Pričujoče spletno mesto uporablja sejne (nujno potrebne) piškotke ter druge piškotke (piškotke tretjih oseb) v namen zagotovitve najboljše uprabniške izkušnje. Spletna stran neposredno uporablja sejne piškotke, po Pravilniku o piškotkih pa obstaja možnost onemogočanja uporabe piškotkov, ki zbirajo spletne analitične podatke. V kolikor uporabnik nadaljuje z brskanjem po spletni strani ali zapre obvestilo o piškotkih, soglaša z uporabo vseh piškotkov.

X zapri

Spoštovati in razumeti drugega in njegove bolečine, da se izognemo mušnicam spomina

17/02/2007

Spominske svečanosti, komemoracije, dnevi spomina in sorodni dogodki, ki nas vračajo k tragičnim dogodkom iz prejšnjega stoletja imajo danes svoj smisel, svoje dostojanstvo in dostojnost, če iz pietete do žrtev vzklije memento vsem nam, ki se spominjamo: ne ustvariti novih pogojev, da se bodo v drugačnih oblikah ponovile tragedije, ki so naredile iz Evrope ogromno klavnico. V minulem stoletju je ena sama generacija doživela dve svetovni vojni, oktobrsko revolucijo, špansko državljansko vojno, vzpon fašizma in nacizma, komunistični totalitarizem in hladno vojno, povojne zločine in maščevanja in, če širimo, vojno v Koreji, Vietnam, Afganistan, krvav razpad Jugoslavije in Sovjetske zveze itd. Preveč krvi je bilo prelite, da ne bi v nas vzklila nova zavest. Zaradi te krvi se je pričela Evropa združevati z osnovnim ciljem, da prepreči nove tragedije. Nedvomno sodita fojbe in eksodus beguncev iz Istre in Dalmacije v ta kontekst. Dan spomina, ki ga je želela Italija posvetiti tema dogodkoma, pa naj bi imel isti cilj kot ostale komemoracije: v dnevu pietete vzpodbuditi željo, da bi vsi mi bili boljši, strpnejši in pripravljeni na odpuščanje. Predpostavka dneva spomina naj bi bila v tem, da nikogar ne žali in hkrati vse opominja. Zato pomeni dviganje meddržavne napetosti in narodnih užaljenosti v imenu preteklosti poraz za vse. Razlogi za obujanje starih demonov so različni in znani: uporaba zgodovine v politične namene, spregledanje tega, kar je ugotovila stroka, površen ali celo nespoštljiv odnos do soseda in končno bolj ali manj prikrit prezir. Izpostavljati kot resnico netočne podatke in uporabljati stereotipe sta zlahka povoda za užaljenost in jezo. Italijanski mediji, politiki vse do najvišjih državnih institucij bi lahko opustili uporabo terminov, kot je "slavi" (Slovani), ki pomeni predetnično in prednacionalno plemensko zvezo na robu omikanega sveta. Prav tako je nesprejemljivo in ima rasistični prizvok vzporejanje Slovanov s krvoločnostjo, barbarstvom in aneksionizmom. Slovenci v Italiji smo po vojni bili s'ciavi, slavo-comunisti, barbari in še kaj; zato smo v avtobusu, na tržnici in v javnih uradih večkrat molčali ali opustili našo besedo za italijansko. Omenjeni navzdevki bolijo, kot bolijo Italijane vzporednice s fašisti, makaronarji in mafjici, ki so spremljale emigrante po svetu. Bolijo tudi vzporednice s slovanskim ekspanzionizmom v letih, ko je na tisoče Slovencev, Hrvatov, Srbov ter pripadnikov drugih narodov padalo pod streli nacifašistične vojske, umiralo v lagerjih in padalo kot talci. Omenjeno ne opravičuje povojnih pobojev, fojb in niti eksodusa, kot nič ne opravičuje Gulagov in Golih otokov. Ne koristi pa dobrim odnosom med narodi in ljudmi, če se besede o sožitju vsakič znova utaplajo v medsebojnih obtožbah in v nekritičnem podajanju krivd za pretekle zločine drugemu. Metoda vodi k vsem drugim ciljem, kot so sožitje, spoštovanje in medsebojno priznanje na pluralnih območjih. V tem smislu SKGZ poziva italijanske in druge politike ter novinarje in komentatorje, naj opustijo negativne predstave o sosedu - manjšine smo najbližji sosed - ter naj pristopijo h komemoracijam z znanjem in spoštovanjem, ki, žal, zapuščata vse nas, ter naj se poslužijo spomina v smislu opomina. Na obzorju sodobnosti so nove nevihte polne sovraštva in krvi. Mi bomo skušali storiti in govoriti z enakim spoštovanjem ter razumevanjem drugega in njegove bolečine.