Pričujoče spletno mesto uporablja sejne (nujno potrebne) piškotke ter druge piškotke (piškotke tretjih oseb) v namen zagotovitve najboljše uprabniške izkušnje. Spletna stran neposredno uporablja sejne piškotke, po Pravilniku o piškotkih pa obstaja možnost onemogočanja uporabe piškotkov, ki zbirajo spletne analitične podatke. V kolikor uporabnik nadaljuje z brskanjem po spletni strani ali zapre obvestilo o piškotkih, soglaša z uporabo vseh piškotkov.

X zapri

ODPRTA TRIBUNA - Skupno zastopstvo naj bo korak na poti do najširšega predstavništva manjšine

24/04/2010

V prejšnji Odprti tribuni sem ob oceni sedanjega položaja v naši skupnosti izpostavil potrebo, da utrdimo vlogo in pristojnosti Skupnega zastopstva, ki v trenutni realnosti predstavlja najbolj reprezentativno omizje Slovencev v Italiji. Zastopstvo se je v zadnjem času, čeprav po daljšem premoru, sestalo dvakrat in obravnavalo dve za manjšino pomembni tematiki: krizo Slovenskega stalnega gledališča in prostorske težave dvojezične šole v Špetru. Na prvem srečanju smo se, kljub živahni dialektiki, zedinili glede nekaterih osnovnih izhodišč o bodočnosti ene izmed naših osrednjih kulturnih ustanov. Večjo složnost in sličnost pogledov pa smo pokazali na špetrskem srečanju, kjer smo brez odvečne retorike, ki je del današnje politike, podprli predlog o lokacijski rešitvi dvojezične šole. Skratka, predstavniki Skupnega zastopstva, v katerem so člani slovenske deželne komponente Demokratske stranke, federacije levice in Slovenske skupnosti ter obeh krovnih organizacij, so dokazali, da so sposobni resnega in odgovornega pristopa, ko gre za manjšino pomembne teme. Ne delam si iluzij, da bo vedno tako, vendar je glede omenjenih problemov zastopstvo pokazalo svojo pozitivno in učinkovito podobo. V svojem prejšnjem razmišljanju sem si zastavil tudi vprašanje, ali je zdajšnja sestava najbolj primerna oziroma če bi jo bilo vredno razširiti. Jasno je, da bodo te izbire nastale znotraj samega zastopstva, če in ko bo ocenilo kot pravilno, da se loti tega vprašanja. Moja podpora Skupnemu zastopstvu je sad izkušenj, ki sem jih imel v prejšnji Skupni delegaciji Slovencev v Italiji in v sami Slovenski manjšinski koordinaciji Slomak, ki je bil zame prava šola. Sedanje težave v tem vsemanjšinskem gremiju (v bistvu se bližamo letu njegove neaktivnosti) dokazujejo pomembnost takšnih omizij za skupnosti, kot so manjšine v soseščini Slovenije. Iskati v pluralnosti pogledov skupne odgovore na najpomembnejša vprašanja, je bistvo neke organiziranosti. Slomak je prvič združil ob isti mizi predstavnike slovenskih manjšin iz Avstrije, Italije, Madžarske in Hrvaške. Skupaj smo nastopali v Ljubljani in v Bruslju, skupaj smo oblikovali izhodišča za našo skupno bodočnost v novi in razširjeni Evropi. Vseslovenska javnost in politika sta nas poslušali. Zato srčno upam, da se bo ena od komponent Slomaka (kot je najavila na zadnji seji v Ljubljani) čim prej izrekla glede predloga, da bi za določen čas predsedniško mesto prevzela dvojica (Marjan Sturm in Bernard Špacapan), ki bi imela nalogo pripraviti izhodišča za nadaljnje delo koordinacije. Križni veti, ki smo jih beležili v zadnjih mesecih, so pripeljali do blokade Slomaka in škodili vsem štirim manjšinskim skupnostim, ki so našle v Slomaku združevalno telo. Danes ugotavljamo, da so v Ljubljani vse manj prisotne. Slomak je lahko izkušnja tudi za Skupno zastopstvo. Slednje naj postane prvi sogovornik