Pričujoče spletno mesto uporablja sejne (nujno potrebne) piškotke ter druge piškotke (piškotke tretjih oseb) v namen zagotovitve najboljše uprabniške izkušnje. Spletna stran neposredno uporablja sejne piškotke, po Pravilniku o piškotkih pa obstaja možnost onemogočanja uporabe piškotkov, ki zbirajo spletne analitične podatke. V kolikor uporabnik nadaljuje z brskanjem po spletni strani ali zapre obvestilo o piškotkih, soglaša z uporabo vseh piškotkov.

X zapri

Slovenci v Italiji ali meje v glavah Kriza – morda imenitna priložnost za nov vzgon

13/03/2010

DELO - Sobotna priloga Šolarjem in učiteljem v Špetru v nadiških dolinah so ondan sporočili, da se bodo morali izseliti iz svoje tako ljube jim šole, ki so jo prej tako dolgo čakali. Hiša je prenevarna, lahko se podre, če bi bil potres. Tudi brez potresa tam menda ni varno. V drugih šolah v zamejstvu se ne podirajo hiše, nad glavami jim visi meč šolskih reform, ki bodo oklestile vse italijanske šole, manjšinske pa še bolj. Manj bo pouka v slovenščini, manj bo vsega. V Špetru pa ni bilo slišati joka in stoka, ko so jim povedali, da jih bodo razselili po okoliških hišah. Se bomo pač prilagodili, še vedno doslej smo se nekako znašli, so rekli starši, učitelji in ravnateljica Živa Gruden, ki je duša in srce vse doline. Tudi drugod se za mejo marsikaj podira, ne samo šola v nadiških dolinah. Čutiti je, da so manjšinske strukture stare pol stoletja in več, da iz njih veje zadah povojnih časov, celo nekaj hladne vojne je še ostalo med temi in onimi tod in tam. Radijsko postajo v Trstu so postavili zavezniki, zato v slovenščini oddaja ves dan, televizijski program v slovenščini je plod kompromisov italijanske politike, samo pol ure ga je na dan. Tudi šole so vzpostavili še zavezniki, celo italijanski otroci hodijo vanje in sprožajo nova vprašanja, nove probleme slovenskim učiteljem, ki se morajo prilagajati učencem, ki ne znajo slovensko. V Benečiji, nanjo so zavezniki v tistih viharnih časih pozabili, je vedno vojna za vsako šolo, vsak razred, zato morda je toliko več zavednosti med novimi mladimi čedermaci. Deželne oblasti pa slovenska narečja tam spreminjajo v jezike, da ne bi bila slovenska. Rezijanščina, nadiščina, enemu rečejo celo »po naše«, samo da bi lahko še bolj oklestili slovensko narodno skupnost. Vsi radi potarnajo, kako hudo je, huje kot kdaj prej. Potem pa srečaš mlajšo generacijo, ki se ji zdijo problemi dedkov, babic, tudi mam in očetov svetlobna leta daleč od njihove stvarnosti. Mladi so še kako aktivni v kulturnih krožkih, pevskih zborih, vsako nedeljo je na stotine prireditev od juga do severa slovenske dežele onkraj meje, od Milj do Trbiža. Radi zapojejo po naše, v igricah nastopajo, vsak konec tedna pridejo v domači kraj in so Slovenci. Druženje, kakor je bilo še iz časa čitalnic, pa ni njihova prihodnost. Malo folklore je lepo in prav, realno življenje pa je drugod. Med mladimi, med izobraženo mlado generacijo, se porajajo drugačna vprašanja. Kako naprej, kakšen naj bo obmejni prostor, na tej in na oni strani, čez dve desetletji. Meje ni več, čeprav je v glavah ostala, skupaj s preteklostjo, tisto težko železno kroglo, kakor jo arestanti vlečejo za seboj. Čez dve desetletji, morda celo kakšno leto prej, se utegnemo tudi na naši, »matični« strani meje prebuditi iz zimskega sna in ugotoviti, da so Slovenci za mejo prav toliko Slovenci kot mi, morda še bolj. Da