1.) Italija, zmagovalka v prvi svetovni vojni, je tako sklenila proces narodnega zedinjenja in obenem zajela v svoje meje poleg Slovencev v mestih in manjših središčih z italijansko večino tudi povsem slovenska obmocja, celo tista, ki leže zunaj meja nekdanjega Avstrijskega Primorja in jih ne zajema niti pojem italijanske Julijske krajine, ki se je izoblikoval v zadnjih desetletjih. Med različnimi narodi, ki so prebivali na zasedenem, pozneje priključenem ozemlju, je to dejstvo izzvalo naspotujoče reakcije: Italijani so namrec z navdušenjem sprejeli nove razmere, Slovenci, ki so si prizadevali za narodno zedinjenje in so se ob koncu vojne že izrekli za snujočo se jugoslovansko državo, pa so ob vključitvi v italijansko državo doživeli hudo travmo. Nova meja na severnem Jadranu, ki jo je določil že londonski pakt leta 1915 ter jo je v glavnem potrdila rapalska pogodba (1920) in je tekla po razvodju med Črnim in Jadranskim morjem, je odtrgala od matice četrtino narodnega telesa (327.230 ljudi po avstrijskem štetju leta 1910, 271.305 po italijanskem štetju leta 1921, 290.000 po ocenah Carla Schiffrerja), toda večje število Slovencev v Italiji ni vplivalo na položaj Beneških Slovencev (ok. 34 tisoc po štetju iz leta 1921), ki so že dotlej živeli pod Italijo, oblasti pa so jih obravnavale kot dokončno poitalijančene in jim zato niso priznavale nikakršne narodne pravice.

2.) Sprva vojaška in pozneje civilna italijanska uprava ni obvladovala občutljivih nacionalnih in političnih problemov zasedenega ozemlja, kjer je bilo slovansko prebivalstvo čvrsto zasidrano – na obsežnih območjih je bilo celo večinsko in je težilo k združitvi z “matično domovino” (za Slovence in Hrvate Julijske krajine je bilo to Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev), razen tega pa se je ta skupnost kulturno-politično izoblikovala v habsburški mnogonacionalni državi. Nepripravljenost italijanskih oblasti in sveža vojna izkušnja, ki je Italijanom prikazovala Slovane kot osovraženo prednjo stražo avstrijskega zatiranja, sta pri oblasteh izzvali skrajno protislovno ravnanje. Po eni strani se je okupacijska oblast še pred določitvijo jugoslovansko-italijanske meje v letih 1918-1920, tudi zato, ker so jo naščuvali domači nacionalisti, trdo znašala nad Slovenci, ki so se izrekali za priključitev k Jugoslaviji. Sprejela je številne omejevalne ukrepe – razpuščala je občinske uprave in narodne svete, omejevala svobodo združevanja, pošiljala ljudi pred vojaška sodišča, zapirala vojne ujetnike, internirala in izganjala zlasti izobražence – in z njimi izpodkopala obnovo kulturnega in političnega življenja slovenske skupnosti. Hkrati so okupacijske oblasti podpirale manifestacije italijanstva tudi zato, da bi pogajalcem za novo razmejitev prikazale deželo kot italijansko.

Po drugi strani pa so bile italijanske liberalne vlade, čeprav v okviru splošnega načrta italijanizacije priključenega ozemlja, radodarne z obljubami slovenski manjšini in so dopustile obnovo njenih narodnih predstavništev, oživitev slovenskega šolstva in delovanja organizacij, ki jih je slovenska narodna skupnost nujno potrebovala za svoj razvoj. Tudi načrt o ohranitvi delne avtonomije po zgledu tiste, ki jo je imelo priključeno ozemlje v času avstrijske oblasti, ki so ga podpirali politični predstavniki Julijske in Tridentinske Benečije, predfašisticne vlade pa so ga resno upoštevale, bi utegnil prispevati k boljšim odnosom med manjšinskim prebivalstvom in državo. Poleg tega se je italijanski parlament izrekel v prid zaščitne politike do slovenske manjšine.

