Pričujoče spletno mesto uporablja sejne (nujno potrebne) piškotke ter druge piškotke (piškotke tretjih oseb) v namen zagotovitve najboljše uprabniške izkušnje. Spletna stran neposredno uporablja sejne piškotke, po Pravilniku o piškotkih pa obstaja možnost onemogočanja uporabe piškotkov, ki zbirajo spletne analitične podatke. V kolikor uporabnik nadaljuje z brskanjem po spletni strani ali zapre obvestilo o piškotkih, soglaša z uporabo vseh piškotkov.

X zapri

Slavnostni govor Rudija Pavšiča

29/11/2004

Spoštovani gostje, dragi člani in prijatelji

petdeset let prehojene poti sredi zapletenih, a hkrati tudi velikih geopolitičnih sprememb, ki so zaznamovale naš prostor, predstavlja izhodišče, da uokvirimo in ocenimo pol stoletja življenja in dela Slovenske kulturno gospodarske zveze.

“V prizadevanju za skladen razvoj slovenske narodne skupnosti v Italiji, njeno notranjo povezanost in uveljavljenje lastne identitete se SKGZ čuti odgovorna do svoje zgodovinske dediščine, ki jo vidi v sporočilu Prešernove Zdravljice in izročilih svobodoljubja, v izkušnjah slovenskega upora proti fašizmu in narodnoosvobodilnem boju, v prizadevanjih za demokratične odnose med ljudmi in narodi, za zaščito človekovega dostojanstva, blaginje in miru. ”

To so uvodne misli našega statuta, ki predstavljajo osnovo in smerokaz našega dela. Ustanovitelji SGKZ so pred petdesetimi leti zelo jasno izpostavili skrb za gospodarski in kulturni razvoj Slovencev v videmski, goriški in tržaški pokrajini, za uveljavljanje pravic, ki so sledile Londonskemu memorandumu, za povezovanje manjšine, za nadstrankarsko odprtost in nenazadnje za sodelovanje z italijanskimi someščani in organizacijami.

Ob tem nikakor ne moremo pozabiti na kontekst, v katerem je nastala Slovensko gospodarsko -kulturna zveza. Bilo je to jeseni leta 1954, ko se je z mirovno pogodbo vendarle rešilo zapleteno tržaško vprašanje. Odločitev je bila za mnoge, in to na vseh straneh, boleča.

Danes, ko se spominjamo takratnih pomembnih zgodovinskih dogajanj, živimo v povsem različnih časih: ni več dveh nasprotujočih si blokov, ni več Jugoslavije, Slovenija se je osamosvojila in postala demokratična država, Evropa se združuje, Slovenija je članica evropskih in mednarodnih organizacij, pri nas pa se vse bolj jasno izoblikujejo načrti o povezovanju, infrastrukturnem in regijskem.

To pa ne pomeni, da problemi avtomatično izginjajo. Globalizacija je novi svetovni red z veliko nereda. Kapitalizem in sama demokracija nakazujeta lastne meje in mnoga odprta vprašanja.

Sobivanje različnih ljudi in narodov ostaja zapleteno. Celo odnos med človekom in naravo je v marsičem vprašljiv. Po eni strani je svet bolj odprt, po drugi ne nudi ljudem zaželene varnosti. Tudi to je razlog, da se starim nacionalizmom pridružujejo novi rasizmi, ksenofobije, verski integralizmi in razne ideologije. V tem smislu beležijo tudi odnosi med Italijani in Slovenci še vedno temne sence, ki so sad bodisi neprebolele preteklosti kot tudi za mnoge nejasne prihodnosti.

Slovenska manjšina živi v stvarnosti, ki je na splošno bolj sproščena in optimistična, v marsičem pa še vedno nejasna in obremenjena. Prav zato sledimo kot Slovenska kulturno-gospodarska zveza določenim zgledom naših prednikov ter raje poudarjamo razloge dobrega sodelovanja, razumevanja, prijateljstva in skupne odgovornosti za bodočnost, predvsem sinov, ki bo združevala slovenski in italijanski narod, kot pa to, kar razdvaja ljudi v že naprej izgubljenih bitkah.

