Pričujoče spletno mesto uporablja sejne (nujno potrebne) piškotke ter druge piškotke (piškotke tretjih oseb) v namen zagotovitve najboljše uprabniške izkušnje. Spletna stran neposredno uporablja sejne piškotke, po Pravilniku o piškotkih pa obstaja možnost onemogočanja uporabe piškotkov, ki zbirajo spletne analitične podatke. V kolikor uporabnik nadaljuje z brskanjem po spletni strani ali zapre obvestilo o piškotkih, soglaša z uporabo vseh piškotkov.

X zapri

Odprta tribuna: Med množičnostjo in kvaliteto

23/01/2009

Našo narodnostno skupnost lahko primerjamo človeku z zobobolom. Tako kot večina ljudi se zobozdravnika trmasto izogiba in čaka na čudež, ki bo ozdravel njegov karies in rešil načeto zobovje. Zaveda pa se, da tak čudež se v realnem življenju ne more zgoditi. Za našo skupnost čakanje na čudeže in upanje nista dovolj, narediti moramo nekaj več. Finančne težave, ki se napovedujejo (ne od danes) v naslednjih letih naši organizirani družbi, bodo omejile delovanje manjšine tako kot nikoli prej. Nič ne bodo zalegle pomirjujoče besede češ, da Slovenci smo itak navajeni na hude čase in moramo potrpeti in z aktivnim optimizmom zaupati obljubam dežurnih politikov. Globalna kriza je (in bo) prizadela skoraj vse italijanske državljane, torej tudi nas. Taista kriza pa je tudi idealen izgovor za vladajoče, da nam z malodušnostjo odrežejo že itak tanko rezino tortice. Niti krovni nimata več čarobne paličice. Njuna predsednika romata enkrat v Ljubljano, drugič v Rim prosjačit usmiljenje in miloščino, ki jih tokrat po vsej verjetnosti ne bomo deležni.

Resnici na ljubo je naša manjšina tako razdvojena, da je izredno težko z njo upravljati, ukleščena v svojo polpreteklo zgodovino z vsemi nerešenimi notranjimi spori in nesoglasji, ki ji onemogočajo realistični, predvsem pa enoten pogled v prihodnost. Viziji sta si tako daleč, da je vsaka najmanjša sprememba, ki zahteva širše soglasje, nemogoča. Nekateri prepričujejo da so dvojniki in trojniki potrebni, češ da spodbujajo zdravo kompeticijo in kakovostno rast, zagovarjajo tri (sic!) osrednje prešernove proslave, ko še za eno ni dovolj denarja, vsi skupaj zahtevamo vrnitev odvzetih narodnih in trgovskih domov, ko ne vemo kako jih bomo potem uporabljali in vzdrževali (medtem kar nekaj kulturnih hramov žalostno propada...). Še bi lahko naštevali, a nič ne bo zaleglo, če se ne bomo dovolj zavedali, da moramo našo manjšino premisliti, smotrneje razdeliti sredstva ter spodbujati kakovost na vseh področjih. Zmanjšati moramo količino produkcije in biti pazljivejši do kvalitete storitev in ponudbe.

Programska konferenca je pred nekaj leti ponudila kar nekaj rešitev, ki bi nam zagotovile vsaj nekaj let dostojanstvenega obstoja, predvsem pa bi preprečile denarne prepihe. Zaključni dokument je ostal le na papirju, izčrpno in dolgotrajno delo pa se je izjalovilo in s tem tudi možnost prepotrebne reorganizacije manjšine. Vse je ostalo po starem. Kulturno področje se je po anketi izkazalo kot obsežno ter z različnimi pogledi, potrebami in interesi. Razčlenjena dejavnost je potrdila bogato delovanje tako poklicnih ustanov, kot tudi ljubiteljskih organizacij. V zaključnem dokumentu med drugim piše: “Kljub kulturni stvarnosti, ki se na različnih poljih razlikuje in obenem prepleta, je treba delovati v mejah tako materialnih kot kadrovskih možnosti, ki naj zagotovijo finančno stabilnost kulturnih organizacij in ustanov. V tem smislu je treba smotrno izkoriščati osebne in materialne resurse, izdelati večletni investicijski plan in pospeševati v mejah možnega sinergije med subjekti, ki delajo na sorodnih področjih.” Te besede so predstavljale za nekatere željo po spremembah, za druge pa nevarnost, ki bi ogrožala nekakšno stabilno ravnovesje (mirodajni sistem fifti-fifti). Če ne bomo kaj konkretnega spremenili, so bodo v manjšini sprožile notranje bitke, ki ne bodo koristile nikomur.

Nekateri trdijo, da smo Slovenci v Italiji vedno bili pod pritiskom in da znižanje prispevkov ne bo pokončalo manjšine, saj nekoč je bilo veliko slabše, kljub temu pa je naša skupnost preživela. Naj spomnim, da nekoč manjšina ni razpolagala s takšno organiziranostjo, kot jo poznamo danes. Ni bilo profesionalnih ustanov, šol, časopisov, radia, televizije, založb, itd. Slovensko prisotnost je zagotavljala peščica zanesenjakov, ki je delovala brez vsakršnega prispevka. Pod takratnimi pogoji bi danes ne bilo nobene slovenske organizacije v Italiji, kaj šele najprej opevanega, kasneje pa zaničevanega zaščitnega zakona. Dejstvo je, da današnji sistem organiziranosti v manjšini ne bo mogel kljubovati napovedanim krčenjem prispevkov, zreduciralo se bo delovanje in zmanjšalo se bo število zaposlenih. Prihodnost naše organiziranosti se bo lahko razvijala le na reformnih pogledih programske konference. Vprašanje je, kdo bo sodeloval pri tem procesu in kdo se bo krčevito trudil za ohranitev statičnosti in bo še naprej dajal prednost množičnosti ne da bi se trudil za kakovostno rast. Tristo in več organizacij ni jamstvo kakovosti in težnje po napredku zlasti zato, ker številčnost ne daje merila za ocenjevanje uspešnosti in učinkovitosti. Osebno zagovarjam tezo po pogumnih reformah, ki lahko našo manjšino vodijo k pozitivnemu protagonizmu v širšem prostoru. Pomembno je, da vztrajamo pri trubarjevem načelu “stati inu obstati”, geslo pa moramo nekoliko prilagoditi sodobnemu času in globaliziranemu svetu, tako da ne bomo v naslednjih desetletjih še vedno jamrali, protestirali in obenem tolažili našega mazohističnega pacienta.

Marino Marsič