imamo sosede Italijane, ki so tam in bodo tam ostali, celo razširili se bodo v doslej slovenske kraje na Krasu, kakor kažejo zdajšnji urbanistični načrti. Naš prostor sega v njihovega, njihov v našega. Koliko laže bi bilo, če bi videli čez planke in če bi kakšno grenko iz preteklosti prepustili zgodovinarjem. Ugotovili bomo, denimo, da se na naši strani razvijamo hitreje kot oni tam, onkraj tiste meje, ki je sploh ne opazimo, če se sprehodimo po Krasu. Čez dve desetletji morda tudi naši rojaki, ki niso nič za mejo, kakor velja v naših glavah, ugotovijo, da so v veliki meri, ponekod celo pretežno, otroci mešanih zakonov. Čitalniška srečanja za narodno trdnost ne bodo dovolj. Milijon v žepu, milijon v glavah Od lanske jeseni, ko so v Rimu sestavljali proračun za letošnje leto, so se v slovenskih organizacijah v Italiji tresli. Bo v Tremontijeve – Giulio Tremonti je finančni minister, ki mu nihče ne odreka strokovnosti, strogosti in skoposti pa tudi ne – papirje zapisan milijon, ki ga je leto prej slovenski premier Pahor s svojim tedanjim posebnim svetovalcem in zanesljivim slom Ruplom izposloval pri Berlusconiju? Bo denarja manj kot lani, toliko manj, da bo treba odpuščati, so se spraševali. Tisti preklemanski milijon, toliko približno dobi Berlusconijev nogometaš, če pomaga k zmagi na pomembni tekmi, pomeni odpuščanje v manjšinskih ustanovah. Manjšanje plač približno 350 Slovencem, zaposlenim v manjšinskih ustanovah. Pomeni tudi zapiranje pipe za kakšnih 200 amaterskih kulturnih društev, ki vsaj vsak konec tedna držijo narodno skupnost pokonci. Naš premier Borut Pahor se je s kolegom Berlusconijem že jeseni dogovoril, da milijon bo. Potem pa se denar, ki so ga odvzeli, ni pojavil v nobenem osnutku, niti v popravkih ne, celo v popravkih popravkov so ga pozabili zapisati. Deus ex machina, sam Silvio Berlusconi je bil potreben, da se je milijon pojavil kot zajec iz čarovniškega klobuka v cirkusu. Brez parlamentarnih odborov, brez razprav v poslanski zbornici ali senatu. Kar prišel je. O njem smo v Rimu izvedeli iz Ljubljane, od slovenske vlade, ki je prva vedela, da je Rim, se pravi Berlusconi osebno, prisluhnil Ljubljani, kolegu Borutu Pahorju. Srečujeta se v Bruslju, tudi tam se lahko na hitro pomenita. Za nas, ki te stvari sicer spremljamo od blizu, pa vendar od zunaj, je šlo pol leta za vedno vročo novico. Novinarji smo vsakih nekaj dni napisali novičko o tem, kako tistega milijona ni od nikoder, samo črtali so, potem ga ni nihče na novo dopisal. Za mlade Slovence, zaposlene v manjšinskih ustanovah, pa ne gre za mimogrede novičko, za obstanek jim gre, za službo, za plačo, ki je morda prihodnji mesec ne bo več. In manjšinski veljaki se tudi niso ukvarjali z načrti, z razvojem, z reševanjem svojih medsebojnih problemov, ampak so letali naokoli in moledovali za tisti manjkajoči milijon. »Ta denar nam je bil odvzet. Da smo ga dobili nazaj, je bilo treba vložiti veliko energije. To je signal države Italije do manjšine. Tudi do Republike Slovenije,« razmišlja Rudi Pavšič, predsednik ene izmed dveh krovnih organizacij Slovencev v Italiji, Slovenske kulturno-gospodarske zveze (SKGZ). »Za republiko Italijo in za našo deželo Furlanijo - Julijsko krajino ta manjšina ne obstaja. Pa bi lahko prav manjšina odigrala pomembno vlogo, koristno za obe sosednji državi, predvsem Italijo. Te vloge ne moremo odigrati, ker nimamo igrišča. Igrišče bi bili dobri sosedski odnosi in strategiji obeh držav za razvoj tega območja. Tega pa ni, ne na eni ne na drugi strani. Italija nima strategije do Slovenije, vendar tudi Slovenija nima nobene strategije do Italije. Zaradi tega je manjšinsko vprašanje postavljeno v kot. Ne gre samo za ta milijon, v resnici gre za odnos. Dežela Furlanija - Julijska krajina je pred dvema letoma izglasovala zakon o slovenski manjšini, po dveh letih pa je črtala financiranje te manjšine.