Pričujoče spletno mesto uporablja sejne (nujno potrebne) piškotke ter druge piškotke (piškotke tretjih oseb) v namen zagotovitve najboljše uprabniške izkušnje. Spletna stran neposredno uporablja sejne piškotke, po Pravilniku o piškotkih pa obstaja možnost onemogočanja uporabe piškotkov, ki zbirajo spletne analitične podatke. V kolikor uporabnik nadaljuje z brskanjem po spletni strani ali zapre obvestilo o piškotkih, soglaša z uporabo vseh piškotkov.

X zapri

Razlogi za izbiro, ki smo jo morda naredili pozno, pa vendar ne prepozno

27/11/2009

Največja organizacija ezulov ANVGD ter največja organizacija Slovencev v Italiji SKGZ sta s pomočjo italijanskega dnevnika Il Piccolo sooblikovali zanimivo pobudo Zidovi še padajo, katere glavna gosta večera sta bila Jas Gawronski in Dimitrij Volcic. Simbolični dogodek ob dvajseti obletnici padca Berlinskega zidu, je bil tudi razlog, da bi zbližali dve skupnosti in morda istočasno tudi izničili določene etnično-ideološke predsodke, ki so večkrat predstavljali alibi za določeno imobilnost Gorice, Trsta in nenazadnje naše dežele. Vztrajnost in odločnost sta nam omogočili, da smo lahko simbolno prerezali popkovino s tisto preteklostjo, ki je večkrat skoraj zadušila šibko bitje, ki ga predstavlja naša družba ob meji, vse preveč pogojena od številnih grozodejstev in nasilja iz prve polovice prejšnjega stoletja, kasneje pa žrtev vseh tistih političnih sil, ki so s pomočjo enostavne demagogije zasledovale poceni volilni uspeh. Vse to je še najbolj odmevalo v ušesih vseh tistih, ki so bili glavne žrtve vojne in nasilja, tj. slovenske in ezulske skupnosti. Obe sta bili tako prepričani v svoj prav in zazrte v lastno trpljenje, da nista uspeli priznati trpljenja druge. V zadnjih letih je sicer prišlo do določenih premikov, vendar nikoli nismo imeli toliko institucionalnega poguma, da bi odločni korak le naredili: da bi pomislili najprej na čustva sogovornikov, šele nato na svoja, da bi vstopili v dimenzijo tuje bolečine, zato da bi lahko izpovedali lastno. Vse to, kar je dobro polovico prejšnjega stoletja ločevalo precejšen del dveh skupnosti, nas danes lahko združi. Zavedati se moramo, da lahko našemu teritoriju, ki je zgodovinsko večjezičen (FJK in Istra še posebno), vrnemo popolno dostojanstvo obojestranskega spoštovanja, v prepričanju, da vrednotenje ene strani ne bo pomenilo zanemarjenja druge. Danes se verjetno vloga ezulov spreminja, ni več tiste močne volje po zgodovinskem pričevanju, pač pa želja po vrednotenju italijanske kulturne prisotnosti v rodnih krajih in to v veliki sinergiji z organizacijo Unije Italijanov. Tudi slovenska narodnostna skupnost v Italiji skuša opravljati svoje poslanstvo, v okviru nove geopolitične konfiguracije po padcu meja: postati neke vrste podaljšek med italijansko in slovensko državo oziroma postati potencialni meddržavni blažilec. Slovenska manjšina in še posebej SKGZ, ki je prepričana zagovornica popolnega sodelovanja med sosednjima državama, meni, da bo lahko še bolje opravljala tisto prepotrebno povezovalno vlogo med dvema državama. Toliko bolj danes, v trenutku velikih strateških izbir, ki bodo zarisale bodoči scenarij tega evroregijskega območja: potencialno križišče gospodarskih, energetskih in infrastrukturnih sistemov oz. obrobni predel velikih razpotij med vzhodom in zahodom ter severom in jugom. Kolikor bolj pomembne so izbire, toliko večje so seveda napetosti. Zadnji dogodki so le dodatni dokaz, kako težavno je najti dogovor med Italijo in Slovenijo o bistvenih vprašanjih, ki so še vedno na pogajalski mizi. Tudi zato bi bilo verjetno modro izkoristiti priložnost, ki jo ponuja tista dvojna občutljivost, značilna za nas manjšince, za Slovence z italijanskim državljanstvom, ki nekako doživljamo dvojno usodo. Priložnost, ki pa izhaja samo iz primernega vrednotenja naše vloge in naših značilnosti, ne pa iz prisilne marginalizacije, v katero nas potiskata vsedržavna in deželna vlada s hudim klestenjem finančnih prispevkov. Slovenija je pravilno zelo pozorna in občutljiva do problematike slovenske manjšine v Italiji, kot je sicer tudi Italija pozorna do svoje skupnosti v Sloveniji. Kolikor bolje je stanje obeh manjšin, toliko boljši so institucionalni odnosi med državama. Ko bi pravilno razumeli to nezanemarljivo nianso, bi uspeli doseči marsikaj, še posebej v tej kočljivi fazi diplomatske preobčutljivosti. ANVGD in SKGZ sta dokazali, da lahko spoštovanje, odločnost in še posebno razum premaknejo katerokoli oviro. Močno upam, da se bo to zgodilo tudi v dvostranskih odnosih med Italijo in Slovenijo v korist prihodnosti tega teritorija. Tudi zato ostajamo na razpolago.

Livio Semolič Deželni tajnik SKGZ