Pričujoče spletno mesto uporablja sejne (nujno potrebne) piškotke ter druge piškotke (piškotke tretjih oseb) v namen zagotovitve najboljše uprabniške izkušnje. Spletna stran neposredno uporablja sejne piškotke, po Pravilniku o piškotkih pa obstaja možnost onemogočanja uporabe piškotkov, ki zbirajo spletne analitične podatke. V kolikor uporabnik nadaljuje z brskanjem po spletni strani ali zapre obvestilo o piškotkih, soglaša z uporabo vseh piškotkov.

X zapri

Predsedniško poročilo Rudija Pavšiča na odprtju XXIII. deželnega kongresa SKGZ v Čedadu

05/05/2006

Spoštovane članice in člani, cenjeni gostje, z geslom "Daj jeziku prihodnost" otvarjam 23. kongres Slovenske kulturno-gospodarske zveze. Geslo napoveduje, da bo v središču naše razprave skrb za slovenski jezik in slovensko kulturo Slovencev v Italiji oziroma slovenske narodne manjšine v državi, kjer živimo in smo zato povsem enakovreden del njene celote. In to velja še posebej po zadnjih parlamentarnih in lokalnih volitvah, ko se je v Rimu uveljavila Prodijeva leva sredina in so tudi v naši deželi, z izjemo občine Trst, nam prijaznejše koalicije prevzele krmilo Tržaške in Goriške pokrajine ter Občin Milje in Tržič. Ne bi ocenjeval posameznih volilnih preizkušenj, lahko pa trdim, da se nam odpirajo novi in perspektivnejši izzivi. Prodijeva vlada bo gotovo drugače in boljše obravnavala našo problematiko, začenši z zaščitnim zakonom. Ravno tako se bodo odprle drugačne perspektive odnosov med Italijo in Slovenijo ter celotnim južno-vzhodnim predelom Evrope. Ustvarili se bodo pogoji za novo strategijo. Vanjo moramo vstopiti tudi mi. Kako in s kašnimi vsebinami bomo to storili, pa je vprašanje, ki ga moramo doreči znotraj naše skupnosti. Ker otvarjamo kongres v Čedadu in glede na temo, nam prideta v ospredje dve imeni: dr. France Prešeren in msgr. Ivan Trinko-Zamejski. Ko je Prešeren pisal svoje veličastne poezije, ni bila slovenščina edina možna opcija. Avstriji zvest učenjak Jernej Kopitar je zagovarjal tezo, po kateri naj bi se Slovenci zadovoljili s preprostim ljudskim jezikom in izročilom. Avstrija se je bala nastanka novih narodov na jezikovno-kulturnem principu, ki ga je zagovarjala nemška romantika. Šlo je za politično dilemo, ki je v Benečiji aktualna še danes, ko Slovencem nenaklonjeni ljudje zagovarjajo, naj se prizna narečja oziroma "po našim", in naj se v javnosti nikakor ne uvaja slovenskega knjižnega jezika. Druga ideja, ki se je v Prešernovem času pojavila in imela svojo moč še v poznejših obdobjih, je bil ilirizem. Šlo je za kulturno-politično gibanje, ki je zagovarjalo združitev Slovencev, Hrvatov in ostalih južnih slovanskih etničnih skupnosti v en narod z enim jezikom. France Prešeren se je s svojim krogom somišljenikov jasno opredelil za omikan slovenski jezik in sodobno slovensko kulturo. S svojo odločitvijo, ki jo je utelesil v poeziji, je postavil temelje za moderen slovenski narod. Zato smo Slovenci narod in nacija, ki sta jima bitna osnova jezik in kultura. Msgr. Ivan Trinko je bil sin beneških dolin, ki so bile naravno revne, jezikovno in kulturno pa usodno odmaknjene od ostalega slovenskega naroda. V nelahkih razmerah se je nedvomno veliki mož, kot je bil Trinko, sam naučil slovenskega jezika. V njem je pričel pisati poezije in prozo. Vzpostavil je stike s pomembnimi slovenskimi osebnostmi, začenši z Gregorčičem, ogrel se je za narodni preporod in videl nek jutri, ko bo njegov beneški brat zavestno član vseslovenske