Pričujoče spletno mesto uporablja sejne (nujno potrebne) piškotke ter druge piškotke (piškotke tretjih oseb) v namen zagotovitve najboljše uprabniške izkušnje. Spletna stran neposredno uporablja sejne piškotke, po Pravilniku o piškotkih pa obstaja možnost onemogočanja uporabe piškotkov, ki zbirajo spletne analitične podatke. V kolikor uporabnik nadaljuje z brskanjem po spletni strani ali zapre obvestilo o piškotkih, soglaša z uporabo vseh piškotkov.

X zapri

Ogledalo: Bližine in razdalje v slovenski manjšini

04/02/2009

Slovenska organizirana manjšina v Italiji prihaja k svoji resnici. Padajo zavese, razblinjajo se meglice, mrtvo izzveni stavek: »Naši odnosi so dobri«. To velja za SSO in SKGZ, kot velja za SSk in stranke, ki imajo slovenske komponente. V političnem smislu je npr. jasno, da je bil sporazum med Slovensko skupnostjo in Demokratsko stranko zgolj predvolilni. DS je pridobila odstotek glasov več, SSk pa svojega deželnega svetnika, vsebinsko pa, vsaj kar se tiče Slovencev, zasledimo več razhajanj kot skupnih potez, več tekmovanja kot sodelovanja. Prav tako je očitno, da bosta morala SKGZ in SSO ponovno premisliti smisel medsebojnega sodelovanja ter določiti področja, kjer sta lahko skupaj in kje se njune poti neizogibno razhajajo. Razjasnitev je potrebna, slepomišenje ostaja škodljivo, razlike (in skupne misli) pa niso sad muhastih vodstev in samo kake osebne sle po prevladi. Večkrat gre za različne vsebine, ideje, pristope in strategije. V novih časih mošt ponovno vre. Prav je, da vedo Slovenci v Italiji in v Ljubljani, saj je tudi manjšina skupnost normalnih ljudi, ki mislijo s svojo glavo in ni vedno nujno, da so »enotni«, tudi ko mislijo drugače. Enotnost ni dogma, ampak je največkrat kolikor toliko časten kompromis. V zadnjem hipu napisano Ogledalo bom »opremil« s konkretnimi primeri. Pomembna je bila odločitev deželne komisije za slovensko šolo, da naj se uresniči predlog za dve večstopenjski šoli v Trstu in eno v Gorici. Za predlog sta se izrekli DS in SKGZ, proti njemu pa sta se nemudoma in rezko oglasila deželna svetnika Igor Gabrovec (SSk) in Igor Kocijančič (Mavrična levica). Sledila je in bo vrsta različnih mnenj. O slovenski šoli so se (pre)številni odbori sestajali dolga leta. Zgodilo se ni nič. Strinjam se z Dušanom Udovičem, ki je v PD 3. februarja 2009 napisal: “Namesto, da bi bili Slovenci v Italiji z lastnimi predlogi protagonisti posodabljanja slovenske šole, smo zagnali vik in krik vsakokrat, ko se je kateri od vsedržavnih ukrepov v zvezi s šolskim sistemom tako ali drugače dotaknil tudi našega, kot da se nam dogaja nezaslišana krivica. Sklicevali smo se na Londonski sporazum, da bi krčevito ohranili šolo v vsaki vasi in rajonu. Medtem se je problem reševal sam od sebe, veliko šol je nesmiselno životarilo, več jih je bilo zaradi pomanjkanja naravnega prirastka tudi zaprtih. Za racionalizacijo so morale poskrbeti okoliške občine, ker si stroškov za skoraj prazna šolska poslopja enostavno niso mogle privoščiti.” V ozadju nepremičnosti in pat pozicije je bila jasna ideološka ločnica. »Narodnjaki« so zagovarjali, da je prioriteta slovenske šole vzgajati dobre Slovence. Drugi so in smo zagovarjali tezo, da je prioriteta vsake šole najprej v tem, da nudi mladim ustrezno izobrazbo, ostalo sledi osnovnemu načelu in pravici slehernega človeka in dijaka. Nadalje: ena skupina diskutantov je želela ohraniti vsako šolo in stavbo, drugi so zagovarjali realistični pogled na šolsko stvarnost in predlagali posodabljanje, kar ne pomeni nujno odpovedi ali siromašenja, nasprotno. Sedaj se je nekaj zgodilo in rana se je znova odprla, vštevši vse možne implikacije in manipulacije. V tej zgodbi pa vendarle vidim dve svetli lučki: odločitev za nekaj in dejstvo, da se stališča in polemisti ne delijo strogo po strankarskih ali »krovnostnih« bližinah, ampak da poteka razprava prečno, transverzalno. Očitno so ljudje manj ideološko obremenjeni, kot se zdi iz besed nekaterih voditeljev. Nadaljujem. Predsednik SSO Drago Štoka je na glavnem svetu organizacije predlagal (ne prvič), naj pride do rotacije v medmanjšinski organizaciji Slomak. Dosedanji predsednik Rudi Pavšič naj torej odstopi, po Štokovem mnenju pa naj mesto prevzame nekdo »iz vrst SSO«. Rudi Pavšič je javno reagiral (PD, 3. februarja 2009). Svoj predsedniški položaj je zamrznil in predlagal, naj Slomak spregovori o predsedniku na svoji prvi seji. Prav je, da se o vprašanju predsednika Slomaka izrečejo člani organizacije, to je predstavniki slovenskih manjšin v Italiji, Avstriji, na Madžarskem in Hrvaškem. Osebno vem, da je