Pričujoče spletno mesto uporablja sejne (nujno potrebne) piškotke ter druge piškotke (piškotke tretjih oseb) v namen zagotovitve najboljše uprabniške izkušnje. Spletna stran neposredno uporablja sejne piškotke, po Pravilniku o piškotkih pa obstaja možnost onemogočanja uporabe piškotkov, ki zbirajo spletne analitične podatke. V kolikor uporabnik nadaljuje z brskanjem po spletni strani ali zapre obvestilo o piškotkih, soglaša z uporabo vseh piškotkov.

X zapri

ODPRTA TRIBUNA: Raje pozitiven pristop

17/07/2009

Livio Semolič Na vseslovenskem srečanju v Državnem zboru v Ljubljani so številni razpravljalci večkrat izhajali iz pesimističnega, veliko manj pa iz optimističnega pristopa do stvarnosti Slovencev po svetu in v zamejstvu. Še posebej sem bil pozoren na posege, ki so obravnavali stanje naše narodnostne skupnosti in pri tem opazil veliko dozo pesimizma, kot je svoj pristop označil tudi sam David Bandelj, ki mu je bil zaupan eden izmed uvodnih posegov zasedanja. Še najbolj optimistično pa je bil naravnan minister Žekš, ki je izpostavil bolj pozitivne kot pa negativne plati vsesplošnega stanja Slovencev, ali, bolje rečeno, še najbolj je bil realist, saj je prav tovrsten pristop primeren za resno in konstruktivno diskusijo. Mimo teh uvodnih misli želim izpostaviti nekaj drugega, kar me je med omenjenim zasedanjem posebno prizadelo (to sem tudi poudaril v svojem kratkem posegu), in sicer: veliko ostrino do italijanske države, italijanskega naroda in nenazadnje do italijanskega jezika. Zelo nerodno mi je bilo slišati, kako so bili posegi nekaterih naših manjšinskih izobražencev prepojeni z zaničevalnim odnosom do države, v kateri živimo, ter z nadvse površno posploševalno negativizacijo naših sodržavljanov. Povsem nerazumljivo se mi je tudi zdelo dejstvo, da nas lahko »bolijo« (tako D. Bandelj) dvojezični napisi na veleblagovnicah v Novi Gorici in da to označujemo kot servilno podložnost, ne pa kot prijaznost do italijanskih kupcev. Hočeš nočeš, prišlo je do zmede med omembo normirane institucionalne dvojezičnosti na narodnostno mešanih območjih in čisto praktično, podjetniško, logično dvojezičnostjo, ki je vezana na realne in potencialne koristnike določenih trgovskih obratov, predvsem v obmejnih ali pa tudi v turističnih okoljih. Tako negativno vrednotenje jezika sosedov in ocena, da je prisotnost le-tega dokaz neke subtilne kolonizacije, me je povsem presenetilo . Za tistega, ki želi doživljati obmejni prostor kot povezanost in ne kot ločevanje, prepletanje in ne izključevanje, je vsak znak dvojezičnosti lahko pozitiven pokazatelj normalnih odnosov v prostoru, kjer sta si dva naroda blizu in med sabo želita tvorno sodelovati. To ni nobena popustljivost ali servilnost, ravno nasprotno: to je suvereno nastopanje brez nepotrebnih predsodkov in bojazni do bližnjega. Žal pa so te bojazni (ki sicer izhajajo predvsem iz tragičnih dogodkov prejšnjega stoletja ) še vedno spekularni pojav na obeh straneh meje. Vloga manjšincev pa bi morala biti predvsem pri povezovanju dveh narodov, spoštovanju dveh jezikov in odpravljanju slehernih predsodkov, ne pa obratno. Enako nerazumljiva se mi je zdela razlaga v uvodnem poročilu (tako D. Bandelj), da če otrok iz dvojezičnega zakona zanemari italijanski jezik v svojem odraščanju, je to sicer huda pomanjkljivost, če pa isto naredi s slovenščino, to pomeni izdajstvo. Meni sploh ni vseeno, ko slišim katerokoli negativizacijo Slovenije, slovenskega naroda in jezika s strani Italijanov, kot tudi nisem neobčutljiv do podobnega vedenja Slovencev do italijanskih sosedov, predvsem pa do italijanskega jezika in kulture. Nikakor pa ne želim vezati ljubezni do lastnega jezika z negativnim odnosom do jezika bližnjega. Žal