družine. Obenem je Trinko izpostavil bogato mrežo stikov z italijanskimi in furlanskimi intelektualci, znanstveniki in politiki. Ob dušnem pastirstvu in poučevanju se je tudi sam politično udejstvoval. Zarisal je torej pot zavesti in sožitja, ki je še nismo zaključili. Opozoril je na probleme, ki niso rešeni. Vlil je upanje in moč, ki sta nam še potrebni. Tudi Trinko je vedel, da nič ni samo po sebi dano. Omenil sem naša velika moža, ker za Slovence v Italiji slovenski jezik in slovenska kultura nista nekaj za vedno nekaj danega ali zajamčenega. Zgodovina nas je postavila v prostor, kjer je dilema stalnica, Prešernova in Trinkova odločitev pa naša obveza. Za organizacijo, kot je SKGZ, sta jezik in kultura osnovni bitni smisel in poslednji cilj delovanja. V naslovu imamo besedo "gospodarska", ker iz zgodovine vemo, da gospodarska zaostalost jemlje človeku in skupnosti jezik in obraz. Benečija je ponovno živ dokaz te dramatične resnice. Ob jasnosti našega cilja in poslanstva se natančno zavedamo, da se časi spreminjajo, da prinašajo veliko dobrega, obenem pa nove pasti in nevarnosti. Kot skupnost živimo na kontaktnem območju. Pri nas je pogosto in naravno, da delamo v italijanskem okolju, da imamo italijanske in furlanske prijatelje, da z italijanskimi partnerji sklenemo zakonsko zvezo. S tem si pridobimo novo sorodstvo, imamo otroke in s tem ustvarimo nova jezikovna razmerja. Gledamo italijansko televizijo, beremo italijanske časopise in knjige, skratka, kot posamezniki in skupnost smo del sveta, ki ni ne Ljubljana in ne Novo mesto. Obenem se soočamo s splošnimi dejstvi, kot so kulturna industrija, masifikacija, homogenizacija, relativnost vrednot, družbena atomizacija itd. Ti in drugi pojavi prinašajo vidno oziroma slišno premnoge negativne interference v naš jezik in v našo kulturo, kar lahko empirično preverimo v vsakdanjih pogovorih, pri poslušanju zamejskega slovenskega radia in televizije, pri branju naših časopisov ali na šolskih hodnikih. Res je, da se marsikateri jezikovni problem pojavlja tudi v Sloveniji, vendar še zdaleč ne z isto eksistencialno silo, kot se pri nas. Menim, da so omenjeni razlogi močnejši za izgubljanje jezika, kot pa je lahko odkrito politično nasprotovanje Slovencem, ki še vedno služi določeni italijanski dežurni politiki kot razlog za pridobivanje konsenza. Subkultura "brezbrižnosti" deluje med nami tudi tako, da zelo mlačno izkoriščamo jezikovne pravice, ki jih že imamo. Primerov je več in jih vsi zelo dobro poznamo. Glede tega vprašanja moramo samokritično ugotoviti, da smo doslej storili premalo, ostali smo pretežno pri načelih in jih premalo operativizirali. Takšno stanje je treba popraviti, drugače ne bomo ne verodostojni, še manj pa učinkoviti in iznevirili se bomo vlogi, ki jo mora imeti krovna organizacija oziroma manjšina v celoti. Ko ugotavljamo nevarnosti in pomanjkljivosti, pa nam ne bodo nič pomagale demonizacija neke stvarnosti, idealizacija preteklosti ali celo pripisovanje vsega zla drugače govorečemu sosedu in sodržavljanu. Če je naš cilj ta, da damo jeziku prihodnost, moramo z realizmom poiskati načine in sredstva, da omejimo nevarnosti ter se kot posamezniki in skupnost razvijamo v pogojih, ki so. Z to so potrebni jasni cilji, jasne strategije in taktike. Moramo izbirati. V naši deželi, žal, sožitje in pravice Slovencev še niso skupna vrednota levice in desnice, kar bi moralo biti v novem stoletju, v združevanju Evrope in, ob članstvu