Pričujoče spletno mesto uporablja sejne (nujno potrebne) piškotke ter druge piškotke (piškotke tretjih oseb) v namen zagotovitve najboljše uprabniške izkušnje. Spletna stran neposredno uporablja sejne piškotke, po Pravilniku o piškotkih pa obstaja možnost onemogočanja uporabe piškotkov, ki zbirajo spletne analitične podatke. V kolikor uporabnik nadaljuje z brskanjem po spletni strani ali zapre obvestilo o piškotkih, soglaša z uporabo vseh piškotkov.

X zapri

Trije aspekti vprašanja zajamčenega zastopstva

23/05/2019

 

 

ODPRTA TRIBUNA

Vprašanje zajamčenega zastopstva nedvomno predstavlja zelo kompleksno vprašanje iz raznoraznih vzrokov in vidikov. In kot katerakoli kompleksna tema zahteva poglobjeno analizo, predvsem pa čimbolj jasen okvir, saj se drugače kopičijo zadeve, ki so med sabo dokaj neskladne in torej nerešljive. Izpostavil bi tudi dejstvo, da je politična scena v Italiji pred letom doživela preobrat in postavila ustaljene paradigme predstavništva Slovencev na kocko. Ker gre za politično a tudi izrazito tehnično vprašanje, kip a zahteva zavzetega institucionalnega sogovornika, nam je v tem času umanjkal prev slednji, kot kaže npr. dejstvo, da podtajnik za manjšinska vprašanja na notranjem ministrstvu Nicola Molteni, sicer strankarski sopotnik predsednika Fedrige, od umestitve vlade do danes, ni še našel trenutka za srečanje s slovensko manjšino ali za sklic vladnega omizja.

Če se torej povrnem na zastopstvo in zadevo kolikor toliko se da poskusim uokvirti, je prav ločiti tri bistvene aspekte: politični (politična volja in v tem smislu podpora strank), pravno-formalni (ustavni predpogoji jamstvene norme) in nenazadnje notranje-manjšinski (soglasje ali solidna podpora večjega dela manjšine).

Začnimo pri zadnjem, ki je dejansko prvi, saj še danes kot manjšina nimamo izdelanega skupnega predloga ali vsaj osnutka norme, ki bi zagotovila izvolitev slovenskega predstavnika v Rimu. Pri tem ostajamo še vedno ločeni med tiste, ki zagovarjajo princip, da je narodnost edina vrednota, ki jo gre zagovarjati v politiki in torej v Rimu (izključno etnična izbira) in tiste, ki pa zagovarjajo tako narodno pripadnost kot ostale državljanske vrednote, ki jim je treba posvetiti enako veliko pozornost (ob etnični pripadnosti torej tudi npr. skrb za politiko socialne pravičnosti, varstvo okolja, kakovost šolstva in zdravstva itd.). Edini model, ki zaobjema oboje in ga torej vsi kolikor toliko enotno podpiramo, je dvojni glas, kot velja za italijansko manjšino v Sloveniji, s katerim so zadoščene tako državljanske kot tudi narodnostne pravice. In prav tovrstni dvojni glas za italijansko manjšino v Sloveniji jasno potrjuje, da obstajata dve pomembni pravici, ki ju gre zajamčiti, narodnostna in državljanska, ker drugače nismo polnopravno zastopani.

Iz pravno-formalnega vidika pa v Italiji dvojni glas ni predviden in zaenkrat veljajo tudi dokaj restriktivne norme glede razmerja med posameznim izvoljenim parlamentarcem in številom volilcev.

Dosedanje olajšave še zdaleč ne zagotavljajo avtomatične izvolitve slovenskega predstavnika in tudi večkrat predlagana omejena volilna okrožja so v tem smislu dokaj neučinkovito sredstvo. Tipologija volilnega okrožja, ki vsebuje občine, kjer je slovenska manjšina priznana po zaščitnem zakonu (od Tržaške do Kanalske doline) je bila že upoštevana in ni dala zaželjenih sadov, predvsem na zadnji volilni preizkušnji (t.i. Goriško volilno okrožje).