« Prvi mož Stranke slovenske skupnosti (SSK) Damijan Terpin, gonilna sila in idejni vodja druge krovne organizacije, Sveta slovenskih organizacij (SSO), o milijonu razmišlja podobno kot manjšinski partner in hkrati trdi tekmec Rudi Pavšič. »Italija nas ves čas drži na vrvici, ogromno energije porabimo za tistega nekaj denarja, ki ga naše strukture tako nujno potrebujejo. Ne vemo, ali ga bomo dobili ali ne. Na koncu se izkaže, da Berlusconi to lahko rešuje ali pa ne rešuje z levo roko. Popolnoma smo v rokah parlamentarne večine. Slovenski vladi in diplomaciji je tudi tokrat uspelo, vendar to ni sistem, to ni pravi način, nenehno nas izsiljujejo.« »Slovenija je bila odločilna, da smo sploh dobili nazaj odvzeti milijon. Prihodnje leto bo dva milijona manj. Slovenija težko pritiska. Italija je tridesetkrat večja od Slovenije, to vidiš tudi pri uplinjevalnikih.« Ivo Jevnikar, ki je urednik na tržaškem sedežu italijanske državne radiotelevizije RAI, sicer pa sodi k Svetu slovenskih organizacij in je bil pred časom tudi voditelj katoliškega dela manjšine, se o tistem slavnem milijonu strinja s Pavšičem, Terpinom, tako rekoč z vsemi, s katerimi sem se pogovarjal o pomoči, ki jo manjšina dobiva s te ali z one strani meje.

»Počutje ni najboljše. Utrujajoče je, namesto da bi šla energija v ustvarjalnost, gre v samoobrambo. Dvakrat ti prodajo isto kravo. Vzamejo ti dva milijona, vrnejo ti enega, pa moraš biti še hvaležen.«

»Na ljudi zelo slabo vpliva negotovost. Vsak dan se morajo ukvarjati s tem. Ljudje, ki so v službi v manjšinskih ustanovah, ne vedo, kaj jih čaka. Milan Pahor, ki je šolski ravnatelj, ima danes sestanek s krovnima organizacijama, prosi za denar, da bi lahko zagotovil prihodnost mlademu človeku, ki so ga šolali, zdaj pa nimajo denarja, da bi ga zaposlili. Ali bo lahko delal pri krovnih organizacijah ali pa bo šel na cesto. Tako je z vsemi, ki so zaposleni v manjšinskih institucijah. Če tistega milijona ne bi bilo, bi danes že imeli vsi dvajset odstotkov manj plače. Gre za delovna mesta. Za mlade je težko v skupnosti, kjer ne veš, kaj te čaka. Ogromno jih študira zunaj, potem pa tam tudi ostanejo.« Novica na poti Rim–Ljubljana–Trst Kar je bilo zapisano zgoraj, da smo namreč o tistem opevanem milijonu evrov v Rimu izvedeli iz Ljubljane, ni bila nepomembna opazka. Res je bilo tako in pomenljivo je. Rim je o milijonu sporočil v Ljubljano premieru Pahorju, ki je tisti milijon izposloval, o tem so izvedeli na deželni vladi v Trstu, manjšina pa šele posredno. Manjšina namreč v Rimu nima nikogar, ki bi ga vladajoča druščina imela za zastopnika Slovencev. Tamara Blažina je v Rimu senatorka, glasna in dejavna je, zastopa največjo opozicijsko Demokratsko stranko, v njenem imenu vedno spregovori o Slovencih in o vseh manjšinah. Tudi ob milijonu, ki ga je vlada odvzela, Berlusconi pa potem velikodušno vrnil, si je tisočkrat obrusila pete. Uradni, Berlusconijev Rim pa jo