Pričujoče spletno mesto uporablja sejne (nujno potrebne) piškotke ter druge piškotke (piškotke tretjih oseb) v namen zagotovitve najboljše uprabniške izkušnje. Spletna stran neposredno uporablja sejne piškotke, po Pravilniku o piškotkih pa obstaja možnost onemogočanja uporabe piškotkov, ki zbirajo spletne analitične podatke. V kolikor uporabnik nadaljuje z brskanjem po spletni strani ali zapre obvestilo o piškotkih, soglaša z uporabo vseh piškotkov.

X zapri

Srečanje z ravnateljicami slovenskih šol na Goriškem

05/11/2010

PRIMORSKI DNEVNIK, 5. novembra 2010

Analizi položaja slovenskih šol na Goriškem, razpravi o njihovem neizkoriščenem potencialu in prijemih, s katerimi bi lahko slovensko šolstvo kakovostno oplemenitili, je bilo namenjeno srečanje, ki je potekalo v sredo na sedežu SKGZ v goriškem KB Centru. Sestanka, ki ga je sklical goriški pokrajinski predsednik SKGZ Livio Semolič, so se udeležile ravnateljice Mihaela Pirih, Elizabeta Kovic in Sonja Klanjšček, ob njih pa še goriški predsednik SSO Walter Bandelj in predstavnica Sindikata slovenske šole Nataša Paulin.

Sogovorniki so izpostavili potrebo po definiranju modela šole, ki bi lahko najbolje odgovarjal razvojni dinamiki slovenske narodnostne skupnosti v sodobnem družbenem okolju. V tem okviru je tekla beseda o razčlenitvi ponudbe višješolskih smeri (tudi v dogovoru s tržaško realnostjo) in prilagoditvi urnika slovenskih šol vsedržavnim standardom, saj so slovenski dijaki in učenci v primerjavi z vrstniki italijanskih šol bolj obremenjeni. »Naši dijaki imajo štiri ure več pouka kot italijanski vrstniki. O tem, kako poseči, da bi zmanjšali njihovo obremenjenost, seveda ne morejo odločati same šole. Ukrepati morajo pristojne oblasti,« je povedala ravnateljica višjih srednjih šol Mihaela Pirih in pristavila, da je pri tem treba upoštevati številna povezana vprašanja, kot sta ohranitev stolic in kontinuiteta pri posameznih predmetih. Na isti valovni dolžini sta bili tudi ravnateljici slovenskih večstopenjskih šol iz Doberdoba in Gorice. »Pri vprašanju urnika je treba upoštevati specifiko slovenske šole in sestavo stolic, glavno vodilo pa morata biti korist otrok in organizacija dela,« je povedala Sonja Klanjšček, Elizabeta Kovic pa je poudarila: »Vprašanje urnika, ki se tiče osnovnih, nižjih in višjih srednjih šol, je tesno povezano z osebjem. Glede na to, da nas po vsej verjetnosti v prihodnjem šolskem letu iz vidika krčenja delovnih mest čaka še hujši udarec, je skrajni čas, da začnemo o tem razpravljati.« Udeleženci srečanja so soglašali, da bo treba v doglednem času na to temo doseči dogovor. »Stališče manjšine bo treba nato iznesti šolskemu ministrstvu, deželnemu šolskemu uradu in ostalim sogovornikom,« je povedal Livio Semolič.

Beseda je tekla tudi o notranji šolski organiziranosti in kontinuiteti med posameznimi šolskimi stopnjami, ki je, če upoštevamo povezavo med nižjo in višjo srednjo šolo, precej pomanjkljiva. »Kontinuiteta med nižjo in višjo šolo ima prav gotovo še dosti možnosti za razvoj, saj ni bilo to vprašanje še nikoli sistemsko rešeno,« je povedala Pirihova in nadaljevala: »Kontinuiteta med nižjo in višjo šolo je še toliko bolj pomembna danes, ko traja obvezno šolanje deset let in torej zaobjema tudi bienij višje šole. Smer povezovanja smo že ubrali, gotovo pa se pristop ne more spremeniti iz leta v leto.« V potrebo po večji »sistematičnosti« v sodelovanju med različnimi šolskimi stopnjami je prepričana Klanjščkova, Kovičeva pa je ocenila, da bo pri tem potrebna tako dobra volja ustanov kot tudi posameznikov. »Zelo pomembna je potreba po skupni zavesti, da mora šola delovati v funkciji učencev. Treba je iskati oprijeme in didaktične modele, ki so najbolj primerni. Predpostavka za to je kakovost učnega kadra; slednja sloni na stalnem usposabljanju in izpopolnjevanju, ki pa je v dobri meri še vedno odvisno od dobre volje oz. od odgovornosti posameznih šolnikov,« je povedal Semolič, Bandelj pa je poudaril: »Za razvoj našega šolstva je potrebna tudi povezava s civilno družbo. To lahko pomaga pri reševanju praktičnih problemov, kot so šolski avtobusi, pa tudi pri razpravi o organizaciji naših šol v prihodnosti.«

Med sestankom je bilo ne nazadnje izraženo pričakovanje, da se bo v doglednem času pouk slovenščine razširil tudi na italijanske šole, saj je »poznavanje slovenskega jezika eden izmed elementov, ki bi morali zaznamovati šolsko ponudbo obmejnega območja.« Sogovorniki so tudi soglašali, da je kakovostna raven slovenskih šol na Goriškem dobra, z doprinosom znanja in truda vseh soudeleženih akterjev pa bi se lahko še dodatno izboljšala.