Ne smemo si namreč zapraviti življenjsko moč optimizma in upanja in to tudi takrat ne, ko obstajajo še nerešeni problemi. Misel obračamo predvsem v prihodnost.

Graditi mostove, iskati dogovore med sosedi, premagovati napetosti ostaja zmagovito dejanje in to v naših krajih kot v Evropi. Omenili smo Evropo, ker verjamemo v njen pozitivni naboj in mislimo, da predstavlja solidno osnovo za reševanje vprašanj, ki so tudi izrazito naša. Mislimo predvsem na Evropo pravic in na občutljivost do manjšega in šibkejšega, na solidarnost in spoštovanje drugačnega.

To poudarjam, ker tudi pri nas beležimo umike v etno-folklorne in “šibke” identitete. Mi smo se temu izognili in tudi zaradi naše trme lahko pričnemo uporabljati pot pravnega uveljavljanja pravic, za katere se je pričela SKGZ zavzemati med prvimi. Zavzemamo se za razvito narodno, jezikovno, kulturno in tudi gospodarsko čvrsto skupnost, ki bo imela bodočnost v prihodnosti in ne v spominih na preteklost.

Danes razpolagamo z okvirnim zakonom za manjšinske jezike in s specifičnim zakonom za slovensko manjšino. To sta pravni osnovi za naše pravice. Oba zakona sta ob interkulturnem in nenazadnje tudi prijateljskim dialogu osnova za boljše odnose z Rimom, z Deželo Furlanijo Julijsko krajino in nenazadnje s krajevnimi ustanovami, začenši z občinami. Za realizacijo načel in zakonov pa je potrebna velika sposobnost učinkovitega dogovarjanja, sporazumevanja in nenazadnje tudi iskanja kompromisov tam, kjer so lahko interpretacije različne. Tudi to nas uči zgodovina.

Zaradi povedanega izzveni še bolj protislovno dosedanje neuresničevanje zaščitnega normativa in izkazuje se jasna volja, da zakonsko besedilo ostane mrtva črka. Ob nedavnem obisku v Trstu je predsednik države Carlo Azeglio Ciampi naglasil, da bo Trst, s ponosom na starodavno pluralnost svoje kulturne identitete, obnovil v tej svoji vlogi svoje mednarodno poslanstvo. Pogoj je, da si to Trst resnično želi. Slovenci to hočemo in v tej smeri tudi delamo.

Slovenska kulturno-gospodarska zveza, ki ni strankarska organizacija, ampak predstavlja del organizirane slovenske civilne družbe v Italiji si v okviru novih možnosti prizadeva biti prisotna v Rimu, s svojimi problemi in predlogi se vključiti v delo Dežele Furlanije-Julijske krajine, s krajevnimi upravami, občinami a tudi z mrežo tu živečih italijanskih, furlanskih, židovskih ter drugih organizacij in posamezniki.

Pri tem je nujno potrebno omeniti Slovenijo. Oddaljitev od Slovenije bi pomenila za slovensko manjšino v Italiji šok z dolgotrajnimi in usodnimi posledicami. Neizbežno bi znižali kakovost našega narodnega življenja, vemo pa, da tudi sodelovanje s osrednjo in celo obmejno Slovenijo in Slovenci nikakor ni več zagotovljeno samo po sebi.

Zato so nam pri srcu besede, ki nam jih je namenil predsednik Republike Slovenije Janez Drnovšek, ki ugotavlja, da vrednote, ki smo jih zastavljali ves čas našega delovanja, postajajo danes s članstvom Republike Slovenije v Evropski uniji tudi skupne vrednote in skupne obveznosti. In da nove razmere terjajo skupni premislek za prihodnje.