Rudi Pavšič skupaj s tajnikom Jurijem Kufersinom uporabil veliko časa, prevozil veliko poti v križarjenju med Trstom, Celovcem, Madžarsko, Hrvaško in seveda Ljubljano v korist Slomaka. Ker je Pavšič predsednik SKGZ, je del časa za Slomak »odščipnil« lastni organizaciji. Tudi Pavšič bo o sebi odločal, za SKGZ pa bi bilo (po mojem mnenju) bolje, ko bi kdo drug sedel v lasten avto in pričel uporabljati svoj čas in bencin v korist Slomaka in to dovolj intenzivno, da ne bi tako koristna organizacija razpadla. Na že omenjeni in pomembni seji glavnega sveta SSO je Štoka, kot sem bral v PD (30. januarja 2009) med ostalim omenil Primorski dnevnik. Berem: »Štoka je pohvalil uredniško politiko in uredništvo našega dnevnika,« ki se trudi za objektivno poročanje o vsem, kar se dogaja v manjšini.« To mu gre v čast, »čeprav nekateri še vedno mislijo, da bi moral biti dnevnik, kot nekoč, v zakupu SKGZ«. Besede so kamen. Sam, to je Ace Mermolja, sem predsednik Zadruge Primorski dnevnik. Predsedujem skupnemu odboru in to v smislu, da se je odbor predstavil na volilnem občnem zboru kot dogovor vseh komponent Zadruge in da ni bilo alternativnih list. Svojo predsedniško vlogo bom opravljal do izteka, čeprav ne bo nujno lahko, v smislu skupnega odbora Zadruge. Vsi morajo seveda vedeti, da sem član vodstva SKGZ in torej izraz pomembne komponente civilne družbe. Glede Štokove izjave pa so stvari jasne: nihče ne zapoveduje, da mora nastopiti na prihodnjem volilnem občnem zboru ena sama lista. Statut in pravilnik Zadruge zelo jasno opredeljujeta volilni model in možnost več list. Ne bi bil greh, ko bi se člani ponovno »prešteli«. SSO ima torej vso pravico, da nastopi s svojo listo in je zato brezpredmetno ugotavljati, kaj v SKGZ nekateri mislijo o Primorskem dnevniku. Tudi dejstvo, da bomo Slovenci v Italiji imeli tri Prešernove proslave ni vsebinsko nevtralno. Kar vem, je bil prvi dogovor med SKGZ in SSO ta, da bi izpeljali (končno) eno samo osrednjo proslavo dneva slovenske kulture, kot to počnejo v Sloveniji. Manjših proslav bo itak več in skoraj po vseh društvih. Letos naj bi bila osrednja proslava v Čedadu in to v znak bližine s Slovenci v videmski pokrajini, ki ponovno doživljajo stare trikoloristične pritiske. Ko bi prišli v Čedad Slovenci iz Trsta in Gorice, bi bil to dogodek primeren času. Po dolgih razpravah so nekateri člani organizacij SSO vztrajali pri treh proslavah (Trst, Gorica, Čedad) in tako smo pustili beneške Slovence same s svojimi skupinami in nalogo, da sami napolnijo veliko dvorano gledališča Ristori. Sprašujem se: znamo biti skupnost, ki se vsaj v slavnostnih trenutkih združi in si izreče medsebojno prijateljstvo in solidarnost? Do kdaj bo vsak varoval svoj vrtiček? Do kdaj bomo kulturo in umetnost podrejali okoliščinam in majhnim koristim ter kritizirali vsak trud, ki teži k boljšim rezultatom in h kvaliteti? Vsak ima npr. pravico do svojega mnenja glede repertoarja in predstav Slovenskega stalnega gledališča v Trstu. Če pa se javno opredeljujemo in ocenjujemo poklicno umetniško ustanovo s pomembnih mest, kot je lahko glavni svet SSO, ne moremo mimo meritornih ocen o tem, kaj je danes poklicno gledališče, kaj se v gledališkem prostoru dogaja v Sloveniji in v Italiji, kateri so kakovostni standardi, da lahko neko gledališče sploh imenujemo za poklicno. Izbire naj ne bodo banalne, saj nas banalnost preplavlja, in niti ni nujno, da je visoka umetniška ustanova nujno popularna v televizijskem ali narodno-zabavnem smislu. Nestrinjanja postajajo jasna v dejstvih. Še enega vprašanja ni možno obiti. SKGZ se je odločila, da njeni vodilni možje in ženske ne bodo prevzemali več strankarskih kandidatur in da ne bodo nastopali na volitvah. SKGZ torej ohranja svojo avtonomijo organizacije civilne družbe. Dialogira s strankami, vendar se z njimi ne spaja, lahko se z njimi strinja ali pa ne, vendar ne meša vlog. SSO tega vprašanja ni razrešila, nasprotno, vezi med SSk in SSO so se »sklenile«. SSO legitimno izbira, vendar je treba vedeti, da se danes soočata in dialogirata dva dokaj različna subjekta. Kaj torej narediti? Mislim, da ni konec sodelovanja ne med SSO in SKGZ, še manj pa je konec tega sodelovanja med društvi in organizacijami. Naloga krovnih organizacij je, da se srečata na zelo konkretnem sestanku in zelo konkretno opredelita, kje je sodelovanje možno in kje ni. Razjasnitev bo za vso manjšino manj škodljiva kot je dvoumje, ki sproža polemike in jezo. Očitno bo nekaj skupnega, nekaj pa ne, bistveno je, da ne ostanemo v nedorečenosti »dobrih odnosov«. Ace Mermolja (PRIMORSKI DNEVNIK, 4.2.2009)