3.) Vztrajanje italijanske in jugoslovanske delegacije na pariški konferenci pri izhodiščnih stališčih o določitvi nove meje je časovno odmikalo politično stabilizacijo na ozemlju pod italijanskim okupacijskim režimom in zaostrovalo narodna nasprotja. Ceprav oblikovanje mita o “pohabljeni zmagi” in D’ Annunzijev pohod na Reko nista neposredno zadevala s Slovenci naseljenega obmocja, sta vendarle še bolj razvnela duhove in “obmejnemu fašizmu” omogočila, da se je zgodaj prebil do oblasti, se razglasil za zastavonošo italijanskih interesov ob vzhodni meji in ob usmeritvi v protislovanstvo, povezano s protiboljševizmom, strnil dobršen del italijanskih sil v obmejnem prostoru. Socialističnemu gibanju so se iz zaupanja njegovim načelom o socialni pravičnosti in narodni enakopravnosti pridružili mnogi Slovenci in ga s svojo navzočnostjo notranje prevesili v revolucionarno smer: tudi zato so fašisti skovali pojem “slavocomunisti” in še bolj razvneli skrajni nacionalizem. Požig Narodnega doma, sedeža slovenskih organizacij v Trstu julija 1920, pod pretvezo povračilnega udarca zavoljo nemirov v Splitu, ki so terjali žrtve med italijanskim in med slovanskim življem, je bil zato le prvi javni znanilec dolgotrajnega nasilja: kriza liberalne države je namreč v Julijski krajini pa tudi drugod po Italiji spodbudila fašisticno pogromaštvo, z njim pa se je zaradi zakoreninjenega protislovanskega sovraštva še tesneje kot drugod v Italiji odkrito povezal državni aparat. Tako imenovane “nove pokrajine” so se torej rojevale v razmerah ostrih protislovij med narodnim načelom, državnim interesom in politiko moči, ki so v temeljih izpodkopavali možnost sobivanja med različnimi narodnimi skupnostmi.

4.) Pogodba, ki sta jo Kraljevina Italija in Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev podpisali novembra 1920 v Rapallu, je docela zadovoljila italijanske zahteve in je od ozemlja, ki so ga Slovenci obravnavali kot svoj narodni prostor, odtrgala krepko četrtino. Italija je to dosegla, ker je imela ugodnejši položaj pri pogajanjih, saj je izšla iz vojne kot zmagovalka s potrjenim statusom “velesile”. Pogodba ni zavezovala Italije k spoštovanju slovenske in hrvaške manjšine, pac pa je zagotavljala vso zaščito italijanski manjšini v Dalmaciji; kljub temu se je s tega območja preselilo v kraljevino Italijo nekaj tisočev Italijanov.

Tudi poznejši jugoslovansko-italijanski sporazumi iz leta 1924 in 1937, s katerimi je Jugoslavija želela izboljšati odnose z močno sosedo, niso vsebovali določil o zaščiti manjšin. Rapalska pogodba naj bi po načrtih italijanskih in jugoslovanskih pogajalcev zgladila pot medsebojnemu prijateljstvu in sodelovanju med državama. Do tega pa ni prišlo, saj je fašisticna zunanja politika prav kmalu ubrala pot jadranskega hegemonizma in revizije povojne ureditve ter se usmerjala vse bolj protijugoslovansko. Ta usmeritev je imela podporo ne le v tržaških in siceršnjih kapitalističnih krogih, ki so stremeli k prodoru na Balkan in v Podonavje, odobraval jo je tudi dobršen del italijanskega prebivalstva Julijske krajine. Nastajali so tudi načrti za razbijanje jugoslovanske države, ki jih je le začasno odrinil sporazum med Cianom in Stojadinovićem leta 1937, ki je za trenutek napovedal vstop Jugoslavije v območje italijanskega vpliva. Izbruh svetovne vojne je te načrte nazadnje udejanil kot natančen agresorski projekt.