v zadnjih časih beležim vedno več tovrstnih pojavov. Tudi zamrznitev Schengna (kar je sicer tudi Avstrija storila ob evropskem nogometnem prvenstvu) je postala dobra pretveza za negativizacijo Italije z neverjetnim posploševanjem in povezovanjem dogodkov, ki med sabo niso imeli prav nič skupnega: mnogi slovenski vsedržavni mediji so celo napovedovali navzočnost črnosrajčnikov skrajne desnice na mejnih prehodih samo, ker se je v istih dneh le-te omenjalo v zvezi z uvajanjem t.i. obhodnic v italijanskih mestih! Tako bolj ali manj načrtno zavajanje javnosti in potvarjanje realnosti, ki ima za glavni cilj spodbujanje polemik, prav gotovo ne koristi naši narodnostni skupnosti v Italiji, ki v glavnem stremi po vzpostavljanju čimbolj pozitivnega ozračja v našem čezmejnem prostoru. Nekajtedenska zamrznitev Schengna lahko bi bila celo koristna, v kolikor nas bo spomnila in opomnila, da padec meja ni samoumevna, dokončna in nespremenljiva danost, če je ne bomo znali primerno ceniti in si vsak dan prizadevati za tvorno sodelovanje, ki mora najprej sloneti na osnovni predpostavki obojestranskega spoštovanja. Če se povrnem k začetnemu razmišljanju - pa naj mi bo dovoljena določena doza optimizma tudi ob realnih dejstvih, ki so vezana na kroniko teh dni - lahko povem naslednje: edina dva dijaka, ki sta maturo zaključila s stotico in odliko na slovenskem klasičnem liceju v Gorici, izhajata iz čisto »posebne« stvarnosti, pri čemer je prvi dijak iz mešanega zakona, kjer je materin jezik italijanščina, druga pa iz čisto italijanskega zakona, kjer nihče od staršev ne obvlada slovenskega jezika. Potemtakem si upam trditi, da smo lahko vsaj malo optimistično naravnani glede naše prihodnosti. To je lahko tudi dodaten znak uspešnosti deasimilacijskega procesa, ki vodi številne narodnostno mešane ali čisto italijanske družine v izbiro slovenskega vzgojno-izobraževalnega procesa za svoje otroke. Šolska stvarnost je gotovo pravi realni pokazatelj stanja naše narodnostne skupnosti v Italiji. Mimo raznoraznih težav in problemov se je število vpisanih v naše šole v zadnjem desetletju znatno povečalo, kar kaže na vedno večje zanimanje in navezanost na slovenski jezik in kulturo. Dejansko se naša baza širi, ne pa krči. Vse to pa zahteva od vseh nas vedno večji trud, prizadevanje in veliko pozornost, saj se danes, bolj kot nikdar prej, v šolskih klopeh snujeta naša bodoča skupnost in raznolikost profilov naših članov, kjer je identiteta sestavljena iz številnih in različnih odtenkov prepletanja najmanj dveh jezikov in kultur. Veliko seveda odvisi od učnega kadra, še več pa od okolja oz. vseh tistih struktur, ki so šoli lahko oziroma ji morajo biti v oporo. Taka, jasno začrtana perspektiva nas mora spodbujati k še prodornejšemu in inovativnemu pristopu, kakovosti in privlačnosti naše ponudbe, zato da bo naš sistem organizacij in društev prilagojen tej novi stvarnosti. Že danes imamo konkretne pokazatelje dobrih praks znotraj naših struktur, še vedno preveč pa je tudi takih realnosti, ki se obnašajo tako, kot da bi se novih razmer ne zavedali ali pa si celo privoščijo čisto mirujoče stanje. Ob vsem tem gotovo ni prostora za pojme manjvrednosti oz. večvrednosti, ponižnosti oz. ošabnosti, poveličevanja enega oz. zaničevanja drugega. Taka izhodišča bi sicer želel slišati med posegi vseh razpravljalcev v Ljubljani in ne samo redkih, dragocenih izjem! livio.semolic@libero.it

P.S. Ob vsem tem še zdaleč nočem zanikati in niti ne zanemariti številnih, še nerešenih problemov, kot so prepočasno udejanjanje zaščitnih norm, finančne težave naših ustanov itd., vendar želim raje privilegirati pozitivne in konstruktivne pristope, kot pa samoobjokovanje ali celo obrekovanje.