ima za nekoga »z druge strani«. Pravega dialoga v rimskem parlamentu med vladajočo in opozicijsko stranjo sploh ni. Za Ljudstvo svobode, tako zdaj sebi rečejo ljudje okrog premiera Berlusconija, vsi Slovenci za mejo nekako sodijo pod dežnik Demokratske stranke, opoziciji pripadajo. Za Berlusconija, pa tudi za Umberta Bossija, ki vodi vplivno in udarno Severno ligo, so vsi levičarji. Tisti, ki so res, in tisti, ki znotraj manjšine igrajo vlogo nekakšne desnice. Berlusconi vsem, ki niso z njim, najraje reče, da so komunisti – s to besedo označi tudi sodnike, pa tiste časnike, ki nočejo trobiti v njegov rog. Vtis je, da so v Italiji vse povojno obdobje vladali komunisti. Da so bili do Berlusconijevega vzpona na oblasti krščanski demokrati, je v medijski hajki dnevne politike že skoraj izbrisano iz zgodovine. Kolega Ivo Jevnikar me je opomnil, da besede desnica med manjšino ni lepo uporabljati, desnica pomeni psovko, žaljivo je, če komu rečeš, da je desničar. Desnica se pomensko rima s fašizmom, zamejski Slovenci pa so bili vedno in povsod protifašisti, fašizem jih je dve desetletji v dvajsetem stoletju poskušal na vse načine uničiti in izničiti. Naj je kakšna skupina med Slovenci še tako zvesta tradiciji, Italijani jo postavljajo na levo stran spektra, na levo sredino, sama pa se tudi nima za desnico. Kulturna vojna, ki smo jo iz Slovenije izvozili na drugo stran, besni samo še v nekaterih krajih, drugod je pojenjala, mladih ne zanima, imena in pojmi iz prejšnjega stoletja so jim tuji. »Ni dialoga med vlado in manjšino, vsa manjšina je na levi sredini, v opoziciji. Kanala, prek katerega bi vlada z nami komunicirala, sploh ni. Manjšinska stranka je instrument, ki bi lahko rabil za to, da bi se kot manjšinska stranka, politično neodvisna od obeh polov, pogajala z vsakokratno vlado. Vlada bi jo morala jemati kot zastopnico manjšine. Če tega ne bomo storili, bomo še naprej talci situacije, ki je danes taka, jutri drugačna.« Tako razmišlja vodja Stranke slovenske skupnosti Damijan Terpin. In dviga prah, ki na trenutke širi vonj po preteklosti, kakor ga je po mnenju katoliškega pola širila tudi zamisel SKGZ o enotni, skupni, eni sami krovni organizaciji. Ena stranka, ena koordinacija, tesnejše sodelovanje? Odkar se je stiska zažrla v slovensko narodno skupnost v Italiji, tega pa je že kar nekaj časa (ni se začela šele s svetovno recesijo), so naši rojaki za mejo nenehno iskali poti iz stranskih ulic brez izhoda. Krovni organizaciji sta se poskusili uveljaviti kot koordinatorja na ravni civilne družbe, pa nekako ni šlo. Ena stran je poskusila uveljaviti zamisel o eni sami, trdni in vseobsegajoči krovni organizaciji, ki bi res kaj pomenila, v Trstu in v Rimu pa naj bi jo naposled vzeli zares, kakor doslej dveh krovnih organizacij niso nikoli. Druga stran se je poskusila in se še poskuša prebiti z idejo o eni sami politični stranki, pod katero bi bili združeni vsi Slovenci, ne glede na ideološko ali politično opredeljenost ali pripadnost. Slovenska kulturno-gospodarska zveza, ki združuje tiste z leve sredine in levice, kolikor jo je še ostalo, je pred letom ponudila združenje, zlitje obeh krovnih organizacij, ki veljata za civilno družbo v manjšinski skupnosti. Rudi Pavšič, ki je bil nosilec ideje o enotni krovni organizaciji, je razočaran. »Med nami je končano obdobje iskanja enotnosti v civilni družbi. Ena sama krovna organizacija se ni zgodila, ni šlo skozi. V manjšini se bosta izoblikovala dva koncepta gledanja na manjšinski razvoj ali nerazvoj, enega predstavlja SKGZ in gre po poti reform, z njo tudi stranke, ki se prepoznavajo bolj na levi opciji. Drugi je koncept konservativnega dela manjšine, tudi Stranke slovenske skupnosti, ki zagovarja ozko nacionalno jedro, tudi če to pomeni izgubiti veliko Slovencev.