Slovenije v Evropski uniji in skorajšnjem izginotjem mej med Slovenijo in Italijio nekaj povsem naravnega. V našem prostoru pa žal še težijo nacionalno vprašanje bremena zgodovine in trenutne politične računice. Zato je Berlusconijeva desnosredinska vlada z mnogimi krajevnimi privrženci sistematično ovirala izvrševanje zaščitnega zakona. Omenjeni zakon je izglasovala takratna levosredinska vlada in zato od nje pričakujemo, da ga bo po petletni opoziciji in po zmagi na volitvah, pri kateri smo prispevali tudi Slovenci, pričela uresničevati. Mi seveda ne smemo biti pasivni, ampak si moramo zastaviti jasen koledar prioritet, kajti vsega ne bomo dobili v enem zamahu. Pričakujemo tudi, da bo rimska vlada čimprej sprejela nov deželni statut, v katerem je levosredinska večina jasno upoštevala slovensko prisotnost. Pomemben je tudi poseben deželni zakon za Slovence. Ob uresničevanju bistvenih a načelnih zakonskih členov si, kljub težkim časom, pričakujemo tudi finančni dodatek za slovenske kulturne dejavnosti. Naša zahteva naj ne izzveni kot lakomnost, saj prejemamo od italijanske države že 15 let skoraj iste prispevke, ki smo jih pričeli prejemati z uvedbo zakona za obmejna območja. Spremenil se je zakon, ki dodeljuje sredstva, a ne vsota. Glede na inflacijo smo zato bistveno revnejši. Slovenski jezik in slovenska kultura pa ne moreta biti prepuščena le ljubiteljstvu in dobri volji. Kot SKGZ smo vedno zagovarjali, da moramo imeti ob množičnih kulturnih, športnih, taborniških, socialnih in drugih organizacijah, ki so za nas več kot dragocene, poklicne umetniške ustanove, poklicne raziskovalne in študijske dejavnosti, poklicne medije. Te ideje izvirajo iz začetkov prejšnjega stoletja, simbol takšnega udejstvovanja je bil neverjetno sodoben Narodni dom. Mi jih nadaljujemo v smislu kakovosti, ki je edino jamstvo, da ne izgubimo jezika in kulture. To tezo je SKGZ zagovarjala od ustanovitve in v skladu z njo ustanavljala poklicne ustanove in inštitute. Ob italijanskem zakonu, oziroma zakonih je nujno, da opozorimo na nov zakon za Slovence v zamejstvu in po svetu, ki ga je izglasoval slovenski parlament. Glede tega izražamo svoje zadovoljstvo, ker so izvoljeni predstavniki slovenske države izpolnili ustavno obvezo, ki zaobjema tudi Slovence, ki ne živijo v Sloveniji, a so del istega naroda. Naša želja je, da bi bili kot manjšina in organizacija soudeleženi pri bistvenih odločitvah v Sloveniji, ki se tičejo nas. Vemo, kaj hočemo in ustvarili smo jasne raprezentačne subjekte, s katerimi lahko slovenska vlada dialogira. Slovenske manjšine v Italiji, Avstriji, na Madžarskem in Hrvaškem smo skupaj ustanovile raprezentančno telo, Slovensko manjšinsko koordinacijo SLOMAK, ki je močan kolektiven subjekt in dovolj raprezentativen organ za soočanje in delo s slovensko državo in njenimi organi. Aktiven odnos s srcem Slovenije je bistven, da lahko na križiščih, ki vodijo Slovenijo v Evropo, dialogiramo kot Slovenci s slovensko državo. Ponavljam: jasno je, da moramo biti sposobni ustvarjati prioritete predvsem v lastni hiši. Nekatere želim izpostaviti. Na prvo mesto dajem slovensko šolo. V Trstu in Gorici ima dovolj močne strukture, v Benečiji čaka na potrebno nadgradnjo. To našo šolo obiskujejo učenci in dijaki iz slovenskih družin, učenci iz mešanih zakonov in iz samo italijanskih družin. Njim vsem naj gre jasno sporočilo: slovenska šola pomeni za vse dodatno vrednost, novo kakovost, širše znanje. Slovenski jezik in