Republike Slovenije in to v vseh primerih. Doslej vlada okoli tega problema »institucionalna zmeda«. Slovenska vlada in parlament imata večkrat različne pristope. Izbire manjšinskega zastopstva so nedefinirane in zato nekoherentne. Svet za manjšine pri predsedniku vlade RS upošteva npr. tričlansko zastopstvo. Pri marsikaterem srečanju na vladni ravni prideta v poštev samo krovni organizaciji, v drugih primerih se okoli manjšinske mize sreča celotno zdajšnje Skupno zastopstvo. Obstaja zmeda, ki rojeva zamere. Obvelja naj pravilo, naj Republika Slovenija spoštuje manjšinsko organiziranost tako v civilni kot v politični družbi v vsej njeni realnosti. Vsaka druga varianta ni dobra in ustvarja napetost v manjšini. To smo že večkrat preizkusili v vsakodnevni praksi. Menim, da bi se morali v Skupnem zastopstvu dogovoriti tudi o razširjenih delovnih sestankih, kjer bi obravnavali določene tematike. Obstajajo npr. organizmi institucionalnega pomena, ki jih ne smemo prezreti, saj jih tako le šibimo. Naj omenim paritetni odbor, deželno šolsko komisijo, slovenske župane ter javne uprave. Nadalje moramo vzpostaviti skupen odnos do deželnih in parlamentarnih predstavnikov, do gospodarskega foruma in do predstavnikov organizacij, ki se ukvarjajo s teritorijem. Vse omenjene in druge stvarnosti bi morale postati stalne sogovornice zastopstva, ko se bo obravnavalo teme, ki potrebujejo specifični pristop in kompetence. Pomembno pa se mi zdi, da bi zastopstvo vzpodbudilo vsemanjšinski in pluralen forum mladih, ki bi ovrednotil pomen predstavnikov mlajših generacij. Njihovi problemi in pogledi na manjšinsko stvarnost so pokazatelj naše širše realnosti in zato naj bi forum postal privilegiran sogovornik skupnega omizja oz. celo njegov del. Tako sestavljeno predstavništvo ne bi nikakor odvzelo ali zmanjšalo avtonomije in pristojnosti posameznih komponent v njem. Kvečjemu bi jih utrdilo, saj bi jim omogočilo, da primerjajo različne poglede, jih analizirajo in, kjer je možno, najdejo sintezo za skupno dobro ter v interesu celotne naše skupnosti. Z organizacijskega vidika naj bi si skrb za delovanje zastopstva prevzeli krovni organizaciji SKGZ in SSO. Če se bodo zadeve premikale v nakazano smer, potem lahko z gotovostjo ugotovimo, da je manjšina naredila pomemben premik iz zdajšnje statičnosti, da je presegla včasih pretirano medijsko prepirljivost in neučinkovitost, ki je pogostokrat sad neizrečenega in zamer. Vse to oddaljuje vodstva od širše manjšinske stvarnosti, skratka, od ljudi, ki marsikatere napetosti preprosto ne razumejo in je ne čutijo kot svojo. V zastopstvu bi se lahko pričelo razmišljati, kako nadgraditi omizje, ki še vedno sloni na sprotnem dogovarjanju in ne na sprejetem in določenem sistemu. Razmišljanje naj bi šlo v smeri iskanja najbolj učinkovitih in za vse sprejemljivih demokratičnih načel in pravil. Tako bi lahko v razumno doglednem času ustanovili takšno predstavništvo, ki bi imelo najširšo manjšinsko legitimacijo. Hitrost dogodkov, tudi manj ugodnih ali celo povsem negativnih, je tolikšna, da ne dopušča nekih "taktičnih" in zato upočasnjenih ritmov. Marsikatera urgenca trka na vrata in je povsem jasno, da ne moreta zanjo najti odgovor samo ena ali pa dve krovni organizaciji. Posebno ne, ko gre za izrazito politična vprašanja, kot sta npr. izvajanje zaščitnega zakona ali financiranje manjšine iz državnih, deželnih in drugih institucionalnih virov.

Rudi Pavšič, predsednik SKGZ