« Damijan Terpin, ki kot vodja Stranke slovenske skupnosti obvladuje Skupnost slovenskih organizacij, je imel ves čas, še posebej po zadnjih lokalnih volitvah v Furlaniji - Julijski krajini, drugačne projekte. Podobno združevanje, kakor ga je imel v mislih Pavšič, je Terpin videl (in ga še vidi) v skupni, samo slovenski politični stranki. »Komunikacije med obema stranema so se spet vzpostavile oktobra, ko je bila kriza gledališča, ko je spet prišlo na vrsto za nastop skupno predstavništvo. Marsikdo si je domišljal, da bosta krovni organizaciji, ki nista izraz politike, vsaj teoretično ne, lahko prevzeli funkcijo sogovornika z vlado. Očitno pa ju vlada ni upoštevala, te funkcije jima ne priznava. Najti moramo pač nekoga, ki bo kot sogovornik bolj sprejemljiv za rimsko vladno večino. To pa je lahko samo manjšinska stranka, Stranska slovenska skupnost. SKGZ se je opredelila za Demokratsko stranko, oni izrazito nasprotujejo ideji krovne stranke, to pa je v resnici v konfliktu z njihovo idejo o skupni krovni organizaciji. Civilna družba je razdeljena na dva tabora. Razlogi za to so samo politični. Če mi govorimo o zbirni stranki, bi to morala SKGZ samo pozdraviti.« Italijani v slovenskih šolah Odvetnik Damijan Terpin, nedvomno najmočnejša osebnost na slovenski desni sredini, ki po italijanskih merilih seveda tudi sodi v levo sredino, je nedavno predlagal, naj v deželi Furlaniji - Julijski krajini uvedejo slovenščino v italijanske šole, saj se vse več italijanskih otrok vpisuje v slovenske šole. S tem pa se spreminja narodnostna sestava učencev, učitelji težko obvladujejo razrede, kjer veliko učencev slovensko sploh ne zna. Terpinova ideja je bila predvsem opozorilo, ne zdi se, da bi se komu zdela uresničljiva. Vzbudila pa je veliko razmišljanj, tudi polemik, na levi in na desni med Slovenci za mejo. »Danes ne moreš imeti ene same kategorije Slovencev,« opozarja Rudi Pavšič iz SKGZ. »Oče in mati zelo pogosto nista iste narodnosti, njun otrok ne gleda na slovensko narodnost kot otrok iz čisto slovenskega zakona. Populacija postaja vse bolj raznolika, trenutek je, da se opredelimo za širši pristop. Nekateri govorijo, da je baza manjšine nacionalna pripadnost. To velja samo za del manjšine. Pri drugem delu je pomembno poznavanje slovenskega jezika, skrbeti moramo, da širimo krog ljudi, ki znajo slovensko. Aktualna je polemika o čisto slovenski šoli. Mi zagovarjamo stališče, da tako ne more biti. Res je, da slovenski šoli nalagaš dodatno skrb, če se opredeliš za širši koncept, veliko več energije potrebuješ, rezultat pa je vendarle, da vsi, ki zaključijo to šolo, poznajo slovenski jezik. Da bomo brisali nečistega, ne stoodstotnega Slovenca iz šole, je pa nesprejemljivo. To so koncepti, ki so blizu konceptom Severne lige.« Ivo Jevnikar, novinar s koreninami v SSK, opozarja na drugo plat medalje. »Saj ne gre za to, da ne maramo italijanskih učencev, samo naši šolniki niso pedagoško opremljeni za tako delo. Ko dobijo razrede, v katerih več kot polovica otrok ne zna slovensko, jih starši tistih, ki znajo slovensko, opozarjajo, da njihovi otroci zaostajajo. Čudne kolobocije nastajajo. Če pa to rečeš na glas, si takoj šovinist.