Pričujoče spletno mesto uporablja sejne (nujno potrebne) piškotke ter druge piškotke (piškotke tretjih oseb) v namen zagotovitve najboljše uprabniške izkušnje. Spletna stran neposredno uporablja sejne piškotke, po Pravilniku o piškotkih pa obstaja možnost onemogočanja uporabe piškotkov, ki zbirajo spletne analitične podatke. V kolikor uporabnik nadaljuje z brskanjem po spletni strani ali zapre obvestilo o piškotkih, soglaša z uporabo vseh piškotkov.

X zapri

ODPRTA TRIBUNA - Rudi Pavšič

26/08/2009

 

V teh še počitniških dneh sem razmišljal o prihajajoči sezoni in si postavil vprašanje, kako se je lotiti ob dejstvu, da smo naš (Skgz) kongres nastavili v luči potrebnih reform in si kot prioritetno nalogo zadali skrb, da jih bomo začeli udejaniti. Naloga ni enostavna, saj se dobro zavedam, da je za takšne pomembne izbire bistveno, da obstaja široko soglasje in stvarna volja, da se iz teorije preide v prakso. Vsi se v bistvu strinjajo in podpirajo potrebo po spremembah v manjšini. V isti sapi pa zaznavam bojazen marsikoga, da bi lahko reformni val spremenil dosedanji utečeni (in večkrat zbirokratiziran) sistem in zamešal karte na mizi. Bojazen nosi v sebi tudi več interesnih razlogov. Problem je tudi, da v naši skupnosti ne uspemo sestaviti omizja (manjšinskega vrha), ki bi si prevzelo nalogo in skrb voditi in usmerjati našo narodnostno skupnost. Smo v bistvu manjšina brez vodstva, ki bi bilo sinteza tako civilne kot politične družbe in ki bi uživalo potrebno podporo.

Globoko sem prepričan, da moramo vztrajati pri reformnih izbirah. To moramo storiti čimprej, ker se bližajo (v nekaterih primerih so že tu) časi, ki od nas zahtevajo takšen pristop, če želimo dobro naši skupnosti, predvsem njenemu organiziranemu delu. Ko smo leta 2001 dobili zaščitni zakon, smo se zavedali, da zakonska zaščita ne bo dovolj, če ne bomo tudi znotraj nas samih spremenili določen sistem, ki je bil uspešen in učinkovit v daljšem povojnem času. Tudi v našem ožjem in širšem okolju se je marsikaj spremenilo. Nastala je ideja o programski konferenci in se v bistvu ugasnila ob njenem samem nastanku.

Po deželnem kongresu so mi večkrat zastavili vprašanje, kako mislimo konkretno udejaniti reforme, za katere smo se opredelili. Zame je reformizem razumski in realistični odnos do stvarnosti, v kateri živimo. Manjšinska reforma je proces, ki potrebuje določen čas, z njenim začetkom pa ne moremo več odlašati. Določiti je treba okvir, strategijo in začeti z delom. Z zanimanjem sem prebral misli Igorja Kocjančiča, ki je v intervjuju za PD povedal, »da manjšinska organiziranost krvavo potrebuje korenite in smiselne reforme, ki so bile že zdavnaj nakazane (menim, da je mislil na programsko konferenco).Odpravo dvojnikov, poenostavitev pretiranih razčlenjenosti v manjšini ter opredelitev prioritet. Najprej bi bilo treba zajamčiti obstoj in razvoj primarnih oz. profesionalnih ustanov, nato sistematizirati še vse ostalo. Ta proces je neizbežen in bojim se, da bo gospodarska kriza ta proces še pospešila. To pomeni, da tvegamo tako reformo, ki bo bolj rezultat prisile, kot pa sad dogovarjanja in razvojne vizije.”

Vizija je bistveni del neke strategije, ki jo v tem času v manjšini pogrešam. V zadnjih tednih sem bral nekatere izjave in stališča, ki posredno obravnavajo tudi tematiko manjšinskih reform, oz. odnosa manjšine do okolja, kjer živi.

Predsednik vzhodno-kraškega rajonskega sveta je ugotovil, da se nas je lotil »sindrom polne riti«, češ da splošno blagostanje nas odvrača od protestiranja. Mnenja sem, da je lahko protestiranje le eno od možnih sredstev, da dosežeš zastavljeni cilj. Brez strategije in jasne vizije, kaj pravzaprav hočeš, je protest le zaradi protesta premalo, tudi ko gre za izredno pomembne zadeve, kot je denimo tržaški regulacijski načrt in poseganje na teritorij, kjer živi tudi naša skupnost. Nešteto krat smo razpravljali o problematikah našega teritorija (primer kraške gorske skupnosti) in vedno pokazali šibkost zaradi zmede idej in nakazanih rešitev, ki so bile prej izraz potreb posameznih komponent, kot pa rešitev, ki bi bila sinteza v korist celotne naše skupnosti.

