Pričujoče spletno mesto uporablja sejne (nujno potrebne) piškotke ter druge piškotke (piškotke tretjih oseb) v namen zagotovitve najboljše uprabniške izkušnje. Spletna stran neposredno uporablja sejne piškotke, po Pravilniku o piškotkih pa obstaja možnost onemogočanja uporabe piškotkov, ki zbirajo spletne analitične podatke. V kolikor uporabnik nadaljuje z brskanjem po spletni strani ali zapre obvestilo o piškotkih, soglaša z uporabo vseh piškotkov.

X zapri

Posega predsednika SKGZ Rudija Pavšiča na seji Komisije za Slovence v zamejstvu in po svetu dne 30. septembra 2009

05/10/2009

Spoštovani predsednik, spoštovani gospod minister! Najprej bi tudi sam podprl prizadevanja vaše komisije, da se spremeni v odbor. To smo svoj čas že izpostavili, kajti mislim, da bi ta sprememba tudi pokazala določen nivo oz. višji nivo skrbi, ki jo lahko Državni zbor ima do Slovencev, ki živijo v sosednjih državah oziroma po svetu. Mislim, da je povsem na mestu to prizadevanje, ta skrb, da bi vendar prišli do take rešitve. Po drugi strani sem mnenja, da je manjšinsko vprašanje vedno tudi vprašanje slovenske zunanje politike. Smatram, da bi bilo dobro, da se preštudira, preveri, kako bi lahko določene problematike - ta čas je precej urgentnih in perečih vprašanj v vseh štirih državah, kjer živimo Slovenci - obravnavali v Odboru za zunanjo politiko tudi ob naši prisotnosti, saj kot sem razumel, da bo šel ta zakon v tretje v popravilo čez nekaj časa in ne vem, če bo takrat v njem zapisano, da bomo Slovenci, ki živimo zunaj meja Republike Slovenije dobili status poslanca ali kaj podobnega. Reči moram, da osebno imam svoje mnenje, ki je verjetno drugačno od tistega, ki ga imajo drugi kolegi iz zamejstva, ampak ko bo čas in priložnost ga bom obrazložil. Mislim, da bi bilo v tem času primerno aplicirati to, kar piše v samem poslovniku Državnega zbora, česar pa doslej nismo oz. niste upoštevali. Mislim, da so bile manjšine zastopane v razpravi v parlamentu samo enkrat in to takrat, ko sem sam imel priložnost obrazložiti naše videnje ob sprejemu tega zakona. Druge priložnosti ni bilo. Ni se smatralo, da bi lahko predstavniki naših skupnosti nekaj povedali ali prispevali k razpravi o nekaterih odprtih vprašanjih, čeprav je Državni zbor v tem času razpravljal o številnih točkah, ki tako ali drugače zanimajo tudi naše skupnosti in ta naš obmejni prostor, ki je po neki logiki tudi naš. Apeliram še na vprašanje, ki upam, da bo na dnevnem redu in ga boste čim prej začeli obravnavati, in sicer gre za vprašanje, nanj gledam z zornega kota Slovenca, ki živi v Italiji, sestave pokrajin oz. delež znotraj Republike Slovenije. Mislim, da je to pomembno vprašanje. Ne grem meritorno v diskusijo o tem, ampak bi rad opozoril, da bi bilo ob njegovi obravnavi zelo primerno, da se zagotovi tistim pokrajinam, ki imajo najbližji stik z manjšinami, določen poseben status, ki pravno, finančno in kako drugače upošteva prisotnost oz. bližino slovenske manjšine. Mislim, da so to zelo pomembna izhodišča in, če si dovolim, so lahko včasih enako pomembna, kot so spremembe tega zakona. To so realnosti, h katerim moramo resno pristopiti, zato da prispevamo in iščemo skupaj razloge za dialog s sosednjimi državami. Osebno moram priznati, da me skrbi, ker je tega dialoga vse manj. Tukaj ne bom iskal odgovornega, ampak kot Slovenec, ki živi v Italiji, ugotavljam, da je tega dialoga s sosednjimi državami vse manj. Največkrat pridejo do izraza predvsem napetosti, nedorečenosti. Dialog med sosednjima državama je največje jamstvo za dobrobit manjšin, ki živimo na tem teritoriju. Ne bomo uspevali samo v zaostrenih odnosih. Ta svet ne funkcionira tako, ampak z dialogom moramo iskati primerne rešitve. Mislim, da je Državni zbor poklican tudi, da primerno skupaj z manjšinami, tukaj z nami, išče rešitve in da skupaj prispevamo k takšnemu pogledu. Kar zadeva zakon, imam sam mnenje, ki ga tukaj povem. Stalni popravki, stalna popravila v zakonu nekako kažejo, da očitno ni najbolj funkcionalen in da nekaj ne gre. Sam sem mnenja, vendar to je moje mnenje, ki ga lahko samo izrazim, da bi bilo najbolj logično, najbolj funkcionalno, najbolj organsko napisati nov zakon, ki bi bil veliko bolj funkcionalen realnim potrebam naše skupnosti, govorim o tistem delu, ki zadeva manjšine o Slovencih po svetu. Nimam vloge, da govorim, ampak mislim, da bi lahko tudi na podlagi dobrih praks zadnjih 15 let to nastavili kako drugače. Ker