« Primorski dnevnik je vendarle srce manjšine Ko je nedavno manjšina dobila tisti čudežni Berlusconijev milijon, je tudi Primorski dnevnik iz drugega vira, ob pomoči zakona o proračunskih popravkih in skupaj z vsemi drugimi italijanskimi časniki, ki zgolj na komercialni osnovi ne morejo preživeti, dobil denar, ki mu bo za nekaj časa dovolil preživeti. Ne za dolgo, saj je zdaj odobreni denar namenjen lanski dejavnosti, letos pa že spet trepetajo pred rdečimi številkami. Nehali so plačevati honorarje sodelavcem, dopisnikom s terena, ob dražjem papirju, elektriki in vsem drugem grozijo nova rezanja pogače zaposlenim novinarjem, odhodi v pokoj, tudi predčasni. Duško Udovič je prevzel vodenje časnika v najtežjih časih, če o lahkih sploh smemo govoriti. »Manjšina se bo morala odločiti, ali hoče imeti svoj časnik ali ne. Poskušali bomo dobiti garancije za naprej od Rima. Razmisliti pa moramo, koliko nam lahko da slovensko gospodarstvo. Včasih smo živeli od slovenskega (zamejskega) gospodarstva. Organizirano gospodarstvo, ki vsekakor obstaja, mora premisliti, ali hoče vložiti denar za to, da ima manjšina časopis. Vsi govorijo o prioritetah, že dve leti govorijo o prioritetah, potem pa ničesar ne storijo. Oba predsednika krovnih organizacij sta prišla na Primorski dnevnik, ko sem postal direktor, oba sta rekla, da je prioriteta. Ko pa nastanejo problemi, smo vsi enaki, nobenih prioritet ni. Izkazalo se je, da mi sploh nismo prioriteta.« Kolegi s Primorskega dnevnika, ki je kot nekakšna legitimacija vse manjšine, se neskončno trudijo, da bi na zaradi denarja omejenih straneh zajeli prav vse, mesta in vasi, civilno družbo in politiko, kulturo, tudi šport. Ker je tako, da lovijo ravnotežje, z njimi niso prav zadovoljni ne na levi ne na desni, ki je po italijansko v resnici vse skupaj leva sredina. Obojim bi bilo bolj prav, če bi sami obvladovali časnik in če se uredništvo ne bi trudilo hoditi po nevidni sredinski črti. Hudo je, če je v krizi gledališče, ampak še veliko huje bi bilo, če bi se kaj hudega zgodilo Primorskemu dnevniku, sem večkrat slišal v Trstu, Gorici, tudi drugod. Na Južnem Tirolskem nimajo svojega gledališča, gostovat hodijo nemška in avstrijska gledališča, pa je nemška manjšina neverjetno močna in vplivna. Brez časnika v slovenskem jeziku pa bi se izgubila nit, ki veže kraje od Milj do Trbiža. In vendar se o stiskah Primorskega dnevnika bolj malo pogovarjajo zelo na glas. Kako daleč je matična domovina Slovenija? Slovenci za mejo, o kateri smo toliko pisali, da je padla, da je ni več, so kar malo razočarani nad matično domovino. Nekateri to povedo zelo naravnost in glasno, drugi samo med vrsticami, pa zato nič manj trpko. »Slovenski obmejni prostor ni zaživel. Ni ga. Vsak je ostal na lastnem domu, v lastnem vrtu,« se kar malo razburi Rudi Pavšič. »Je nujno, da imamo knjižnice v Gorici, Novi Gorici, Kopru, Trstu, Sežani? Ali ne bi bilo bolj logično knjižnice povezati? Ali da imamo štiri teatre, več časopisov, več galerij, pet založb? Zame je to izraz preteklosti. Zakaj moramo imeti vse šole, nekatere bi se mirno lahko povezale z Novo Gorico ali Koprom. Koncepta izginule meje še nismo dojeli. Niso je zgrabili tisti, ki so običajno prvi, gospodarstveniki. Nobenih premikov ni na gospodarskem področju. Pravijo, da so pragmatiki, da so vedno prvi, tukaj pa ni nikjer nikogar. Nobenega slovenskega podjetja ni od nikoder, če tega prepletanja ne ustvariš, pa vse drugo nazaduje. Ostali smo manjšina, zamejci za Slovenijo. Zamejci pa smo tudi mi, ko gledamo na Slovenijo. Še vedno bi radi ostali zamejci, ne znamo razumeti časa in sprememb.