Tudi zaradi tega se slovenske manjšine organizacijsko in drugače povezujemo in zato utrjujemo stike z italijansko manjšino v Sloveniji in na Hrvaškem. Če naj omenjamo razlike s preteklostjo, je vsaj ena bistvena: ne verjamemo več v avtomatični prihod “dobrega” ter v trajnostne zveze in naveze. Iz dneva v dan se moramo boriti za to, kar se je včasih zdelo samoumevno.

Omenil sem več področij, ki nas zaposlujejo. V italijanski institucionalni, politični in civilni družbi si moramo prizadevati za izvajanje pravic a tudi za iskanje skupnega razvoja.

V Sloveniji moramo premagovati pojav, ko je v zavesti Slovencev, kot nam dokazujejo javnomnenjske raziskave, prisotno predvsem to, kar se dogaja v Ljubljani. Če so obrobnejši predeli Slovenije v osrednjih slovenskih medijih in po televiziji malo prisotni, so slovenske manjšine v sosednjih državah praktično neobstojne. Povezovati se moramo z manjšinami in biti obenem prisotni v političnih središčih Evrope, ki bodo vedno konkretneje vplivala tudi na življenje manjšin in zakonodaj z njimi v zvezi.

To dela SKGZ, ki v naporih sodeluje z Svetom slovenskih organizacij, to počnejo stranke in slovenske komponente v njih, nimamo pa jasnega zastopstva, ki bi se ukvarjalo z inštitucionalnimi vprašanji, ki se nas tičejo. Kljub temu, da smo Slovenci v Italiji presegli ideološke diaspore in nam razlike v mišljenju ne pomenijo izobčenja, kljub temu, da glede bistvenih vprašanj nastopata SKGZ in SSO skupaj, ni manjšina dosegla predstavništva, ki bi jo ob potrebnih primerih zastopalo v celoti.

SKGZ je bila veliko let pobudnica takšnega predstavništva, ki pa je doživljalo vzpone in padce, nikoli pa ne jasne kodifikacije.

Čeprav je SKGZ danes kadrovsko in gmotno šibkejša, kot je to bila v določenem zgodovinskem obdobju, se jasno zavedamo, da si moramo tudi manjšinske organizacije prevzeti jasne odgovornosti ter si zastaviti cilje in prioritete.

V tem smislu smo skupaj s SSO priredili Programsko konferenco, ki nam je nudila dokaj izčrpno gradivo o potrebah in možnostih manjšine, o uspehih in napakah, o jeziku, kulturi, šolstvu, gospodarstvu, o teritoriju, o športu, o sociali, o mladini in o ostalih plateh našega življenja. Zavedamo pa se, da je prehod od besed k dejanjem večkrat težaven in potrebuje čas, premisleke in nenazadnje potrpežljivo dogovarjanje.

Težko bomo uspešni z razdrobljenim gospodarstvom, ki ne bo imelo močnejšega središča, saj tako ne bomo zanimivi ne za deželo, ne za Slovenijo in ne za Italijo. V gospodarstvo sodi tudi vprašanje teritorija. Slednji se je izrazito spremenil. V petdesetih letih se je na podeželju korenito spremenila tudi etnična podoba prebivalstva. Takšno stanje zahteva od nas, da izoblikujemo strategijo razvoja, ki je v koraku s časom in potrebami in ki ni le kopija predlogov in pobud, ki smo jih tudi sami podpirali, a so danes že stvar preteklosti.

Sposobni moramo biti vizije, ki upošteva evropske integracijske procese, postopno odpravo meja, nove možnosti, ki jih ponuja nekdaj obmejno in danes vse bolj integrirano območje in dejstva, da sama manjšina spreminja svojo vlogo, ki jo dela vse manj ZA-mejsko.

V kulturi ne moremo stalno gasiti kriz in požarov, ki močno načenjajo kakovost produkcije, njeno profesionalnost in konkurenčnost tako na slovenskem kot na italijanskem tržišču. Ponosni smo na naše mogočno ljubiteljsko gibanje, vendar le to potrebuje takšen pristop, da bo znalo odgovarjati potrebam zdajšnjega prostora in časa. In da bo imelo v povezovalni vlogi enega od poglavitnih ciljev.