slovenska kultura nosita v sebi neprecenljivo bogastvo naših in skupnih korenin, ki so zaraščene v tem delu Evrope. Angleščina je morda bolj praktična, nikoli pa ne bo soustvarila prostora srca in razuma, kjer smo in živimo. Slovenščina je del našega prostora in obraza in to za vse: za tiste, ki se jo učijo kot materin jezik in za tiste, ki jo želijo vgraditi v svojo kulturno zakladnico. To naj bo sporočilo naše šole! Šola ne sme pomeniti kakršnekoli prisile: nuditi mora sredstva opredeljevanja ter iskanja korenin in koordinat za jutri. Biti mora odprta in prijazna, le tako bo delovala privlačno za vse nas in za druge. Šola pa ne more živeti v praznem prostoru. Slovenci v Italiji smo sicer dobro organizirana skupnost, ki pa potrebuje določeno revizijo sistema. Zato smo SKGZ in SSO organizirali Programsko konferenco, ki je terjala dvoletni trud. Pravih rezultatov ni bilo, zaključki konference pa ostajajo za nas aktualni, saj ni šlo za kavarniški klepet ali za okroglo mizo z zakusko. Rezultati z nekaterih področjih so nedvomno pokazali, da je slovenska manjšina zelo aktivna, ni pa vedno smotrno organizirana, nima skupnih vizij, ni nagnjena k inovaciji, strani čuvajo dvojnike in podobno. Imamo atomizirano gospodarstvo, večkrat nepovezano socialno skrbstvo, mladi imajo šibke referenčne točke, in še bi lahko našteval. Marsikatera organizacija in dejavnost slonita prej na interesu te ali druge strani po ohranjanju lastnega članstva in kroga somišljenikov, kot pa na skrbi za celosten razvoj manjšine. Zaradi povedanega je nujno, da SKGZ in SSO sestavita koledar srečanj in naj nato imenujeta primerno koordinacijsko telo, ki naj bi bilo operativnega značaja in bi prinašalo predloge za razpravo ali v odobritev. Kot SKGZ dajem le nekaj predlogov, ki bi se lahko srednjeročno udejanjili. V Benečiji naj se ustanovi operativni odbor za izgradnjo večnamenskega kulturnega centra. Tednik Novi Matajur in štirinajstdnevnik Dom naj se domenita, kaj lahko redakciji naredita skupnega. Sorodne kulturne organizacije v ljubiteljski kulturi, naj poiščejo možnosti sinergij. Na Goriškem bi lahko Glasbena matica in Glasbeni center Emil Komel prišla do sporazuma glede pouka posameznih inštrumentov, obe šoli bi se lahko domenili za skupno glasbeno abonmajsko sezono. Goriški kulturni centri bi lahko pri načrtovanju programov razvijali dejavnosti, ki bi se dopolnjevale. Naše založniške hiše bi lahko našle več priložnosti za sodelovanje. Lahko bi našli energije za vsaj en dostojen likovno-razstavni prostor sredi Trsta, da ne govorim o potrebi po kulturno-informacijskih središčih v Trstu, Gorici in Čedadu. Gospodarski združenji naj vendarle stopita na pot združitve, kot že več let načrtujeta. Poenoti naj se servisni sistem, ki ga danes izražajo tako gospodarske kot tudi druge stanovske organizacije. To je le nekaj primerov konkretnega uresničevanja zaključkov Programske konference, ki ni pokazala le na operativne, marveč in predvsem na vsebinske rešitve. Jasno je, da lahko velike probleme rešuje telo, kot je Skupno predstavništvo, ki je vezano tako z manjšino kot z inštitucijami. O njem se je SKGZ večkrat izrekla in bo nadaljevala na poti prizadevanja, da bi bili v manjšini sposobni takšne pobude. Manjšina bo učinkovita, če bomo kot etnični sindikat ter kulturno-politični vzpodbujevalec gojili tesne vezi z inštitucijami v Italiji, Sloveniji in v Evropi in da bomo sogovornikom govorili vse bolj isti jezik in zagovarjali iste teze.

