Pričujoče spletno mesto uporablja sejne (nujno potrebne) piškotke ter druge piškotke (piškotke tretjih oseb) v namen zagotovitve najboljše uprabniške izkušnje. Spletna stran neposredno uporablja sejne piškotke, po Pravilniku o piškotkih pa obstaja možnost onemogočanja uporabe piškotkov, ki zbirajo spletne analitične podatke. V kolikor uporabnik nadaljuje z brskanjem po spletni strani ali zapre obvestilo o piškotkih, soglaša z uporabo vseh piškotkov.

X zapri

OGLEDALO - Kubatura Slovencem namenjene stavbe

01/07/2009

Objektivna finančna situacija postavlja nekatere manjšinske organizacije pred izbire. To, kar ni zmogla programska konferenca, lahko "uredita" finančna kriza in obenem pogojna naklonjenost manjšini krajevnih uprav in državne italijanske vlade (razlike v gledanjih so sicer tudi v desni sredini raznolike). Sama Slovenija ne kaže, da bi lahko nadoknadila primanjkljaje s strani italijanske vlade. Vse bi bilo lažje, ko bi upoštevali nekatere sugestije programske konference, ki se ni slučajno odvijala po odobritvi zaščitnega zakona. Po toči zvoniti pa je itak prepozno: torej naprej! Vprašanje, ki se zastavlja, je, kakšna bo manjšina jutri, kje bo "pristala" in kako bo ta pristanek izgledal: bo trd ali mehek? Nadalje: bo po pristanku možen nov polet ali pa bo šlo letalo v hangar. Če torej opažamo, da se nekaj relevantnega že dogaja na različnih področjih (šolstvo, ustanove, mediji, organizacije, društva, gospodarska stvarnost itd.), lahko že zarišemo kako hipotezo o jutrišnjem obsegu organizirane manjšine. Pred pisanjem sem segel po knjigi Bojana Brezigarja Knjige v samokolnici in se odločil citirati odlomek iz istoimenskega zapisa o Frizijcih. Frizija leži na severnozahodnem delu Nizozemske. Je velika dežela, saj šteje 300 tisoč prebivalcev, ki živijo raztreseni po sedmih mestih in 150 vaseh. Frizijci so manjšina, govorijo v frizijščini, pišejo pa v nizozemščini. Problem pri ohranjevanju jezika in kulture je za Frizijce precejšen, čeprav iz Brezigarjevega zapisa nisem zaznal kake posebne represivne politike s strani Nizozemske. Brezigar piše takole: "Problem, ki so si ga postavljali Frizijci, je bil, kako prinesti frizijske knjige v družine, še zlasti v številne vasi, kjer ni knjigarn. In problem so rešili tako, da so knjige prinesli ljudem na dom. Sutelaksije so si izmislili pred 28 leti in sedaj sestavljata njeno opremo dva avtobusa-ki nista potujoči knjižnici, ampak potujoči skladišči novih knjig- in 40 samokolnic. Da, lepih zelenih samokolnic. Akcija traja vsako leto šest tednov, začenja pa se ob začetku septembra, nekako istočasno z začetkom šolskega leta." V teh tednih, nadaljuje Brezigar, razdelijo knjige po skoraj vseh vaseh in mestih. Sistem "od vrat do vrat" ni ne nov in ne edini. Slovensko preporodno gibanje je knjige delilo iz hiše do hiše s pomočjo prostovoljcev, duhovnikov, čitalnic in drugih organizacij. Med Slovenci v Italiji se je po drugi vojni Primorski dnevnik širil preko raznašalcev in seveda s pomočjo močne propagandne in kapilarne akcije. Razne koledarje s knjižnimi zbirkami so razdajali ob koncu leta po domovih itd. Ti sistemi so postali dragi, aktivistov, ki bi raznašali, pa skoraj ni več. Brezigar je opisal preprostejši način samopomoči, ki omogoča Frizijcem, da pridejo do minimalne ozaveščenosti o pomenu jezika in predvsem pisane besede. Slovenci v Italiji smo na boljšem. Tudi drugače sodimo med bolj zaščitene manjšine, ni pa nujno, da ne zdrknemo po lestvici za kako stopničko navzdol. Po branju Brezigarja sem si preko interneta osvežil primer nenavadno močno zaščitene manjšine: Nemce v pokrajini Bocen. Stvarnost se tudi tu spreminja. V sami nemški etnični Ljudski