« Italiji je popolnoma vseeno, kaj se dogaja v tem prostoru, Slovenija pa je zaverovana vase, je bilo slišati več kot enkrat. Ne moreš imeti ambasade brez veleposlanika, to je noro, sem slišal prenekatero pripombo. Ali bomo vedno govorili samo o makaronarjih, so resno pripomnili ljudje, ki jim je do resnih odnosov in resnih poslov. Lahko sploh kaj naredimo? Zdaj v Sloveniji res ni vizije, kaj storiti z Italijo, premišljujejo sogovorniki. Ni vse zlato, pa tudi črno ni vse Prav mogoče je, da bi tokrat iz zamejskih krajev, ki sploh niso za nobeno mejo, odšel potrt, zavrt, skoraj brezupen. Pa se je po tednu dni pogovorov s prijatelji, znanci, izvoljenimi predstavniki in vplivnimi gospodarstveniki vendarle prižgala tudi kakšna lučka. Takrat denimo, ko je kolega Jevnikar ugotavljal, da se njegova sinova, stara 27 in 23 let, nikakor ne počutita ogrožena, kakor se je njegova generacija v takih letih. Aktivnosti manjšinskih organizacij se zdijo mladim zastarele, ne doumejo, zakaj starejši nenehno nekaj meljejo o preteklosti. Mlada generacija ne ve ne za Jugoslavijo ne za komunizem, preteklosti si noče nadeti na svoja pleča. V eni izmed italijanskih srednjih šol v Trstu, za zdaj samo eni, so uvedli slovenščino kot drugi tuji jezik Evropske unije. Pa ne gre za otroke, ki so napol Italijani, napol Slovenci, večinoma so iz italijanskih družin. Zakaj bi študirali francoščino, če tukaj živimo skupaj s Slovenci, je ob sprejetju odločitve rekel ravnatelj italijanske šole. Svetla luč je prav gotovo tudi knjiga Jožeta Pirjevca o fojbah, ki je postregla z argumenti, številkami, podatki, osnova za tehtno razpravo je, ki bi lahko odrinila govorjenje na pamet, tako, ki sloni na čenčah in politični propagandi, vseeno kateri. Skupnost je res v krizi, ampak to ne pomeni, da je konec poti in slovenstva v teh krajih, je bil bolj od vseh drugih odločen gospodarstvenik Boris Peric, predsednik upravnega odbora družbe KB 09, najmočnejše finančne in gospodarske ustanove Slovencev v Italiji. Prav kriza lahko pomaga iz zaostalosti manjšinskih struktur, pomaga lahko najti strategije, ki jih zdaj skoraj ni, pravzaprav jih ni. Pol stoletja stare strukture, doma v drugih časih in realnostih, niti ne razumejo mladih generacij. Nova generacija, izobraženi ljudje pri tridesetih in štiridesetih, se zaveda, da manjšina rabi javne infrastrukture, učinkovito upravljanje, ločeno od populizma te ali one, bolj ali manj »ljudske« organizacije. Bolj kot čitalništvo devetnajstega stoletja manjšina potrebuje javni servis enaindvajsetega stoletja, je prepričan Peric, ki sodi k mlajši generaciji in je hkrati najuspešnejši med manjšinskimi gospodarstveniki. Med Svetom slovenskih organizacij in Slovensko kulturno-gospodarsko zvezo je potreben strateški dogovor, upravljanje služb, ki naj bodo na uslugo manjšini, pa naj zaupata usposobljenim kadrom in naj jih sami pripravita za nove čase. Večni optimist sem, je z nasmehom dodal Peric, videti krizo kot spodbudo za nov vzgon pa je realističen pogled. • Tone Hočevar, Trst