5.) Kljub težkim razmeram v Julijski krajini so se slovenski in hrvaški predstavniki, posebej poslanci v parlamentu, odločili za politiko lojalnosti do italijanske države tudi po nastopu fašizma; tako se med drugim niso pridružili zakoniti aventinski opoziciji, ki se je leta 1924 iz protesta zoper umor Matteottija umaknila iz parlamenta. Kljub temu pa v navezi s poslanci nemške manjšine v Gornjem Poadižju, niso bili uspešni v parlamentarni bitki za zaščito narodnih pravic Slovencev in Hrvatov, nasprotno, fašizem se je tudi z zakonodajnimi ukrepi poglobljeno lotil raznarodovanja vseh narodnih manjšin. Tako so bile druga za drugo prepovedane vse slovenske in hrvaške narodne ustanove, ki so oživele po prvi svetovni vojni. Vse šole so poitalijančili, učitelje večinoma upokojili, premestili v notranjost države ali jih odpustili in prisilili v emigracijo. Slovencem so omejili dostop do javnih služb, zatrli so več sto kulturnih, športnih, mladinskih, socialnih, strokovnih društev, več desetin gospodarskih zadrug in denarnih zavodov, narodnih domov, knjižnic itd. Z zakonom so prepovedali politične stranke in periodični tisk, odpravili vsakršno predstavništvo narodnih manjšin, prepovedali uporabo jezika v javnosti. Slovenska in hrvaška manjšina sta kot politična subjekta prenehali obstajati. Njuni predstavniki so pri svojih prizadevanjih vztrajali v izgnanstvu v okviru Kongresa evropskih narodnosti pod predsedstvom Josipa Vilfana in tako sooblikovali splošna evropska politična izhodišča pri reševanju manjšinske problematike.

6.) Fašistični raznarodovalni pritisk pa se v prizadevanjih za “etnično bonifikacijo” Julijske krajine ni omejil na politično zatiranje. (firework.com) Tako so oblasti poleg poitalijančenja krajevnih imen ali obvezne uporabe ustaljenih italijanskih imen, poitaljančevanja priimkov in osebnih imen vzpodbujale izseljevanje Slovencev, njihovo nastavljanje v notranjost države in kolonije ter načrtovale notranjo agrarno kolonizacijo Primorske z doseljevanjem Italijanov. Z gospodarskimi ukrepi so si prizadevale v temeljih preoblikovati podobo slovenske skupnosti, da bi jo po odstranitvi višjih slojev uskladili s stereotipom o neizobraženem in podeželskem Slovanu, ta pa naj bi tako postal lahek plen asimilacije v “višjo” italijansko omiko. Te obsežnejše načrte je spremljalo skrajno surovo politično preganjanje. Res je sicer, da se je v tem casu večina evropskih držav kaj malo ozirala na pravice etničnih manjšin na lastnem ozemlju, kolikor jih seveda ni sploh poskušala tako ali drugace teptati, kljub temu pa je bila fašisticna politika “etnične bonifikacije” kar najbolj brezobzirna tudi zato, ker so narodno nestrpnost, kdaj pa kdaj prepredeno s pravcatim rasizmom, spremljali totalitarni ukrepi režima.

7.) Fašistično raznarodovanje ni prizaneslo niti Katoliški cerkvi, kajti po razkropitvi in izgonu voditeljev in izobražencev je prav duhovščina prevzela med Slovenci usmerjevalno vlogo pri ohranjanju narodne zavesti, pač v skladu z lastnim izročilom iz habsburških časov. Preganjanje je neposredno prizadelo nižjo duhovščino, saj je bila deležna napadov in policijskih ukrepov, pod hudim pritiskom pa sta bili tudi cerkvena hierarhija v Trstu in Gorici, ker se je višja duhovščina v preteklih desetletjih prislužila v očeh italijanskih nacionalistov trden sloves privrženosti Avstriji in naklonjenosti do slovanskega življa. Ključna prelomnica na poti podrejanja obmejne Cerkve, ki je po zaslugi fašizma sledila novim odnosom med državo in Cerkvijo, sta bili odstranitev goriškega nadškofa Frančiška Borgie Sedeja, in tržaškega škofa Luigija Fogarja. Njuni nasledniki so uveljavljali vatikanska navodila o “romanizaciji” enako kot v drugih italijanskih deželah z “drugorodnimi” skupnostmi, pa tudi sicer v Evropi, kjer koli so obstajali sorodni pojavi. Ta navodila so bila namreč namenjena preprečevanju vmešavanja totalitarnih in siceršnjih državnih vlad v cerkvene zadeve ter strnitvi vernikov okrog Rima za skupno zaščito katoliških načel, ker so jih po mnenju Sv. sedeža ogrožale nove družbene silnice.