stranki se pojavljajo razlike, drugačni pogledi in boj za oblast. Manjšinska avtarkija postaja vedno težja ali nemogoča. Mladi intelektualni kader si pogostokrat išče delo izven domačega okolja, ki ne daje možnosti vsem. Vedno več je tujih priseljencev, ki opravljajo dela, ki jih domačini ne opravljajo več. Družbeno tkivo ni vedno najbolj zdravo, saj blagostanje prinaša tudi razne oblike kriminala, mamila itd. Skratka, tudi Južna Tirolska ni neka manjšinska idila, da ne govorimo o odnosih med tamkajšnjo nemško in italijansko stvarnostjo. Kljub vsemu lahko Nemcem marsikaj zavidamo. Ne potrebujejo samokolnic in niti ne dodatnih prispevkov za tisk. Glede Nemcev bi pripisal pojasnilo. Osnova za njihovo visoko zaščito ter za visok življenjski standard ni bila volja Italije. Zato, da bi se izognili kakemu neljubemu priključitvenemu referendumu sredi povojne Evrope, so zavezniške sile pritisnile za podpis sporazuma, ki sta ga konkretno opravila De Gasperi in njegov avstrijski kolega Gruber 5. septembra leta 1946 v Parizu. Ker je bilo pri uresničevanju osnovnih načel sporazuma nemalo težav s strani Italije, je leta 1960 avstrijski kancler Bruno Kreisky predstavil južnotirolsko vprašanje pred skupščino OZN in to z dvema dokumentoma. Na Južnem Tirolskem je prišlo do napetosti s terorističnimi atentati in akcijami. Zadeva ni mogla ostati nerešena sredi Evrope , kot je to ostal npr. memorandum v prid Slovencem. Leta 1969 je prišlo do zaključka pogajanj glede tako imenovanega "paketa", leta 1971 (10. novembra) je italijanski parlament potrdil Drugi statut, ki je dodelil pokrajinama Trento in Bocen zelo široke pristojnosti, katerim so se pridružile nove, ki jih je dala država. Italija je tako pristala na maksimum in ga ne misli ponoviti. Da je to tako, je bilo jasno tudi med začetkom parlamentarne razprave o novem predlogu posebnega statuta za Furlanijo-Julijsko krajino. Statut je pripravila Illyjeva levosredinska uprava. Ustavna komisija, ki jo je vodil Violante, je za časa Prodijeve vlade že jasno pokazala, da je zanjo predlog o avtonomijah in zaščiti furlanščine iz dežele FJK pretiran. Violante je izrecno omenil južnotirolski paket in njegovo mednarodno pogojenost. Glede statuta pa odloča Italija, ki ne namerava dajati deželi FJK preobširnih pristojnosti. Stališče so sprejele vse politične opcije. Poznejši razplet dogodkov je pokazal, da je za Italijo sprejemljiva zaščitna meja tista, ki jo vsebuje zakon o manjšinskih jezikih št. 482 iz leta 1999. Ta zakon je bil v bistvu tudi osnova za zaščitni zakon za Slovence št. 38/2001. Ni res, da zaščitni zakon Slovencem ni prinesel ničesar, nedvomno pa je kompromisni zakon, ki čaka na polno uresničitev. Med čakanjem bodo nekateri členi že zastareli, vendar Slovenci v Italiji vemo, kolikšen je lahko vsestranski obseg naše manjšine in do kod sega raven pravic. Iz povedanega lahko sklepamo, da Slovenci v Italiji ne bomo prisiljeni raznašati knjig v samokolnici, prav tako bo težko obdržati takšne, kot so, vse naše ustanove, medije, šolski sistem, društveno mrežo, šport in drugo. Smo izrazito močno organizirana manjšina, ki daje prednost jeziku in kulturi, težko pa prepričujemo politiko na obeh straneh meje, da je na jezikovno-kulturnem področju to, kar imamo, minimalno ali premalo. Ta naš "minimum" s težavo prodira v Italiji, nima pa lahke poti niti v Sloveniji, kjer opozarjajo, da mora Italija izpolnjevati svoje obveze do manjšine. Italija pa danes izpolnjuje to, kar meni, da je za manjšino prav. Skratka, to, da imamo v krizi upravičeno nekaj manj, je zelo razširjeno mnenje v italijanski večini. Zato bi v nekem odkritem sporu ne dosegli nič. Naš najmočnejši adut so danes