SKGZ je v svoji tradiciji odločno podpirala poklicne umetniške in znanstvene ustanove, založbe, umetniške galerije, knjigarno itd., in to tudi takrat, ko je imela večjo diskrecijsko možnost nad sredstvi, kot jo ima danes, ko je v bistvu le pomembna prisotnost v diskusiji, nima pa zadnje besede tam, kjer jo imajo institucije, politika in državi.

Bistveni ostajajo mediji in če lahko manjšina sooblikuje izbire in življenje na Primorskem dnevniku in v kakem tedniku, so izbire, od tehničnih do vsebinskih, na slovenskem sedežu RAI vedno manj odvisne od manjšinske stvarnosti, želje in volje. Menim, da je na tem področju treba opraviti kakovostni korak in to tudi na podlagi zaključkov Programske konference. Preveriti kaže vse možnosti za takšen pristop, da bodo skupaj z ostalimi dejavniki sooblikovali naše vizije in predstavljali ter pisali in govorili o naših stvarnih potrebah, ki gredo v smer omenjenih družbenih in splošnih sprememb.

V mislih imamo seveda tudi vprašanja športa, sociale, mladine in ostarelih oseb. Glede vseh teh vprašanj se vloga in naloga SKGZ z leti bistveno nista spremenili, spremenili pa so se pogoji dela in to ne vedno v boljše.

Nenazadnje moramo ostati zvesti tisti naši tradiciji, ki se nikoli ni odpovedala skrbi za Benečijo in za Slovence na Videmskem. Dosegli smo vidne uspehe: zakonsko priznanje Slovencev v videmski pokrajini, podržavljenje dvojezične šole v Špetru, popotresni kulturni preporod. Zavedamo pa se tudi mej “beneške pomladi”. Msgr. Ivan Trinko se je sam naučil knjižne slovenščine. To so storili mnogi prosvetljeni slovenski duhovi. To pa pomeni, da danes ne more biti v Benečiji naš cilj ta, da ohranimo le slovenska narečja, domačo kulturo in tradicije. V perspektivi bi bila ta pozicija šibka. Širiti se mora elita, ki bo obvladala knjižni jezik, ki bo poznala sodobno slovensko kulturo. Za to so seveda potrebna nova sredstva: popolnejša šolska mreža, kulturno večnamensko središče, vidljivost slovenske televizije in slišnost radia, skratka, vse to, kar omogoči ljudem prehod iz domačega okolja v širše narodno.

Nalog je torej veliko. Reševali jih bomo le z optimizmom. Zahvaliti pa se moramo našim številnim članom, ki nas niso zapustili niti v težkih trenutkih. Mislimo na primer na gospodarsko krizo, ki ni rušila le podjetij in bank, ampak je prizadela veliko slovenskih družin. Ko se je zdelo, da SKGZ nima več prihodnosti, so jo prav ljudje podprli. Nedvomno je bilo to zato, ker je organizacija, ob vseh napakah, vendarle pomenila za velik del Slovencev v Italiji pomemben smerokaz, zvezdo vodnico. To želimo ostati tudi v časih, ko so v družbi nasploh ideje in cilji vedno plitvejši in razlike vedno manjše, vseenost pa postaja velikansko močvirje. Vanj ne smemo zabresti. Ob 50-letnici naše Zveze naj mi bo dovoljeno, da posvetim sklepno misel vsem tistim posameznikom in organizacijam, ki dnevno, daleč od žarometov javnosti, dajejo smisel in vsebine Slovenski kulturno- gospodarski zvezi.

Ponosni smo, da ste z nami in da smo mi vaši. Hvala vsem Vam iz srca. Radi Vas imamo. Srečno pot Slovenska kulturno gospodarska zveza!

Rudi Pavšič, predsednik SKGZ