Romanizacijski ukrepi so v Julijski krajini načelno vsebovali prepoved uporabe slovenskega jezika pri verskih obredih in verouku, vendar so zlasti na podeželju krščanskosocialni struji pripadajoči duhovniki pri njem protipostavno vztrajali. Te razmere so povzročile velike napetosti med slovanskimi verniki in duhovniki na eni ter novimi škofi na drugi strani; težave so se stopnjevale tudi zaradi razhajanj v pojmovanju duhovnikove vloge, saj so jim Slovenci prisojali prednostno nalogo pri ohranjanju narodne zavesti in narodne identitete, škofijski dostojanstveniki pa so v tem videli nacionalistično zablodo. Tako se je pri Slovencih in Hrvatih ustvarjalo prepričanje, da italijanska cerkvena hierarhija dejansko sodeluje z režimom pri raznarodovalni dejavnosti, zajemajoči vsa podrocja življenja.

8.) Za priključeno ozemlje so bila dvajseta in trideseta leta čas gospodarske krize, ta pa se je dokaj pozno umirila šele s politiko avtarkije. K splošnim težavam evropskega gospodarstva med obema vojnama so namreč svoje prispevali še negativni učinki prestrukturiranja in razdrobljenosti podonavsko-balkanskega območja, življenjsko pomembnega za tržaško gospodarstvo. Nadomestno posredovanje italijanske države ni obvladovalo neugodnega gospodarskega toka, saj so ga zaradi pretrganih vezi z zaledjem ohranjali globlji vzroki, ki jim Italija, še manj pa obmejno gospodarstvo nista mogla do živega. V tem se je izpričala nesmiselnost imperialističnih teorij italijanskega nacionalizma o Trstu in Julijski krajini kot italijanski bazi za prodor v srednje-vzhodno Evropo in na Balkan. Toda tudi razvojne možnosti so bile zavrte, pogosto je bila načeta življenjska raven zlasti nižjih družbenih slojev, katerim so v največji meri pripadali Slovenci.

Gospodarska stiska in moreče politično ozračje sta v času med obema vojnama ustvarjali močen migracijski tok iz Julijske krajine. Viri ne omogočajo natančnejše določitve slovenskega dela pri pojavu, ki ni zaobšel italijanskega življa, bil pa je zanesljivo vse prej kot zanemarljiv in je po verodostojnih ocenah segal v desetine tisočev. Po jugoslovanskih ocenah je odšlo skupno 105.000 Slovencev in Hrvatov. Če je pri izseljevanju čez ocean težko določiti ločnico med ekonomskimi in političnimi razlogi, je pri zatekanju zlasti mlajših ljudi in izobražencev v Jugoslavijo očitna neposredna povezava s fašističnim političnim in nacionalnim preganjanjem.

9.) V Julijski krajini je namrec fašizem skušal uresničiti program popolnega uničenja slovenske in hrvaške narodne identitete. Uspeh takšnih prizadevanj je bil prejkone skromen, pa ne zaradi pomanjkanja volje, ampak zato, ker ne na tem kakor tudi ne na drugih področjih ni bilo dovolj sredstev in je zato totalitarizem fašističnega režima večkrat zaostajal za nameni. Raznarodovalna politika je sicer zdesetkala slovensko prebivalstvo v Trstu in Gorici, na široko razkropila njegovo razumništvo in pripadnike meščanskih slojev ter pahnila kmečko prebivalstvo v proletarski stan, vendar pa je le-to strnjeno vztrajalo na svoji zemlji.