pa vem, da gredo izbire v drugo smer, predlagam, da ob teh tehničnih popravkih, ki bodo sledili v naslednjih mesecih, - tukaj resnično nimam česa dodati, če sem pa dobro razumel predsednika, da bodo prihodnje leto ponovno odprli razpravo o tem zakonu in ga obravnavali nekoliko bolj vsebinsko in organsko, - da bi resnično upoštevali predlog, ki ga je dala Slovenska manjšinska koordinacija, da smo oz. da je ta koordinacija na nek način zraven, da prispeva in da se jo upošteva. Najbolj frustrantno je, da smo bili ob sprejemanju tega zakona poklicani najprej v Komisijo za manjšine, kjer so bili nekateri naši popravki sprejeti, potem pa smo bili v matičnem odboru nekako izolirani in vsi naši predlogi zbrisani. Če je tako, potem predlagam tudi, da ni treba, da nas pokličete zraven, če pa nas pokličete, potem upoštevajte naše predloge, ker mislim, da je zakon namenjen nam in verjetno sami najbolje vemo povedati, kako lahko ta zakon koristi naši skupnosti. Mnenja sem, in s tem tudi zaključujem, da je izpostavil tisti dokument, ki mu pravimo Celovški dokument, ki ga je lanskega oktobra sprejel Slomak in ki je bil posredovan tudi vam, v 17-ih točkah nekaj bistvenih elementov, kako si predstavljamo te odnose. Po mojem je v teh točkah bistvo in vsebina popravkov in sprememb tega zakona. ..... Mislim, da to, kar sta že povedala gospod minister in kolega Štoka, nekako drži. Smatram, da je tudi pobuda Komisije na mestu, v kolikor več je teh aktivnosti na tem področju, večja je možnost, da določene stvari rešimo. Sam bi v to vašo pobudo vključil skrb za celotno financiranje Slovencev v Italiji. Če tisto zmanjka, ne bo zmanjkalo samo gledališču, ampak tudi vsem ostalim. To se pravi, da bomo imeli veliko kriznih žarišč in to skrb moramo danes imeti. Naslovnik teh naših pobud je italijanska država kot struktura, ampak v prvi vrsti so krajevne uprave. Italijanska država spoštuje zakon kar zadeva gledališče in mu plačuje vse to, kar je mora. Zakona o stalnem gledališču ne spoštujejo tri krajevne uprave: Občina Trst, Pokrajina Trst in Dežela Furlanija Julijska krajina. Podpiram odločitev odstopa upravnega sveta SSG, kajti na ponedeljkovem sestanku s krajevnimi upravami je bilo povedano naslednje: "Če vam je toliko pri srcu Slovensko stalno gledališče, potem poberite ostalim vašim organizacijam in rešite gledališče in v bistvu spravite v krizo šest, sedem drugih vaših ustanov." To je bilo povedano na ponedeljkovem sestanku. Drugo, kar je bilo povedano s strani tržaškega župana, ki mora po zakonu skrbeti za vzdrževanje Kulturnega doma, saj prav vzdrževanje ustvarja deficit gledališču, je: "niste sposobni tržiti s tem gledališčem," medtem ko nima istega pogleda glede vzdrževanja ostalih italijanskih gledališč. Problem je ta. Prepričan sem, da je s svojim odstopom upravni svet, ki sem ga podpiral in ga podpiram, odprl vrata vsem možnim rešitvam, tudi tistim, ki so služile kot alibi krajevnim upravam, da ne nekako odigrajo vloge, ki bi jo morali, češ nas ni v upravnem svetu, čeravno smo tisti, ki financiramo. Ni res. Na sestanku v ponedeljek so naši predstavniki ponudili spremenjen statut, ki predvideva prisotnost vseh treh javnih uprav. O tem osnutku statuta ni tekla beseda, ampak so ga kar dali stran, ker ni bil to njihov cilj. Cilj je, in to je moja skrb, da se na tak način danes gledališču, jutri Primorskemu dnevniku, naslednjič nekomu drugemu odreže vsak dan tanjša rezin naši manjšini. En podatek moramo tukaj vsi upoštevati: v zadnjih 20-ih letih je italijanska država slovenski manjšini znižala finančni prispevek, če se bo uresničila napoved finančnega zakona, za prihodnje leto za 60%. To je dejstvo. Dejstvo je, da smo v zadnjih 20-ih letih v naših strukturah tako ali drugače odslovili kakih 80 oseb, ker smo že sami ustvarjali krizne logike v gledališču in ne samo v njem. Ta okvir moramo imeti vedno pred seboj, tudi ko govorimo Slovenskem stalnem gledališču. Gorje bi bilo, če bi se koncentrirali ta moment samo na gledališče in istočasno imeli odprtih sedem, osem drugih front, ki so izredno pomembne za življenje naše skupnosti. To je zdajšnja slika. Zato sem mnenja, da bomo lahko v kratkem imenovali komisarsko, če lahko uporabim to besedo, upravo, ki naj spelje sezono z razpoložljivim denarjem, naj pridejo javne uprave zraven, vendar z zagotovilom, da vsaj za prihodnjo sezono prinesejo denar in s tem sistemsko rešitev gledališča.

Povzeto iz magnetograma seje.