Pričujoče spletno mesto uporablja sejne (nujno potrebne) piškotke ter druge piškotke (piškotke tretjih oseb) v namen zagotovitve najboljše uprabniške izkušnje. Spletna stran neposredno uporablja sejne piškotke, po Pravilniku o piškotkih pa obstaja možnost onemogočanja uporabe piškotkov, ki zbirajo spletne analitične podatke. V kolikor uporabnik nadaljuje z brskanjem po spletni strani ali zapre obvestilo o piškotkih, soglaša z uporabo vseh piškotkov.

X zapri

Pogovor o pričakovanjih, izzivih, jeziku in slovenstvu Slovencev v Italiji leta 2040

07/02/2019

 

 

 

Nujna je strategija, drugače ni prihodnosti

 

Večkrat je slišati pritoževanja, da slovenska narodna skupnost v Italiji nima vizije in ne ve, kaj bi sama s sabo. V skladu s tem bi bilo kakršnokoli dolgoročno napovedovanje razvoja naše skupnosti dokaj visokoleteča poteza, pa vseeno so se pri Slovenski kulturno-gospodarski zvezi odločili, da priredijo pogovor o pričakovanjih, izzivih, jeziku in slovenstvu Slovencev v Italiji leta 2040. Za govorniško mizo so povabili rektorja tržaške univerze Maurizia Fermeglio, direktorja Slovenskega raziskovalnega instituta Devana Jagodica in člana uredniške ekipe mladinske strani Primorskega dnevnika ŠUM, dijaka Gabriela Miliča.

»Nisem futurolog, pač pa inženir,« se je šaljivo opravičil rektor Maurizio Fermeglia in pojasnil, da bo na podlagi pregleda dosedanjih podatkov o razvoju človeštva ugibal, kakšna usoda se nam piše. Dejstvo, da se človeška življenjska doba daljša, pada pa rodnost, ni skrivnost. Vzročno-posledično je s tem povezano dejstvo, da človeštvo dobesedno drvi proti kolapsu pokojninskega sistema.

Toda prednostni točki za prihodnost človeštva sta po mnenju Fermeglie napredek digitalizacije in čim hitrejši prehod k trajnostnim energijam, brez katerega bodo posledice okoljskih sprememb povzročile človeške in ekonomske kataklizme. »Ne pozabimo, da se je vojna v Siriji začela zaradi okoljskih sprememb,« je opomnil rektor.

»Tudi sam nimam kristalne krogle za napovedovanje prihodnosti,« se je opravičilu pridružil Devan Jagodic, ki je na podlagi podatkov raziskav Slovenskega raziskovalnega inštituta podal poročilo o »zdravstvenem« stanju slovenske skupnosti v Italiji s pregledom demografekega gibanja (odraža svetovne trende), strukture šolske populacije (delež iz slovenskih družin vztrajno pada), rabe in znanja slovenskega jezika (nevarnost odmikanja od jezikovnega standarda v Sloveniji), družbene ureditve (razvejana organiziranost) in kadrovskega vprašanja (zavestnih politik v tej smeri ni). Kot prednostne smernice je Jagodic nakazal nujnost razvojnega plana na posameznih področjih delovanja, načrta jezikovne politike (utrjevanje znanja in rabe med obstoječimi govorci ter pridobivanje potencialnih novih govorcev) ter izdelave natančne kadrovske politike.

Brez dlake na jeziku pa je spregovoril Gabriel Milič, ki si je dovolil tudi marsikatero provokacijo. Meni, da so cilji, ki bi jih bilo treba doseči v prihodnjih dveh desetletjih, vrnitev Narodnega doma, zagotovljena zastopanost v Rimu in ukrepanje proti upadanju govorcev slovenskega jezika v Videmski pokrajini. Slovence v Italiji v letu 2040 si je - malo za šalo, malo zares - zamislil takole: »Mogoče bomo čez 20 let povabljeni na Trst je naš, osrednjo proslavo ob slovenskem kulturnem prazniku v organizaciji Slovenske krščansko-komunistične zveze. Slavnostna govornica bo dolgoletna parlamentarka Tatjana Rojc (Slovenci smo namreč dosegli zagotovljeno zastopanost v parlamentu, a ni kandidatov zanj, zato se vrstita Rojčeva in Blažinova), sodelujeta združena zbora Pinko Tomažič in Vesela pomlad. Nagrade prejmejo že več kot 25 let uradni spletni komentatorji slovenske manjšine. Ob koncu še presenečenje: nastop novonastalega dua podpredsednikov Slovenske krščansko-komunistične zveze: Igor Gabrovec in Mariza Škerk s pesmijo Kako sva si različna.« Skratka: spremeniti vse, da bi se nič ne spremenilo. (maj)

 

Primorski dnevnik, 7. februar 2019