Pričujoče spletno mesto uporablja sejne (nujno potrebne) piškotke ter druge piškotke (piškotke tretjih oseb) v namen zagotovitve najboljše uprabniške izkušnje. Spletna stran neposredno uporablja sejne piškotke, po Pravilniku o piškotkih pa obstaja možnost onemogočanja uporabe piškotkov, ki zbirajo spletne analitične podatke. V kolikor uporabnik nadaljuje z brskanjem po spletni strani ali zapre obvestilo o piškotkih, soglaša z uporabo vseh piškotkov.

X zapri

Odprto pismo Tržačanom

25/04/2004

Živimo v Trstu. Pri srcu so nam barve morja, ki ga obliva, Krasa, ki ga objema, všeč nam je utrip mesta, všeč so nam ljudje v njem. Ne toži se nam po preteklosti, prizadevamo pa si, da bi se mesto, Tržačanke in Tržačani izkazali z zgledno državljansko držo in bili kos vlogi omikanega žarišča v tem delu Evrope. Trst lahko prerase v vrhunsko sotočje novatorskih zamisli in predlogov ter prevzame vlogo vzornega pospeševalca napredka in sožitja. Trst je mesto, v katerem slovenska in italijanska kultura sobivata od nekdaj druga ob drugi, a nista bili vselej druga drugi prijazna sogovornica. Je mesto, v katerem Židje, Avstrijci, Srbi, Hrvatje in Grki prepoznavajo del lastne zgodovine; mesto, v katerem je mogoče slediti predavanjem v angleščini in se v tem jeziku pogovarjati; mesto, ki ga vsak dan obiskujejo in v njem delajo osebe, ki se sporazumevajo po turško, po albansko, po arabsko. Je svetno naravnano mesto, ki pa v njem od nekdaj sobivajo v vzajemnem dialogu in spoštovanju mnogotere veroizpovedi, o čemer priča izjemna pestrost bogoslužju namenjenih hramov. Zaupamo in vlagamo svoj up v razumnost tukajšnje skupnosti ter si želimo, da bi slehernika v njej preveval tovrsten up. Vendar se ne slepimo nad ovirami, ki jih vsiljuje današnjost, in vemo, da preteklost ne pomeni zgolj spomina, pač pa tudi pregrade v zavesti ljudi in v njihovem kulturnem obzorju. Ne želimo izrekati zgodovinskih sodb: krivica in pravica sta pomembna pojmovna vzvoda in ju ni mogoče zlahka odmisliti. A zavzemanje za lasten prav naj nam ne zastira globljega pogleda v zgodovino, da bi bolje razumeli današnjost in se zazrli v prihodnost. V teh krajih so prenekatere slovenske in italijanske družine ter družine drugih narodnosti in veroizpovedi točile solze, doživljale neizmerno trpljenje, bile žrtve nasilja in pretresljivih krivic. Naša skupna preteklost je prepredena s hrepenenjem po nepriznani samobitnosti in s krvavimi poboji. Skozi postaje trpljenja se vije pretesljiva mučeniška pot: rižarna, kraška brezna, množično izseljevanje, požig Narodnega doma, eksekucijski vodi posebnega sodišča, “odrezani jeziki”, požigi vasi in domov, nešteti pomorjeni brez razloga, če sploh smemo govoriti o razlogu za uboj človeka. To globoko, neizbrisno trpljenje človeka neminljivo opominja na zverinskost, ki se utegne razplamteti v še tako dobronamernem človeku, ko se znaša nad bližnjim. Tako ali drugače pa smo, vsak po svoje, vendarle “dediči” tistih, ki so vse to prestali; vpričo tolikšnega gorja je sleherna beseda odveč, le tiho in spoštljivo lahko sklonimo pred njim glavo. In vendarle še vedno živo utripa ta prečudovita skupnost, v kateri se prepletajo in odmevajo “sì”, “da” in “ja”. Ta skupnost premore v sebi silnice, ki naj iz zakladnice tržaške preteklosti zajamejo, kar je v njej žlahtnega, da bi na njem, v današnjih razmerah mesto zaživelo v laboratorij znanja in hotenj ter streglo Evropi v času, ko le-ta razklepa okove lastne zgodovine. Prva naloga, ki nas na tej poti čaka, je zacelitev ran, ki jih je čas zasekal med veroizpovedi, narodnosti, jezike in kulture tega mesta, začenši pri Slovencih in Italijanih, a ne skozi razsojanje o preteklosti, pač pa z utrjevanjem zavesti o skupni prihodnosti. Tak je naš namen. Zavzemamo se za javno srečanje, na katerem naj bi ne zatajili lastne preteklosti in bi se ne spuščali v nesmiselni zgodovinski revizionizem, pač pa bi se, sprijaznjeni s preteklostjo, pogovorili in se skušali drug v drugega vživeti z edinim namenom, da si utrdimo zanesljivo pot v prihodnost brez sovraštva, zamer in nasilja.

Cristina Benussi, Darja Batocchi, Orazio Bobbio, Mauro Bussani, Gianfranco Carbone, Roberto Finzi, Filip Fischer, Pavel Fonda, Igor Gabrovec, Martina Kafol, Renato Kneipp, Ravel Kodrič, Katja Colja, Miran Košuta, Andrea Mariani, Alessandro Marinuzzi, Fabiana Martini, Boris Mihalič, Sabrina Morena, Giorgio Rossetti, Francesco Russo, Marko Sosič, Stane Stanič, Giancarlo Stavo, Dragan Umek, Loredana Umek, Luca Vicentini, Maurizio Zacchigna