosti stanja zavedala že pred časom in zato kar nekaj časa vztrajno ponavlja, da se je potrebno skupaj lotiti strukturne prenove delovanja in posledično financiranja, ker nas bo sicer vztrajanje na tej poti peljalo v izjemno hudo stanje, ki bi lahko povzročilo razpad naše organiziranosti. Iz izjav v tisku izgleda, da je tudi SSO dojela resnost stanja, saj je kriza prizadela tudi nekatere organizacije iz njene ožje sfere. Vprašanje pa je, če in kdaj se bodo tega zavedli tudi drugi odločujoči dejavniki v naši skupnosti; mislim na izvoljene predstavnike oziroma na politiko. In kako dalje? Smo že na koncu aprila, obdobju ko se odvijajo občni zbori družb, ustanov in društev, na katerih se potrjujejo bilance, obračuni in proračuni za naslednje obdobje. Večino podatkov že imamo na razpolago, v kratkem bomo imeli še manjkajoče. Potrebno je združiti vse te podatke in imeli bomo dovolj jasno sliko današnjega stanja. Kdor že več let sledi delovanju, lahko te podatke primerja s podatki iz preteklih let, recimo od 2007 dalje. Iz analize dosedanjih podatkov in iz analize proračunov ter predvidevanj si lahko izriše sliko tega, kar lahko pričakujemo v tem in naslednjem letu. S tako sliko lahko pripravimo plan dejavnosti in aktivnosti, ki bodo potrebne, da na najboljši način prebrodimo trenutno stanje in nastavimo program delovanja za naslednje obdobje. Do tu ni nič posebno zahtevnega. Prave težave se bodo pojavile, ko se bo program prestrukturiranja s papirja prenašal v prakso, v naš vsakdan. Izvajanje takega programa zahteva najprej avtoriteto, ki ima dovolj pooblastil in moči, da tudi s prisilo, če je potrebno, zagotovi izvajanje predvidenih aktivnosti. Taka avtoriteta je lahko samo organ - recimo »Odbor za strateški razvoj« (v takih situacijah praksa veleva, da se moramo v čim večji meri izogibati uporabi besede »kriza«), ki ima popolno in vsestransko podporo vseh odločujočih dejavnikov v naši skupnosti; le tako bo lahko suvereno nastopal in zahteval izvajanje vseh načrtov in aktivnosti, ki bodo potrebne, da bomo na novo nastavili temelje, na katerih se bo naše organizirano delovanje razvijalo v naslednjih letih. Odbor za strateški razvoj bi moral biti sestavljen iz strokovnjakov, ki imajo dovolj izkušenj, da napišejo učinkovit program prestrukturiranja in iz izbranih predstavnikov civilne in politične sfere naše skupnosti, ki bi nadzorovali in odločali, katere dejavnosti in aktivnosti so še sprejemljive za skupnost. Prva naloga odbora bi bila, da analizira zbrane podatke in sestavi poročilo o dejanskem stanju in projekcijo vsaj za tekoče in naslednje leto. Na podlagi tega bi napisal tudi program prestrukturiranja in aktivnosti, ki so potrebne za dosego zastavljenih ciljev. Sestava programa prestrukturiranja in njegovo izvajanje ne pomeni le ukinjanja, zapiranja, krčenja, odpuščanja itd. Dobro sestavljen program predvideva najprej konsolidacijo obstoječih finančnih virov in iskanje novih, ki bi v čim večji meri zapolnili trenutni primanjkljaj. Sledi ocena možnosti razumnega in kontroliranega zadolževanja, ki bi lahko krilo tekoče primanjkljaje v pričakovanju boljših časov. Šele ko bi se izčrpalo zgornje možnosti, nastopijo neljubi drastični ukrepi, kot so odpuščanje, krčenje in v skrajni sili ukinjanje. Kot sem že omenil, bi v te aktivnosti morali biti vključeni vsi pomembni odločujoči dejavniki v manjšini, kjer bi moral vsak s svojimi najboljšimi močmi in kompetencami podpirati in pomagati pri realizaciji programa. Iskanje sredstev in prepričevanje bi moralo biti usklajeno. Tudi aktivnosti bi morale biti časovno usklajene, saj je pri javnih ustanovah na primer, potrebno lobirati in pritiskati pred poletjem in takoj jeseni, še pred sprejetjem proračunov. Če sredstva niso predvidena v proračunu, bo dežurni politik, kljub najboljši volji, le s težavo kaj dosegel. Naj bo ime operativnega organa tako ali drugačno, ne glede na to, kakšna bo njegova sestava, ne glede na program, ki bo nastal, je dejstvo, da bo le organ, ki bo imel izjemno avtoriteto, lahko dosegel pomembne spremembe v naši skupnosti. Tako avtoriteto organu pa lahko dajo le obe krovni organizaciji in naši politiki, vsi skupaj; združba, ki jo danes imenujemo SKUPNO ZASTOPSTVO. Bojim se, da če skupno zastopstvo takega organa ne bo sestavilo in ga z vso močjo in avtoriteto brezpogojno podprlo, bo bodočnost, ki nas čaka, zelo težka in bomo našim naslednikom prepustili mnogo manj od tega, kar so naši očetje prepustili nam.

Igor Pahor