Spoštovani, ko rečemo: "dajmo jeziku prihodnost", ne moremo mimo mladih, ne moremo mimo kadrovanja. Kadrovanje za nas ne pomeni "postavljanja ljudi v vrsto", ampak dajanje možnosti, izobrazbo in znanje, intimen občutek, da niso možgani organ, ki lahko pavzira po dokončani šoli, ampak so kot mišice telesa, ki potrebujejo stalen trening. Ne obnašajmo se tako, da bomo že ob prvem stiku postali mlajšim sumljivi in nezanimivi. S tem v zvezi bi omenil izobraževalno pobudo SLOVIK, ki je nastala na pobudo SKGZ in njenega gospodarskega kadra. Predvsem v Gorici je skupinica naših mlajših menedžerjev ustvarila zanimivo gospodarsko delavnico. Gospodarsko postajamo zanimivi in uspešni. Gre za gospodarstvo, ki je občutljivo za slovenski jezik in kulturo in ve, da sta oba pojma dodatna vrednost številkam. Od tu tudi zamisel in realizacija KB Centra v Gorici in drugih pobud, kot je denimo Hiša filma na Travniku ali stvarna pomoč pri odprtju novogoriške univerze na tej strani meje. Tudi to je tisto, v kar vlagamo zase in za bodoče rodove. Gospodarska uveljavitev naše skupnosti je od svojega nastanka predstavljala skrb naše organizacije in je toliko bolj pomembno danes, ko moramo vedno bolj računati na omejene resurse za delovanje organizacij in ustanov. Pomembno je, da se gospodarski subjekti, tako podjetniki kot večje družbe in finančne ustanove, uveljavljajo, ker s tem se uveljavlja tudi celotna skupnost. Zaradi tega moramo spodbujati zdravo podjetniško rast, se veseliti vsakega uspeha na tem področju in odpraviti nezdravo škodoželjno zavist, ki se večkrat pojavlja tudi pri nas. Pri tem je vloga naše Zveze dvojna. Prioriteta je pomagati in spodbujati tiste pobude, ki krepijo materialno osnovo in posredno ali neposredno prispevajo k razvoju tudi širše skupnosti, kot so izobraževanje, kadrovanje in ustvarjanje skupnih podjetniških pobud. Deželna povezanost podjetnikov v skupni organizaciji-gospodarskem forumu je tudi naš cilj, ker samo združeni in brez nepotrebnih delitev bomo lahko odgovarjali vse večjim gospodarskim izzivom. Poleg tega pa moramo skrbeti tudi za ohranjanje in oplemenitenje premoženja, ki je v neposredni lasti naše organizacije. Po težkih devetdesetih letih smo si prevzeli odgovornost, da bomo na pregleden način gospodarili s premoženjem, ki je ostalo v nepremičninskih in drugih družbah. To premoženje je danes na skladih, ki so odraz naše organiziranosti. Upravljanje z večinskimi deleži v nepremičninskih družbah in pomembnim deležem v finančni družbi mora težiti prioritetno k ohranjanju premoženja in ustvarjanju dodane vrednosti. Skladi imajo tudi odgovornost da imenujejo usposobljene upravitelje in nadzornike, ki bodo vestno opravljali svoje delo in prepričan sem, ker rezultati mi to potrjujejo, da so to odgovornost v zadnjih letih opravili uspešno. Obenem se moramo kot SKGZ reorganizirati v sebi. Izberimo model agilnejših teles in odborov, ki interagirajo s članstvom. Imejmo kako sejo manj in ustvarimo pogoje za poglobljene razmisleke in analize. Pustimo čenčanje in bodimo konkretni v predlogih. S tem v zvezi ne moremo mimo ugotovitve, da se je ošibila os SKGZ-teritorij-članice. Premalo smo povezovalni in premalo delamo, da utrdimo vezi s članstvom. Tudi to naj postane ena od prioritet naslednjega mandatnega obdobja. Premislimo potrebe, preglejmo možnosti in predlagajmo konkretne rešitve. Naj pride potem do soočanja, vendar, kjer drugi odmanjkajo, bodimo prisotni. V tem smislu ponavljam vabilo SSO-ju: ne zapustimo ustaljenih stikov, ne bojmo se novih izzivov, delajmo za vso manjšino! Dolgoletni predsednik SKGZ Boris Race je večkrat ponovil: "Naj SKGZ ne misli le nase, ampak na manjšino v celoti". Ko smo pozabili na to načelo, smo postali šibki. Sedaj je na nas, da ta pojem še razširimo in da našo skrb in prisotnost postavimo v širši prostor, saj je že danes jasno, da marsikatere naše pobude dobivajo dimenzije, ki zajemajo tudi večinski narod. To pomeni, da je naša vloga postala pomembnejša in obenem zahtevnejša.

Spoštovani, ker je skrb za slovenski jezik in slovensko kulturo prioriteta za vso slovensko manjšino in za vse Slovence v Italiji, bodimo pogumni: dajmo jeziku prihodnost. Naložimo na našo barko novo hrano in odvrzimo uteži, ki nam jih je zapustila zgodovina. Odplujmo z jadri v vetru ob zavesti, da je skgz-ejeva barka črvrsta in da se je znala izogniti marsikateri oviri in vedno našla smer v odprto morje. Imejmo moč optimizma in ostanimo v srcu dogajanja. Naj živi Slovenska kulturno- gospodarska zveza!

Rudi Pavšič Predsednik SKGZ