Najbolj trajen učinek je fašistična politika dosegla s tem, da je Slovencem vcepila v zavest enačenje Italije s fašizmom in jih z redkimi izjemami (nekateri so namrec fašizem sprejemali) prignala do zavračanja malone vsega, kar je izgledalo italijansko. Sovražni odnos do Italije je prevzemal tudi Slovence v Jugoslaviji, čeprav je v tridesetih letih ideologija fašističnega korporativizma privlačevala nekatere katoliške politične kroge. Zanimanje za italijansko književnost so Slovenci pokazali zlasti s prevodi in širjenjem del italijanskih avtorjev, pozornost Italijanov do slovenske književnosti pa je bila sila skromna, čeprav je prišlo do nekaterih, zlasti prevajalskih pobud. V medosebnih in sosedskih odnosih ter tudi na kulturnem in umetniškem polju so se seveda v marsikaterem okolju ohranjali sožitje in sodelovanje med Slovenci in Italijani; tako so se ustvarjale dragocene zasnove za razvoj protifašističnih in demokratičnih prizadevanj. Vendar so se na splošno nesoglasja med obema narodnostnima poglabljala in na ozemlju Julijske krajine se je izoblikoval razvejen odpor do fašističnega zatiranja. Predvsem slovenska mladina narodnjaške smeri, zbrana v organizaciji TIGR in povezava z jugoslovanskimi, pred začetkom druge svetovne vojne pa tudi angleškimi službami, se je odločila, da bo na nasilje odgovorila z nasiljem. Segla je po demonstrativnih in terorističnih sredstvih in s tem izzvala najstrožjo represijo. Spričo neusmiljenega fašističnega zatiranja so se slovenske ilegalne organizacije v sodelovanju z organizacijami primorskih emigrantov v Jugoslaviji sredi tridesetih let odpovedale zahtevi po kulturni avtonomiji v mejah italijanske države in se zavzele za odcepitev ozemlja, ki so ga štele za slovensko in hrvaško etnično ozemlje, od Italije. Za to odporniško dejavnost je Posebno sodišče za zaščito države izreklo mnoge zaporne kazni in širinajst smrtnih obsodb, deset je bilo izvršenih.

10.) V Komunistični stranki Italije je le počasi dozorelo spoznanje, da ima v slovenskem iredentističnem gibanju zaveznika, saj ga je dolgo uvrščala v meščanski tabor. Do zasuka v njenih stališčih je prišlo šele v tridesetih letih pod vplivom Kominterne, ki je spoznala, da je k boju proti nacizmu in fašizmu treba pritegniti tudi narodnorevolucionarne sile in z njimi oblikovati ljudskofrontna gibanja. Že od leta 1926 je KPI Slovencem in Hrvatom v mejah Italije priznavala pravico do samoodločbe in odcepitve od italijanske države, vztrajala pa pri načelu, da mora pravica do samoodločbe veljati tudi za Italijane. Leta 1934 pa se je s komunističnima partijama Jugoslavije in Avstrije v posebni deklaraciji o rešitvi slovenskega narodnega vprašanja obvezala, da se bo borila tudi za združitev slovenskega naroda v lastni državi.

Ta odločitev je bila očitno sporno interpretirana zlasti med drugo svetovno vojno, ko se je slovensko narodnoosvobodilno gibanje znašlo v položaju, ko je moglo uresničiti svoj program narodnega zedinjenja. Sicer pa je akcijski pakt, ki sta ga leta 1936 podpisali Komunistična stranka Italije in Narodnorevolucionarno gibanje Slovencev in Hrvatov (TIGR), privedel do oblikovanja široke antifašistične fronte. Medtem ko je bilo liberalno in preporodovsko krilo italijanskega antifašizma v Julijski krajini vedno šibko, ne gre zanemariti sodelovanja, ki se je konec dvajsetih let razvilo med ilegalnim slovenskim narodnim gibanjem in italijanskimi demokratičnimi antifašističnimi silami v izgnanstvu (zlasti z gibanjem Giustizia e Libertà), v okviru katerega se je slovenska stran obvezala širiti antifašistično dejavnost v notranjost Italije, italijanska stran pa je priznala Slovencem in Hrvatom pravico do avtonomije in v nekaterih primerih do revizije meje. To sodelovanje je usahnilo, ko je na slovenski strani prevladala usmeritev k odcepitvi od italijanske države.