odnosi med Italijo in Slovenijo. Dražiti sosedstvo, ki itak ni optimalno, bi bilo taktično dokaj vprašljivo delovanje. Če naj se vrnem k začetku pisanja, bom ponovil: ne vem , kje bomo pristali med frizijsko kariolo in južnotirolskim luksuzom. Verjetno se nam obeta neka vmesna pot in to za kako stopničko nižje. Ugotovitev ni nevtralna, ampak bi zahtevala od manjšine, njenih organizacij in vodstev povsem racionalen pristop do stvarnih vprašanj. Pesimizem ni nujen, potrebno pa si je postaviti jasne in ne slepljive cilje. Pri zadevi se nekaj zatika. Kot posamezniki nismo obubožana skupnost. Slovenci v Italiji, mnoge družine, mlajši in starejši razpolagajo z določenim premoženjem. Če se zapeljemo vsaj od Krasa do Brd bomo videli veliko lepih hiš. Bančni pologi mnogih Slovencev so kar zadovoljivi, nezaposlenost mladih "amortizirajo" družine, imamo kar nekaj gospodarstva in kmetijstva. Skratka, nismo predmestna revščina: niti v Benečiji ne več. Ta element se mi zdi pomemben, saj bi že na individualni ravni storili marsikaj, kar pa ni prodrlo v našo kulturo in mentaliteto. Dokumentirano vem, da bi bilo v veliko korist, ko bi npr. kupovali Primorski dnevnik v kioskih, ko bi kupili knjige v knjigarnah in drugih prodajnih točkah, ko bi bili pripravljeni plačati vstopnino tudi za skromnejšo prireditev in ko nam ne bi bilo žal plačati za določene storitve vsaj toliko, kolikor je to normalno v italijanski družbi. Ne le pričakovati, ampak tudi dati je bistven doprinos vsakega posameznika. S podobnim pristopom bi rešili več, kot si predstavljamo. Glede organizacij, od društev do ustanov, bo nujno potrebno preusmeriti količino v kakovost. Glede te svoje teze sem že slišal mnoge kritike. Zato moram pojasniti, da kakovost ne pomeni le neke elite, količine pa ne gre zamenjati z množičnostjo. Prav tako ne mislim na brisanje kake ljubiteljske kulture. Kakovost se prične pri zastavljanju jasnih in dosegljivih ciljev. Prične se pri skrbi, da bo delo, ki ga opravimo, dostojno. Prične se s skrbjo za vsebino in blagajno. Bom banalen. Tudi preprosto miklavževanje je lahko dogodek. Iz otroških let se spominjam, kaj je meni pomenilo miklavževanje (bil sem le na enem). Ko pa so me odraslega nekajkrat povabili, da bi bil na šoli miklavž, sem to sprejel. Potem pa me je stisnilo in sem kar dosti mislil in spraševal ženo, kako naj nastopim, kaj naj povem, kako reagirajo otroci itd. Miklavževanje je postalo zame skrb tedna. Nisem ustvarjal elitnega dogodka, nisem pa ga podcenjeval. Povsod lahko težimo k boljšemu. Selekcija, skrb za nekaj, preverjanje lastnega dela pred in po dogodku itd. so elementi kakovosti. Sem sodijo tudi premišljeni proračuni, skrb za potrebne papirje in dovoljenja itd. Skratka, za velike in male grupacije je bistveno, da razumejo lastne sposobnosti, zmogljivosti in da si racionalno zastavljajo cilje. Manj torej ne pomeni slabše in tudi ne tega, da bo manj ljudi. Nasprotno, preobremenjenost in mrzličen tek za stereotipnimi prireditvami so sovražnik kulturnega in drugačnega dela, nenazadnje pa odganjajo občinstvo. Tretji element je, da prebudimo v naši skupnosti smisel za sinergično delo, za pristop, ki ne samo pričakuje, ampak tudi daje: umsko, čustveno in materialno. Vedno manj bo "padalo" od zgoraj, zato pa mora več poganjati iz naše zemlje, iz naše moči in fantazije. Priznam, da pogrešam soočanje, skupno načrtovanje, posredovanje problemov, preden postanejo nerešljivi. Brez teh osnovnih principov in s tem, da vse delegiramo vedno bolj hipotetičnim"drugim", bo naš pristanek nujno blizu ali za samokolnicami. Drugače pa se lahko kosamo tudi z odliko: manj zaščiteni a zato bolj inovativni in svobodni.

Ace Mermolja