Opcija, ki pa jo omenja SSk o volilnem okrožju t.i. vidne dvojezičnosti, torej vseh pretežno slovenskih občin in nekaterih predelov občin Trst in Gorica, pa bi onemogočila lepemu delu Slovencev, ki živimo v večjem delu Trsta in Gorice, da se izrečemo o manjšinskem predstavniku v Rimu, kar bi bilo verjetno dokaj krivično do nas samih.

Tudi opcija, da bi Slovenci sami izvolili svojega predstavnika v Rimu je dokaj nebulozna, saj se do danes še vedno nismo izrekli o prepotrebnem seznamu slovenskih volilnih upravičencev, kar bi morebiti nekateri lahko enačili s preštevanjem pripadnikov slovenske manjšine (kar je italijanska nacionalistična desnica sicer vedno zahtevala). V takem primeru bi lahko tudi zgledalo, da je taka izbira izključujoča glede narodne pripadnosti, kar bi lahko postavilo v težave vse tiste, ki jim je dvojna identiteta pri srcu. To velja predvsem za številne mlade iz mešanih ali tudi čisto italijanskih zakonov, ki že nekaj časa predstavljajo kar solidno večino učencev slovenskih šol v Italiji. Bi bila taka izbira, še posebno v Benečiji, učinkovita in uspešna za našo skupnost?

Nakazal sem kar nekaj nerazčiščenih dilem in opcij, ki bi jih bilo treba trezno pregledati in obravnavati posamično, da bi lahko naknadno izbrali, katero od teh upoštevati za sestavo organskega predloga volilne norme, ki bi bila nam v korist.

Na koncu pa želim spomniti še na prepotrebno strankarsko-politično oporo in podporo, saj brez nje ostane vsaka diskusija samo golo dialektično vežbanje.

Novinarja Peter Verč in Sandor Tence sta dokaj jasno opredelila strankarske dinamike okrog tega vprašanja in tudi sam sem mnenja, da se nobena stranka ni lotila tega problema dovolj resno in prepričano. Desnosredinske itak zaradi svojih dosedanjih ideoloških predsodkov, Demokratska stranka z izgovorom, da je vse doslej vsekakor vedno zagotovila manjšinskega predstavnika; le za južnotirolsko SVP ni jasno, zakaj ni ničesar naredila v pomoč Ssk in nasploh slovenski manjšini, saj če je znala zelo učinkovito poskrbeti zase, bi gotovo lahko vsaj malo pomagala tudi nam, in to ne samo navidezno, pač pa tudi dejansko. Jasno pa je, da bo nekoliko težje doseči ad hoc normo izključno za slovensko manjšino, kot pa če bi lahko računali na tandem z Južnotirolci, ki imajo nedvomno veliko večjo težo in s tem povezano pogajalsko moč.

Skratka, gledati moramo na dejstva (kot je pravilno poudaril Sandor Tence) in pri tem ne smemo zanemariti edinega dosedanjega konkretnega rezultata, ki ga predstavlja naša večdesetletna prisotnost v rimskem parlamentu po zaslugi današnje Demokratske stranke in njenih predhodnic.

S tem se seveda ne smemo zadovoljiti in stremeti moramo po zajamčenem zastopstvu. Ko pa ocenjujemo dosedanje dosežke, je treba vsekakor upoštevati stvarna dejstva in pohvaliti tiste, ki so nekaj naredili v našo korist. Kdor pa bo dosegel kaj več (in to ne z golimi obljubami, pač pa z dejstvi), bo vreden našega zaupanja in pohvale; v pričakovanju tega pa bi zaenkrat ostal le pri omenjenih dejstvih.

Na nas samih ostaja odgovornost, da se kolikor le da zedinimo glede takega predloga, ki bo imel stvarne možnosti uspeha in bo predvsem zadostil dejanskim potrebam in pričakovanjem čim širšega dela naše manjšinske skupnosti v Italiji.

 

Livio Semolič, deželni tajnik SKGZ