Pričujoče spletno mesto uporablja sejne (nujno potrebne) piškotke ter druge piškotke (piškotke tretjih oseb) v namen zagotovitve najboljše uprabniške izkušnje. Spletna stran neposredno uporablja sejne piškotke, po Pravilniku o piškotkih pa obstaja možnost onemogočanja uporabe piškotkov, ki zbirajo spletne analitične podatke. V kolikor uporabnik nadaljuje z brskanjem po spletni strani ali zapre obvestilo o piškotkih, soglaša z uporabo vseh piškotkov.

X zapri

Predsednik republike Slovenije v soboto gost festivala Mittelfest Pahor v Čedadu: “Slovenci in Slovenija bomo priče renesansi Evropske unije”

19/07/2017
Z leve direktor Mittelfesta F. Calabretto, predsednik SSO W. Bandelj, predsednik Republike Slovenije Borut Pahor, predsednica Dežele D. Serracchiani, predsednik SKGZ R. Pavšič, deželni odbornik G. Torrenti, poslanka T. Blažina in predsednik Mittelfesta F.

Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor se je v soboto, 15. julija v Čedadu udeležil pomembnega dogodka v sklopu srednjeevropskega festivala kulture Mittelfest. Pahor je imel nagovor o prihodnosti Evrope, sledil je javni pogovor med predsednikom republike in glavnim urednikom časopisa La Stampa Maurizijom Molinarijem o tej in drugih aktualnih temah. “Nad Evropo več hitrosti je navdušenih malo ljudi, vključno z mano. Vendar jo bomo morali kot praktični in pragmatični politiki sprejeti in se ji prilagoditi. Slovenci in Slovenija se bomo uspešno znašli v vseh, vsakršnih pogojih, vendar bi bilo za nas in za druge evropske narode la-že in bolje, če bi bili zavoljo miru, varnosti in blaginje priče renesansi Evropske unije”, je med drugim dejal Pahor.

Obljavljamo govor, ki ga je predsednik Republike Slovenije Borut Pahor imel v gledališču Ristori v Čedadu.

Napovedovanje prihodnosti je nehvaležno in tvegano. Tudi glede prihodnosti Evropske unije. Vendar naj v tem prijateljskem krogu le povem, kako vidim razvoj evropske ideje oziroma evropske ideje v naslednjih letih. Volitve v Avstriji, na Nizozemskem, v Franciji ter prihajajoče volitve v Nemčiji, so poskrbele, da je odpravljen totalen strah pred tem, da bi se protievropska retorika razširila po celem kontinentu in blokirala evropsko idejo. Zdi se mi, da z malo tveganja lahko napovemo, da bo kmalu po koncu nemških volitev prišlo do neke skupne iniciative Berlina in Pariza glede poglobitve sodelovanja v Evropski uniji. Ne bi bil presenečen, če bi ta nemško-francoska iniciativa implicirala poglobljeno sodelovanje tistih držav, ki to zmorejo in, ki to hočejo. To seveda pomeni nadaljevanje projekta Evrope več hitrosti, vendar z novim pospeškom. Nad Evropo več hitrosti je navdušenih malo ljudi, vključno z mano. Vendar jo bomo morali kot praktični in pragmatični politiki sprejeti in se ji prilagoditi. Vsaj še nekaj let, morda desetletij, bo to modus vivendi Evropske unije. Ni idealno, vendar tudi ni katastrofalno. Morda je to res v tem hipu edini način, da ostane 27 držav v grobem skupaj, v pomembnih detajlih pa so med njimi tudi razlike, ki jih ali ne morejo premostiti, ali pa jih nočejo premostiti. Za Italijo glede umestitve v Evropo prve hitrosti ni dvomov, gre za soustanoviteljico Evropske unije, razvito državo z jasno geopolitično tradicijo. Glede Slovenije v prihodnje utegne biti več dilem. V tem hipu je v najbolj povezanem delu Evropske unije. Je članica Evro območja in Schengenskega območja. Povedal sem že, da je moja osebna želja, da v tem najbolj povezanem delu Evrope tudi ostane. Vidim pa neke zgodovinske znake, ki mi govorijo, da se v naslednjih letih utegne v Sloveniji odpreti razprava, ali naj Slovenija z vsemi silami in na vse pretege skuša ostati ob boku Franciji in Nemčiji, ali naj se iz številnih zgodovinskih, geopolitičnih, značajskih in drugih razlogov umesti ob bok štirim državam Višegrajske skupne, torej državam Srednje Evrope. Skratka, naj ne bo glede mojega stališča nobenih dvomov. Danes in v prihodnje bom zavzel dve pomembni stališči. Potrebno po začetku novega ustavnega procesa in poglobitvi Evropske unije in po utrditvi položaja Slovenije v skupini držav, kjer sta Nemčija in Francija. V tem smislu sem v začetku leta, skupaj s skupino akademikov, javnosti predstavil Ljubljansko pobudo. Ljubljanska pobuda je predlog besedila za nov ustavni postopek Evropske unije. Vidim jo kot poskus, da se z njo pretrga intelektualno mlačnost in politično malodušnost za iskanje alternative razkrajanju Evropske unije. Zavračam pomisleke, da v trenutnih razmerah začetek razprave o institucionalni reformi Evropske unije ni koristen niti mogoč. Vem, da mnogi voditelji Evropske unije menijo, da obstoječa Lizbonska pogodba zadošča za premagovanje sedanjih izzivov. Menijo, da jo je potrebno le bolj vešče uveljaviti. Tudi s tem se deloma strinjam. Najbolj pa me vznemirja njihova ocena, da bi morebitna skupna evropska razprava o novi razpravi zdaj samo pospešila njen razpad. Če bi se taka ocena izkazala za točno, potem je absolutno jasno, da tudi bolj vešče in bolj uspešno uveljavljanje sedanje Lizbonske pogodbe ne bo rešilo poglabljajoče se krize. V tem smislu smo torej prišli do točke, ko se razmišlja o pravem času za prave zamisli. To je legitimna razprava, vendar se mora vedno znova zavedati, da so napačne zamisli že na delu v napačnem času. Pretirano odlašanje z razumnim tveganjem glede alternative bi se utegnilo zgodovinsko pokazati za usodno. Bistvo Ljubljanske pobude je oživitev, renesansa Evropske unije. Ljubljanska pobuda si prizadeva za nov ustavni postopek. Predlaga tudi osnutek besedila nove ustave, vendar je ta hip vsaka posamezna določba manj pomembna od zamisli, da dolgoročno Evropska unija lahko obstane in se okrepi le pod pogojem pomembnejših institucionalnih sprememb, ki morajo imeti ljudsko in demokratično legitimacijo. Kot predsednik republike sem že večkrat izjavil, da se bomo Slovenci in Slovenija uspešno znašli v vseh, vsakršnih pogojih, vendar bi bilo za nas in za druge evropske narode laže in bolje, če bi bili zavoljo miru, varnosti in blaginje priče renesansi Evropske unije.

Borut Pahor

 

Novi Matajur, 19. 07. 2017