Izpod peresa iste novinarke, ki je misli predsednika rajonskega sveta prenesla v uvodnik, sem prebral zanimivo razmišljanje ob primeru proseškega obiska italijanskega kmetijskega ministra, med katerim je bila slovenska beseda izrinjena. Izpostavila je mislel tržaškega psihoanalitika, »češ da nekateri se najbrž nezavedno veselimo, če nam pomažejo spomenik: tako lahko vsa skupnost spet utrjuje svojo borbeno identiteto žrtve.« In ob tem kolegica ugotavlja, da znamo poiskati skupni jezik samo v vlogi žrtve, ne pa, ko je treba načrtovati manjšinski razvoj, poiskati odgovore na preštevilna odprta vprašanja, ali preprosto razmisliti, kako v tretjem tisočletju promovirati to našo skupnost. Njeno stališče podpišem in si postavim vprašanje: ali nismo tega sposobni, ker nam je zmanjkal protestni duh? Osebno se bolj nagibam k ugotovitvi, da v majšini ni potrebne vizije in strategije ter primerno vodilno jedro, ki bi znalo stvari postaviti v prakso. Ko bi bili sposobni takšnega miselno-operativnega koraka, bi lahko rekli, da smo na dobri poti manjšinske reforme.

Prijatelj in predsednik koroške Zveze slovenskih organizacij Marjan Šturm je ugotovil, »da prekomejno sodelovanje med Koroško in Slovenijo se hitro razvija. To so konkretni projekti, ki prispevajo k poznavanju novih ljudi in krajev. To je medkulturni dialog, ki bistveno prispeva k evropskemu zbliževanju in ki presega stare nacionalizme in zamere in je veliko bolj atraktiven, kot nekateri politični manjšinski dejavniki.« V naši organizaciji smo bili vedno pozorni do vprašanj dialoga in to kljub nekaterim kritikam, češ da naša pretirana skrb za medkulturnost in večjezičnost šibi narodnostno identiteto. Kot da bi identiteta avtomatično rastla v sorazmerju s »sovražnostjo« do drugače govorečega. Tudi takšni in podobni primeri sodijo v okvir tiste reformne poti, ki mora primerneje doreči tudi zahtevno in zapleteno vprašanje narodnostne identitete in se izogniti kategorizaciji v dobre in slabe Slovence. Skrb za slovenstvo se ne meri s pripadnostjo eni ali drugi stranki ali s pretiranim, da ne rečem včasih patetičnim patriotizmom, ki je večkrat izraz določene narodne lagodnosti in komodni umik od potrebnega in zahtevnega soočanja v večjezičnem in večkulturnem prostoru. Prepričan sem, da ob potrebni in nujni skrbi za razvoj slovenskega jezika in narodne identitete je enako potrebno, da ustvarimo čim boljše pogoje, da se v prostoru, kjer živimo, politična klima spremeni nam v korist in da se poveča krog tistih (ne)Slovencev, ki se bodo približali naši kulturi in jeziku, ga začeli obvladovati in s tem tudi bolj spoštovati našo skupnost. Ravno tako sem prepričan, da manjšini koristi sodelovanje med našo Deželo z bližnjo Slovenijo in naše pozitivno soočanje z italijansko skupnostjo v Istri. Vprašanje je, koliko v resnici delamo v to smer. Če pomislimo, koliko energij posvečamo polpretekli boleči zgodovini teh krajev, bo jasno, da nam zmanjkuje sil za pogled in načrtovanje bodočnosti, ki bi bila bolj atraktivna in zanimiva, še posebno za mlajše generacije, ki so manj obremenjene s fojbami, povojnimi poboji in raznimi totalitarizmi.

In še primer, ki zadeva enkratno priložnost, ki nam jo ponuja prostor brez meje. Nogometni klubi Mladost, Sovodnje in Adria iz Mirna (v Sloveniji) so se dogovorili, da bodo sodelovali na mladinski ravni. “V duhu čezmejnega sodelovanja in čezmejnih prvenstev”, je ugotovil predsednik sovodenjskega športnega društva Zdravko Kuštrin, “smo s tem dogovorom dejansko šli dlje. Ustanovili smo prvo čezmejno ekipo”. Reformizem, takšnega, kot ga imam v mislih, zadeva tudi drugačen, bolj aktiven pristop do obmejnega prostora. Povsem primerno bi bilo, ko bi tudi na drugih področjih naše aktivnosti posnemali dobro prakso Mladosti, Sovodenj in mirenske Adrije. Postali bi protagonisti obmejnega prostora in bi močneje osmislili vlogo naše narodnostne skupnosti.